Besni ljudje so na ulicah. Je to začetek revolucije? #komentar

Ko družba izgubi socialno kohezijo, pridejo na ulice besni ljudje. To je lekcija, ki jo svet zdaj spoznava v Čilu, Ekvadorju, Libanonu, Alžiriji, še pred tem v Franciji ... Zakaj bi jo torej ponavljali v Sloveniji?

Avtor: Primož Cirman
ponedeljek, 28. 10. 2019, 16:51


Necenzurirano prenos
Čile, protesti
/

Čile je najrazvitejša država Južne Amerike. Njen bruto družbeni proizvod na prebivalca je nekje na ravni Hrvaške in Romunije, dveh članic EU. Gre za državo, ki jo ekonomisti chicaške šole in drugi fanatiki prostega trga radi kažejo kot ekonomski čudež iz učbenikov. Kot dokaz, kako lahko tržne reforme delujejo ne glede na to, ali jih uvaja diktator. V primeru Čila Augusto Pinochet, pod čigar vladavino je bilo ubitih več kot 3.000 ljudi, približno tisoč pa jih še danes pogrešajo.

A od daleč se stvari zdijo vedno lepše, kot so v resnici. V petek se je na ulicah Santiaga, glavnega mesta Čila, zbralo milijon ljudi. Tam je bil skoraj vsak osemnajsti prebivalec države, kar je enako, kot če bi se recimo v Ljubljani zbralo 110 tisoč ljudi.

Kaj ljudi po vsem svetu žene na ulice

Zakaj so protestirali? Čilski "ekonomski čudež" ima tudi svojo mračno stran. To je država, kjer so razlike med revnimi in bogatimi največje med vsemi članicami Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Prihodki petine najbogatejših v Čilu so bili predlani v povprečju približno devetkrat višji od prihodkov petine najrevnejših. Prepad med njimi je v Čilu večji kot v Mehiki ali celo Braziliji. Med vsemi državami sveta so socialne razlike krepko večje le še v državah na jugu Afrike.

Čile
Čile
/
Proti temu ne protestirajo le v Čilu. Zaradi protestov v Ekvadorju se je vlada začasno umaknila iz glavnega mesta. V Argentini so ljudje zahtevali ukrepe za preprečevanje lakote. Več sto tisoč ljudi, pretežno mladih, protestira na ulicah Bejruta in drugih libanonskih mest. V Iraku protestirajo proti korupciji in zlorabi oblasti v državi.V Alžiriji se je obudila arabska pomlad. Celo v Egiptu, kjer je vojaški režim v kali zatrl prvo arabsko pomlad, so ljudje prišli na ulice zaradi podražitev življenjskih dobrin.

Vse te množice na ulice žene bes zaradi dohodkovne neenakosti, največja težava svetovnega kapitalizma, ki ga ob prehodu v novo desetletje čaka morda največja bitka za preživetje v zdajšnji obliki. Zakaj?

Čile
Čile
Reuters

Dejstvo: globalni kapitalizem je na prelomnici

Apologeti globalnega kapitalizma radi poudarjajo, da ta še vedno deluje. Da nikoli v zgodovini ni bilo družbenega reda, ki bi izboljšal življenjski standard tolikšnega števila ljudi. Da gre tudi za moralno superioren sistem, ki po zatonu Sovjetske zveze, največje "izvoznice" komunizma, nima več alternative. Da njegovo prevlado potrjujejo tudi modeli Kitajske in Indije, ki sta svoj kapitalizem križali z avtoritarnimi oziroma nacionalističnimi političnimi praksami.

Gre seveda za dokaj površne argumente. Kapitalizem za sabo pušča tudi "mrtve". Šestindvajset najbogatejših ljudi sveta je imelo lani v lasti toliko kot premoženja kot 3,8 milijarde najrevnejših. Medtem ko se je premoženje najbogatejših lani v povprečju povečevalo za 2,5 milijarde dolarjev na dan, še vedno skoraj polovica ljudi živi z manj kot 5,5 dolarja prejemkov na dan. Takšna razmerja so na dolgi rok nevzdržna in za človeštvo neizmerno škodljiva, saj izgublja dragocene potenciale. Pričakovana življenjska doba v bogatih predelih Sao Paula, drugega največjega mesta v Braziliji, je 25 let daljša od tiste v revnejših dela mesta. Verjetnost, da bo dekle iz Kenije, rojeno v revni družini, nadaljevalo šolanje po končani srednji šoli, je enaka 1:250.

Da težava obstaja, priznavajo tudi najbogatejši, ki o tem radi trosijo puhlice v Davosu, od koder nazaj domov odletijo z zasebnimi letali in lobirajo proti pravičnejši obdavčitvi. Ste vedeli, da najbogatejši prispevajo le štiri odstotke vseh svetovnih davčnih prilivov?

Sao Paulo, Brazilija
Sao Paulo, Brazilija
Reuters

Poražencem globalizacije je prekipelo

Če so to še lahko počeli v času svetovnega gospodarskega razcveta, je zdaj, ob prvem ohlajanju v nekaterih državah zaradi trgovinske vojne, ljudem očitno prekipelo. Pred nami je desetletje, v katerem bo kapitalizem, kot ga poznamo, na prvi resni preizkušnji po drugi svetovni vojni, ko se je pred konkurenco sovjetskega "delavskega raja" na Zahodu ubranil z gradnjo socialne države.

Pri tem ne gre le za množice revnih, poražencev globalizacije iz bazenov poceni delovne sile za zahodne korporacije, ki pred podnebnimi spremembami in režimi, prepojenimi s korupcijo, bežijo v Evropo. Učitelj v Čilu, študent v Alžiriji in medicinska sestra v Bejrutu, treh ­popolnoma različnih državah in družbah, imajo v resnici enako težavo – kljub izobrazbi so vnaprej obsojeni na neuspešno prebijanje v srednji sloj, ki v teh družbah ponavadi nosi največje breme varčevalnih ukrepov.

Tudi v Evropi že poznamo ta občutek. Navsezadnje je bil občutek lastne ekonomske negotovosti in neenakosti periferije v razmerju do Pariza pred meseci ključno gonilo protestov "rumenih jopičev" v Franciji.

Ko kapitalizem odpove pri zagotavljanju enakih možnosti, ki naj bi pridnim omogočale plezanje po ekonomski lestvici, postane le mit in krinka za kopičenje bogastva. Za svoje preživetje ima na voljo le dve možnosti: povečano represijo ali spremembo.

Ne, demokracija še zdaleč ni mrtva

Prva možnost se zdi že v tem trenutku manj verjetna. Čeprav se končuje desetletje, v katerem smo dokončno spoznali, da lahko kapitalizem brez težav deluje tudi brez demokracije, informacijska tehnologija pa že dejansko omogoča Huxleyev "krasni novi svet" ali "matrice", velja biti namreč pri možnostih povečane represije previden.

rumeni jopiči protest francija pariz
rumeni jopiči protest francija pariz
Reuters

Vzporedno s protesti proti neenakosti smo že priča tudi obujanju zavedanja o pomembnosti demokracije. Če res mislite, da je ta mrtva, kot so bili pred leti še prepričani nekateri misleci in avtorji, pojdite vprašat ljudi v Hongkong, Katalonijo, Sudan ali navsezadnje v Istanbul in Budimpešto, kjer sta morala Erdogan in Orban, nesporna vladarja Turčije oziroma Madžarske, letos priznati poraz opoziciji. Prihaja generacija mladih, ki serijsko protestira zaradi podnebnih sprememb. Ljudi, rojenih v dobi digitalizacije, ki jo znajo izkoriščati za mobilizacijsko moč.

Lahko sovražite Greto Thunberg ali jo javno označujete celo za psihično moteno, a ona je le glasnik generacije, ki si bo v vsakem primeru vzela besedo. Mladih, katerih otroštvo sta zaznamovala finančna in gospodarska kriza, ki je udarila po njihovih starših. Represija bi pomenila le, da bodo njihove travme in zahteve posvojili populisti. Si tega kdo res želi?

Kaj se moramo naučiti v Sloveniji?

Vse to je izziv tudi za Slovenijo, ki ji je v dobrih 25 letih tranzicije uspelo ohraniti relativno visoko stopnjo enakosti. Toda kot država smo pred vstopom v novo desetletje na prelomnici.

V senci ugodnih uradnih statistik vse več ljudi vedno težje preživi s plačo. Področje oskrbe starejših smo v zadnjih 20 letih povsem prepustili zasebnikom, breme pa prevalili na delovno aktivne. Vse več ljudi srednje generacije v Sloveniji danes s svojo plačo ne vzdržuje le otrok, ampak tudi starše. Že ena nepredvidena življenjska okoliščina lahko posameznika v Sloveniji pahne v revščino.

V Sloveniji imamo skupine, odrinjene čez socialni rob. Kar 80 tisoč upokojencev živi v revščini. Če bi vsi živeli v enem mestu, bi bilo tretje največje v Sloveniji. Stopnja tveganja revščine otrok se je v obdobju zadnje gospodarske rasti celo povečala. Ljudje se selijo iz Ljubljane, ker si bivanja v njej ne morejo več privoščiti.

Tudi močne težnje po privatizaciji zdravstva in šolstva, ki vdirajo v oba ključna javna sistema, bodo na dolgi rok zagotovo otežile dostopnost do zdravnikov, bolnišnic in dobrih šol za revnejše skupine ljudi.

Ko družba izgubi socialno kohezijo, pridejo na ulice besni ljudje. To je lekcija, ki jo svet danes spoznava v Čilu, Ekvadorju, Libanonu, Alžiriji ... Zakaj bi jo torej čez nekaj let ponavljali v Sloveniji?

Članek prvotno objavljen na strani siol.net