Leonard Zelig je Američan srednjih let, ki ima redko bolezen. Patološko rad ugaja ljudem, s katerimi se pogovarja in druži. Celo do te mere, da jim pri tem postane fizično podoben. V istem večeru lahko nekajkrat spremeni osebnost in življenjska načela. Na zabavi v visoki družbi je republikanec. Ko vstopi v prostor za služinčad, se spremeni v demokrata. Vse le zato, ker želi ugajati in biti sprejet.
Seveda Leonard Zelig v resnici ne obstaja. Gre le za enega najbolj znanih filmskih likov, ki jih je ustvaril legendarni režiser Woody Allen. Toda že skoraj štiri desetletja velja Zelig za simbol kameolonstva. Za največjega konformista na svetu, ki je lahko enkrat ugledni psihiater, drugič afroameriški jazzovski glasbenik, tretjič profesionalni igralec baseballa, četrtič član mafije in petič spet nekaj drugega.
Recimo predsednik stranke DeSUS.
Država brez politične higiene
Kratko obdobje Aleksandre Pivec na čelu stranke upokojencev se očitno počasi, a nepreklicno končuje. V aferi z računi se vsak dan globlje pogreza v živo blato lastnih zavajanj, laži in cenene patetike. V njeni obrambi je preveč lukenj, ki jih tudi Janševa tovarna spinov, Sebastjan Jeretič in drugi dežurni gasilci na poziv ne morejo več prikriti. Hrbet ji obračajo tudi poslanci.
Če se minister pusti na zasebnih obiskih gostiti podjetjem in občinam, ki jim njegov resor deli subvencije ali odloča o drugih poslih, je sam poosebljeno korupcijsko tveganje. Druge izbire, kot oditi, nima.
Temu se je nekoč v tej državi reklo politična higiena. Logično je, da Pivčeva tega ne more razumeti. Dela v vladi, za katero običajni standardi ne veljajo. Vodi jo predsednik, pri katerem je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) pred leti ugotovila za več kot 200.000 evrov nepojasnjenega premoženja, zaradi česar je njegova prejšnja vlada razpadla. Podpredsednik aktualne vlade Zdravko Počivalšek je prvi osumljenec v policijski preiskavi zaradi državnih poslov z zaščitno opremo. Še vedno je na položaju.
Toda pravo vprašanje v tem trenutku ni, ali in kako bo Janša skušal rešiti Aleksandro Pivec. Bo politično zaveznico branil do konca ali raje taktično pustil potoniti, če bo dobil jasno zavezo petih poslancev DeSUS, da bodo še naprej podpirali koalicijo? Prav tako je še prezgodaj za špekulacije, kdo bo na dolgi rok postal novi šef DeSUS in na kateri točki – če sploh - bo šla stranka iz vlade.
Ne, pravo vprašanje je, kako se je "fenomen Aleksandre Pivec" sploh lahko zgodil.
Politični meteor brez vsebine
Politični vzpon Pivčeve je bil silovit. V slabih treh letih se je od državne sekretarke na enem najmanj opaznih resorjev pririnila do položajev ministrice za kmetijstvo, predsednice ene od parlamentarnih strank in podpredsednice vlade. Od neznane uslužbenke javnega zavoda s Ptuja, ki služi s popoldanskimi projekti, je postala politični meteor, ki je s scene odpihnil Karla Erjavca, se za nekaj časa prebil v vrh lestvic priljubljenosti in naenkrat sedel za isto mizo z Janšo.
A v vsem tem času, ko nas je dnevno gledala s televizijskih zaslonov, naslovnic časopisov in ženskih revij, plezala proti vrhu Politbarometra in poslušala aplavze tistih, ki jo zdaj menjujejo, od Aleksandre Pivec pravzaprav nikoli nismo slišali ničesar vsebinskega. Utrujeni od Karla Erjavca, večnega veterana domače politike, smo poslušali puhlice o svežem vetru, novi energiji in preseganju razlik. Ne da bi izvedeli karkoli o njenih temeljnih političnih načelih.
Vemo, kam Aleksandra Pivec hodi k frizerju, kakšne obleke rada nosi, kam hodi v hribe in kaj rada jé. Ne vemo, katera ekonomska miselnost ji je najbliže, kaj si v resnici misli o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, obdavčitvi podjetij in rezih v socialne transferje, ali je pravno državo po njenem mogoče delati z napadi na sodstvo, ali je treba največja državna podjetja prodati ...
Instagram politika na odru "infotainmenta"
Ste jo kdaj slišali govoriti o največjih izzivih človeštva, zelenem energetskem načrtu, nevarnosti krepitve populizma v Evropi, migracijah in spremembah, ki jih bo v zahodne družbe prineslo staranje prebivalstva, če odštejemo snovanje demografskega sklada kot še enega povolillnega plena? Seveda ne. Do večine teh vprašanj Pivčeva nima jasnih stališč, saj jih niti ne potrebuje.
Aleksandra Pivec je namreč izrazit profil Instagram politika, ki kariero gradi na podobi in repertoarju najbolj splošnih mogočih floskul. Politike ne vidi kot spopada idej, ampak kot sredstvo za status, priznanje lastnih zaslug in lepo življenje. Za gradnjo osebnega omrežja zvez, s katerimi bo lahko v poznejši karieri spet prišla zraven h kakšnem projektu. Za nagrajevanje prišepetovalcev in zvestih sledilcev. Za igranje na odru "infotainmenta", tega humusa poceni političnega populizma. Za varnostnike in osebnega voznika. Za drobtinice v obliki plačanih računov.
Pivčeva je Leonard Zelig slovenske politike. Patološko rada je všečna, temu pa prilagaja lastno politično identiteto. Lahko je levičarka ali desničarka, socialistka, liberalka ali prijateljica desnih populistov, lahko vodi stranke upokojencev, delovno aktivnih ali mladih.
En dan je lahko najtesnejša zaveznica Marjana Šarca, drug dan bo najzvestejša koalicijska partnerica SDS, tretji dan se bo spletla z "udbomafijo", četrti dan pa relativizirala Janševe ekscese. Ne pozabimo: pet poslancev, ki jih je Pivčeva odpeljala k Janši, je v parlament prišlo s pomočjo Zorana Jankovića, ki se je na volilnih plakatih smejal skupaj s Karlom Erjavcem. Se še spomnite njunega projekta Levi blok?
Simbol praznosti leve sredine
Ko Pivčeva govori, da nikogar ne izključuje, v resnici pravi, da je pripravljena politični "deal" skleniti z vsakim. Vse je le stvar dobre ponudbe. Ne bomo si je zapomnili po nobeni močni izjavi, reformi ali drugem političnem dosežku. Nikoli se ne bo postavila za višji cilj. V njenem svetu so politični nazori slabšalno označeni kot "ideološke teme". So le nepotrebne motnje pri pečanju z vsem in vsakomer, pri mešetarjenju in kadrovanjih. Pri plačanih podaljšanih vikendih na Krasu ali na Obali.
Kot taka je Aleksandra Pivec lep simbol praznosti slovenske politike, predvsem njenega levosredinskega dela, ki je zašel nekje na pol poti med iskanjem še enega novega obraza in neuspešnim poizkusom izolacije SDS. Uspelo ji je, ker je bila v danem trenutku idealni "ne-Erjavec". Za člane stranke, naveličane večnega predsednika, se je zdela manj slaba rešitev, za koalicijske partnerje pa vodljiva in ne pretirano zahtevna za sodelovanje. To je nato prepoznal in unovčil Janša.
Toda vsak račun je nekoč treba plačati. Pivčeva zato ni žrtev, ker "ni v pravi vladi", kot trdijo v SDS, ampak – same sebe.
