Prvega novembra, na dan mrtvih, se je na železniški postaji v Novem Sadu zrušil nadstrešek in pod seboj čakajoče potnike. Umrlo je 15 ljudi, še dve osebi sta bili huje poškodovani. Novi Sad in Srbija sta, odeta v črnino, zahtevala odgovornost. Oblast, ki jo pooseblja Aleksandar Vučić, tega sporočila ni razumela.
Raje je začela igro skrivalnic, sprenevedanja in laži. Prvotno zatrjevanje, da nadstrešek ni bil del projekta obnove, ki so ga vodili kitajski gradbinci, so na laž postavile fotografije. Oblast je zgolj po kapljicah javno objavljala dokumentacijo, ki bi lahko razkrila, ali je nadstrešek res zrušila "le" strokovna napaka ali tudi korupcija.
Ko so organizirani neznanci, zelo verjetno povezani z Vučićevo vladajočo stranko, napadli študente in profesorje, ki so želeli javno počastiti spomin na žrtve, pa je v Srbiji počilo.
Na ulicah je generacija, ki ne želi oditi iz Srbije
V teh dneh smo v Srbiji priča revoluciji, primerljivi le še s tisto, ki je leta 2000 z oblasti odnesla Slobodana Miloševića, Vučićevega ideološkega prednika. Študentski protesti so prerasli v splošno stavko, blokado prometnic in odmevne pohode po državi. Na ulicah niso več le študentje in kulturniki, ampak kmetje, učitelji, zaposleni v elektro gospodarstvu, poštni uslužbenci, vojni veterani ...
Vučić je zmeden in odkrito prestrašen. Enkrat se oblast protestnikov loteva s policijo in "batinaši", drugič s serijo odstopov, pomilostitvami in sprejemanjem zahtev. Tretjič s lastnim "ljudskim" gibanjem v Šumadiji in tabloidnim ščuvanjem proti predstavnikom študentov. Četrtič z darili, ki jih množica ne sprejema.
"Nisi pristojen!" odgovarjajo predsedniku, ki v resnici deluje kot gospodar vsega: vlade, tožilstva, policije, državnih podjetij, inšpektoratov in občin. V Srbiji vidijo le še papirnato in do obisti korumpirano demokracijo, režim, v katerem tabloidna "mašinerija" dnevno gradi "voždov" kult osebnosti in spodbuja nasilje.
Na ulicah gledamo generacijo, rojeno daleč po obdobju sankcij in balkanskih vojn, ki želi za razliko od tistih iz preteklosti v državi ostati. Tej je očitno dovolj volitev, na katerih glasujejo mrtveci, politike neprestane psihoze, korupcije, rudnikov litija, članske izkaznice Stranke kot glavnega pogoja za službo ...
Kje je pri vsem skupaj Slovenija?
Preberite še:
Zakaj Vučić ne govori o žrtvah #kolumna
V Sloveniji je nelagodje na levi in desni
Jasno je bilo, da so ti dogodki pri nas ob vseh simpatijah do študentskega gibanja v nekaterih krogih sprožili tudi precej nelagodja. Vučić je namreč odlično zapisan tako v desnem kot levem delu slovenske politike.
Za Janeza Janšo je Vučić zaveznik iz tabora "iliberalnih upornikov" proti Bruslju, ki ga iz Budimpešte koordinira Viktor Orban. Janševo nekdanjo in Vučićevo sedanjo oblast povezuje tudi afera slovenski Watergate. Beri: vzajemna pomoč uradov za preprečevanje pranja denarja iz obeh držav pri nezakonitem pridobivanju bančnih podatkov o političnih nasprotnikih pred volitvami v Srbiji in Sloveniji leta 2022.
Za strukture na levici pa je gospodar Srbije, kjer so imela slovenska podjetja v zadnjih 15 letih za 1,5 milijarde evrov naložb, predvsem poslovni partner.
Kapital ljudi iz Vučićevega kroga v Slovenijo prihaja prek nepremičninskih poslov na območju Ljubljane. Posamezni srbski gradbinci, ki imajo dobre zveze z oblastjo, so se v zadnjih dveh letih začeli prijavljati na javne razpise. In obratno: slovenski gradbinci so že nekaj let dobrodošli v Srbiji, pri čemer je znano, da jim tam lahko vsa vrata na stežaj odpreta le dve osebi.
Preberite še:
Pakt Vučić-Janša za lov na Goloba in srbsko opozicijo
Janković Vučiću: "Naj vam ne zmanjka moči, Srbija vas potrebuje."
Ena od teh je ljubljanski župan Zoran Janković, ki z Vučićem goji tesno prijateljstvo. Tega Janković nikoli ni skrival in to ni sporno. Težava je, da je njun zasebni odnos že zdavnaj presegel tisto, kar je za župana prestolnice države EU v političnem smislu še spodobno početi.
Janković je že leta 2023 govoril na Vučićevih predvolilnih shodih - in to sredi Beograda, kjer je bilo na poznejših volitvah ogromno incidentov in poročil o nepravilnostih. Skupaj z Vučićem je med kampanjo odpiral stadione in se v volilnem štabu veselil rezultatov. Odkrito so mu godile tudi govorice o kandidaturi za beograjskega župana.
Zdaj je šel Janković še korak, dva ali tri dlje. Pred dnevi je proteste v Srbiji močno relativiziral, se ponudil za mediatorja in ob tem pohvalil še Vučića. Nato mu je poslal še pismo podpore, ki ga je srbska oblast na veliko razširila po praktično vseh medijih.
"Ljudje verjamejo v vas, verjamejo v moč odločnega in pogumnega vodstva, ki ne omahuje pred izzivi, ampak jih premaguje v dobrobit ljudi. Če lahko kakorkoli pomagam, sem vedno na voljo. Naj vam ne zmanjka moči in vztrajnosti. Srbija vas potrebuje," je v maniri partijskih "telegramov podrške drugu"* Vučiću zapisal Janković.
Preberite še:
Janšev direktor, ki je vohljal za Vučića, našel zatočišče v Srbiji
Kaj bi Zoran Janković moral vedeti?
Na tem mestu pravo vprašanje ni, kaj je Jankoviću tega treba. Nesmiselno je špekulirati, ali je v ozadju zgolj dominanca, ki je Vučić v svojem odnosu do Jankovića ne skriva, ali tudi kakšni posli v Beogradu. Recimo prihajajoča razstava Expo.
Prava težava je, da Janković takšna pisma pošilja kot župan Ljubljane, pretežno liberalnega mesta, v katerem živijo ljudje, ki si vrednote v veliki večini delijo z ljudmi na srbskih ulicah.
To je mesto, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja sprejelo srbske kulturnike in intelektualce na njihovem begu pred Miloševićevim režimom, v katerem je bil Vučić nekaj časa minister za informiranje. Tudi na zadnjih srbskih volitvah je opozicija na volišču na veleposlaništvu Srbije v Ljubljani dobila praktično enako število glasov kot Vučić.
Če kdo, bi moral prav Janković vedeti, da je Ljubljana avtokratsko vladanje – četudi pogosto s stisnjenimi zobmi - pripravljena sprejeti le, ko gre za prostorsko načrtovanje, gradnje pločnikov in komunalne zadeve. Na državni ravni ga vedno znova zavrne – ali na voliščih ali na ulicah. Prav zato jo slovenski približek Srbske napredne stranke Ljubljano odkrito prezira. Ko ni na oblasti, jo zmerja, ko pride na oblast, jo ob prvi priložnosti zaplini.
Na koncu dneva gre tudi za ugled Ljubljane in Slovenije. Mladi, ki so v januarskem mrazu pripravljeni hoditi po več deset kilometrov in noč preživeti na stadionu, so tako ali drugače prihodnost Srbije. Če ne že danes, bodo jutri, čez 10 ali 20 let vodili državo, ki je ena največjih slovenskih gospodarskih partneric.
Kakšno sporočilo jim danes pošilja Ljubljana, v kateri marsikdo od njih verjetno vidi zgled? Da naj bodo tiho, ko jim nadstreški padajo na glave, ker je to slabo za posel?
Sramota. To je beseda, ki nam žal prva pride na pamet v tem zgodovinskem trenutku, ko je župan Janković zamudil priložnost ostati tiho.
*prevod: telegramov podpore tovarišu
