Medtem ko se velik del države ukvarja s posledicami katastrofalnih poplav, se začenjajo analize, kaj vse v Sloveniji pri zaščiti pred poplavami delamo narobe. Strokovnjaki tako že nekaj dni opozarjajo, da je ena od večjih težav slabo urejanje in čiščenje hudournikov. Ti so se namreč ob stoletnih padavinah na goratih območjih spremenili v deroče blatne reke, ki so z neočiščenimi hlodi in ostanki lesa zamašile in odnašale mostove
"Nekdaj so za to skrbele močne državne službe, princip je bil, da se je glavne hudournike stabiliziralo, če je bilo spodaj naselje. Sedaj se ob teh poskusih civilne iniciative uprejo," je v torkovem pogovoru za Večer poudarila hidrologinja Lidija Globevnik. Opozorila je, da je urejanje hudournikov "v zadnjih 20 letih malce zaspalo, saj smo poizkušali urejati vodotoke čim bolj sonaravno, brez pregrad".
Toda simbol vseh teh zablod je zgodba o usodi posebnega podjetja, ki je za državo nekoč urejalo hudournike, pred dobrim desetletjem pa je zaradi brutalnega izčrpavanja in poizkusov "tajkunskega" lastninjenja končalo v stečaju. Njegov posel so prevzeli veliki zasebni gradbinci, ki imajo danes koncesije za urejanje voda.
Preberite še:
Zato Črna, Ljubno in Mozirje ne bodo dobili denarja EU za boj proti poplavam
Ko urejanje hudournikov postane tarča apetitov
Nekdanje Podjetje za urejanje hudournikov (Puh) je bilo ustanovljeno leta 1950. Takratna oblast ga je zadolžila za varstvo pred hudourniki in erozijo. Na svojem vrhuncu je imelo okrog 200 zaposlenih in ogromno težke mehanizacije.
Sledila je osamosvojitev in lastninjenje. Država je ostala največja, skoraj polovična lastnica Puha, ki je v 90-tih letih prejšnjega stoletja postal "vrtiček" Slovenske ljudske stranke (SLS). Med nadzorniki podjetja so bili njeni člani, dolgoletni direktor Puha Aleš Horvat pa je bil dober znanec predsednika SLS Janeza Podobnika.
To se je najbolj videlo v aferi Puh, ki je izbruhnila leta 2007 po razkritju, da je Podobnik kot minister za okolje podjetju plačal dela pri sanaciji plazu v Logu pod Mangartom, ki jih je opravljalo brez pogodbe. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo je vodil Drago Kos, je ugotovila, da takšno ravnanje ustreza definiciji korupcije. Zgodilo se ni nič – le da je Horvata na položaju direktorja nasledil Tadej Jeršič.
Že pred tem so se nad Puhom, ki je še leta 2007 z državo ustvaril za več kot sedem milijonov evrov poslov, začeli zgrinjati oblaki zasebnih apetitov. Najprej se je država v času LDS odločila, da bo skrb za vode v celoti prepustila trgu. Puh je izgubil gospodarsko javno službo urejanja voda, država pa je za to nalogo raje najela privatizirane gradbince, ki jim je podelila koncesije. Prihodki podjetja so začeli upadati, enako tudi plače zaposlenih.
Preberite še:
"Žal so interesi, da se gradi na poplavnih območjih, preveliki"
Davčne oaze, Dolamič in Senič
Leta 2006, na vrhuncu domače "tajkunizacije" in borzne evforije, se je začelo še mešetarjenje s Puhovimi delnicami. Podobno kot v nekaterih drugih podjetjih, ki so pozneje postala tarča menedžerskega odkupa, so se v lastništvu Puha najprej pojavile družbe iz omrežja mariborske Probanke. Ko jim je uspelo kupiti več kot 50 odstotkov delnic, so jih začele prodajati podjetjem z lastniki iz davčnih oaz, za katerimi so se skrivali slovenski državljani.
V lastništvu Puha se je tako pojavilo podjetje Santajana, ki je imelo lastnike skrite na Britanskih Deviških otokih. Njegov direktor je bil Franc Kosi, zdaj predsednik nadzornega sveta Gorenjske gradbene družbe (GGD) in javnega podjetja Komunala Vodice. Delnice Puha je kupilo še več družb, v ozadju katerih se je skrivala celjska skupina Nivo, ki jo je obvladoval Danilo Senič, že takrat pa je bila eden največjih koncesionarjev za upravljanje vodotokov v državi. Eden večjih lastnikov Puha pa je postalo ciprsko podjetje Borisa Dolamiča, zadnjega lastnika pozneje propadlega Gradbenega podjetja Grosuplje (GPG).
Tedanje vodstvo Puha je tako z Dolamičem kot Nivojem sklepalo še za skupaj več kot štiri milijone evrov vezanih poslov, ki so pomagali finančno izčrpati podjetje in poglabljati njegovo izgubo. Puh je tako kupoval delnic GPG, ko je bilo že jasno, da bo zašel v težave, nato pa je najel celo posojilo, da je od Nivoja odkupil eno od nasedlih naložb.
Preberite še:
Kako (ne) pomagati prizadetim v poplavah #kolumna
Sodišče: Posli so bili sklenjeni v dobri veri
Leta 2010 je Seničeva skupina prodala svoj posredni delež v Puhu družbi Andrejc, enemu od hišnih pogodbenikov Temoelektrarne Šoštanj (TEŠ). Takrat je v tekmo za obvladovanje Puha vstopil še Boštjan Kreft, nekdanji lastnik tednika Reporter, ki je veljal z osebo z odličnimi zvezami v gradbenih krogih. Danes je direktor Komunalnega podjetja Logatec.
Epilog: leta 2012, na vrhuncu krize v gradbeništvu, se je Puhova 62-letna zgodovina končala. Podjetje je šlo v stečaj, brez dela pa je ostalo več kot 100 ljudi. Pred tem je podjetje zapustil direktor Jeršič. Toda pozor: še pred stečajem je Jeršič postal lastnik Puhovega hčerinskega podjetja Apus, ki se ukvarja s projektiranjem in inženiringom. Kupil ga je za 12 tisoč evrov. Le mesec dni po tem, ko ga je prevzel Jeršič, je to podjetje že dobilo prvi posel – kot Puhov podizvajalec pri sanaciji plazu v občini Železniki.
Stečajni upravitelj Puha je pozneje zaradi vseh teh poslov proti nekdanjemu vodstvu in nadzornikom sprožil več odškodninskih tožb, na policijo pa vložil prijave kaznivih dejanj. Toda ena za drugo so bile neuspešne. Sodišče je namreč verjelo obrambi, da so bili štiri milijone evrov vredni posli sklenjeni v dobri veri, saj da so bile v ozadju cenitve in utemeljeni poslovni razlogi. Na koncu se je nekdanje vodstvo Puha strinjalo s sodno poravnavo, po kateri so bile tožbe umaknjene, sami pa so se odpovedali povračilu svojih sodnih stroškov, ki bi jih drugače morala poravnati Puhova stečajna masa.
V stečaju je bilo priznanih za več kot 10 milijonov evrov terjatev. Večino so prijavile tri banke (Hypo, Probanka in Gorenjska banka), preostalo pa nekdanji zaposleni in poslovni partnerji. Po prodaji premoženja je zanje ostalo le 1,3 milijona evrov.
