"Napredek, ki smo ga dosegli v septembru, nas navdaja z optimizmom. Verjamem, da bomo v nekaj tednih dobili okoljevarstveno dovoljenje (IPPC)."
To je v začetku prejšnjega tedna vlagateljem na londonski borzi razkril Colin Hutchinson, prvi mož angleške družbe Ascent Resources, ki ima zagotovljeno pravico do 75 odstotkov prihodkov, ustvarjenih s črpanjem plina na območju Murske depresije v Petišovcih.
V Ascent Resources so sicer letos spomladi oznanili, da iščejo novega strateškega partnerja in denar za razvoj petišovskega projekta.
V Petišovcih v kratkem pričakujejo izdajo dveh dovoljenj:
- prvo se nanaša na črpanje plina s hidravlično stimulacijo majhnega obsega. S tem bi občutno povečali zmogljivosti obstoječih dveh vrtin oziroma podaljšali njuno življenjsko dobo. Upajo, da jim bodo dovolili posege, ne da bi za to potrebovali okoljevarstveno dovoljenje;
- drugo pa je dovoljenje za postavitev naprave za čiščenje surovega zemeljskega plina in ločevanje nafte, ki jo Agencija za okolje (Arso) melje že od leta 2014, pri čemer je bilo prvo dovoljenje leta 2016 po pritožbi okoljevarstvenih organizacij odpravljeno.
Za oba postopka pričakujejo, da bosta zaključena v najkrajšem mogočem času, so nam pojasnili v družbi Geoenergo, ki je nosilka projekta v Petišovcih, njena lastnika pa sta Petrol in Nafta Lendava.
Kako se je začelo
Mineva osem let, odkar so Britanci v več kot tri kilometre globokih vrtinah odkrili ogromne zaloge plina. Petišovci in okolica naj bi v globini po ocenah skrivali kar 11,7 milijarde kubičnih metrov plina.
Zato so se na eni strani povezali državna energetska velikana Petrol in Nafta Lendava kot nosilca koncesije in izvajalca rudarskih posegov. Na drugi strani pa Ascent Resources kot tisti, ki zagotavlja finančna sredstva za izvedbo projekta.
Njihov končni cilj je, da bi s plinom iz Prekmurja zagotavljali delno samooskrbo Slovenije oziroma da bi pokrili okoli deset odstotkov porabe, ki je v letu 2016 znašala 315 milijonov kubičnih metrov.
Proizvodnja plina v Petišovcih ima sicer že več desetletij. Z njim oskrbujejo predvsem lokalno industrijo, od lani pa neprečiščeni plin prodajajo tudi hrvaški Ini, ki ga predeluje v novi rafineriji v Medžimurju.
"Ni nevarnosti za lokalno okolje"
Slovensko-britanski partnerji že ves čas poudarjajo, da proizvodnja plina v Petišovcih ne bo onesnaževala lokalnega okolja.
V našem primeru gre za hidravlično obdelavo slojev peščenjakov majhnega obsega (tako imenovano hidravlično stimulacijo), ki je ne moremo in ne smemo enačiti s hidravlično obdelavo oziroma frakturiranjem skrilavcev velikega obsega s horizontalnimi vrtinami (tako imenovani fracking), ki jo izvajajo v ZDA in sproža velike razprave tudi v Evropi.
Razlika je že v geološki sestavi tal, pojasnjuje Borut Bizjak iz družbe Geonergo, saj je pri nas prisoten bolj prepusten peščenjak, v ZDA pa trd, tudi do 1000-krat manj prepusten skrilavec.
V Petišovcih bodo porabili tudi bistveno manjšo količino vode. Iz vloge za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja je razvidno, da potrebujejo 10 tisoč kubičnih metrov vode, medtem ko za hidravlično obdelavo drugod po svetu potrebujejo tudi do 20 tisoč kubičnih metrov vode.
Strah okoljevarstvenikov je, da se bo raztopina izlivala na nezaščitena tla, vendar v Geoenergu ves čas zagotavljajo, da ni nevarnosti za vodno zajetje.
"Gre za ustaljen in nenevaren rudarski postopek, da je bilo na območju SV Slovenije do danes izvrtanih več kot 160 vrtin, prva hidravlična stimulacija pa je bila opravljena že leta 1956 in od takrat je bila izvedena v približno 50 vrtinah, pri čemer nikoli niso bili zaznani kakršnikoli negativni učinki na okolje, pitno vodo ali zdravje ljudi," so pojasnili v Geoenergu.
Kako se je zapletlo
Leta 2015 so slovensko-britanski partnerji že pridobili okoljevarstveno dovoljenje za postavitev obrata za prečiščevanje zemeljskega plina (rafinerije). To je namreč pogoj, da plin pošiljajo v slovensko plinovodno omrežje.
Toda vpletli so se okoljevarstveniki iz Alpe Adria Green Slovenija in zahtevali razveljavitev dovoljenja. Bali so se uporabe sporne tehnologije hidravličnega lomljenja (ang. fracking) in da se bodo tako kot v ZDA pojavile katastrofalne posledice za lokalno okolje.
Okoljevarstveniki so opozarjali, da je Arso postopek vodil po starih predpisih, namesto po novi direktivi o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (IPPC).
Na Arsu pod vodstvom Joška Kneza po skoraj petih letih še niso končali zadeve.
Po pomoč k britanski veleposlanici
Zaradi dolgotrajnih postopkov so se Britanci letos poleti odločili sprožiti novo lobistično akcijo.
Za pomoč so zaprosili britansko veleposlaništvo v Ljubljani, ki ga vodi veleposlanica Sophie Honey, in Britansko-slovensko gospodarsko zbornico pod vodstvom Barbare Uranjek, saj naj bi šlo za največjo britansko naložbo v Sloveniji. Skupaj so izdelali lobistično strategijo, s katero bi pristojne organe opozorili na svoje težave.
V izbranih medijih so začeli tudi medijsko kampanjo, katere cilj je prepričevanje slovenske javnosti, da v Petišovcih ne bodo črpali plina s sporno tehnologijo fracking, in opozarjali na počasno odločanje pristojnih organov, s čimer se po njihovem Sloveniji povzroča gospodarska škoda.
V začetku avgusta, torej pred dvema mesecema, naj bi se sestali predstavniki podjetja Ascent Resources, britansko-slovenske gospodarske zbornice, ministrstva za okolje in funkcionarjev na Arsu, kažejo dokumenti, ki smo jih pridobili.
To je bilo v času, ko so na Arsu razčiščevali zadnja odprta vprašanja iz vloge za Petišovce. Na sestanku naj bi se tako dogovorili, da bo Arso brez dodatnih zamud sprejel odločitev.
Zakaj niso prijavili lobističnega stika?
Na seznamu lobističnih stikov, ki jih redno objavlja Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), prej omenjenega sestanka ni mogoče najti.
Zato pa so stike s predstavniki Ascent Resources v začetku julija prijavili funkcionarji na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Ministra Zdravka Počivalška, ki je bil v preteklosti precej naklonjen okoljsko spornim projektom, na primer Magni, so poskušali prepričati o koristnosti projekta. Potožili so se mu tudi zaradi dolgotrajnih postopkov za pridobitev dovoljenj v Petišovcih.
Največji lastnik Ascent Resources je sicer finančna svetovalna družba Hargreaves Lansdown. Njen ustanovitelj je Peter Hargreaves, eden od pomembnih donatorjev kampanje za izstop Velike Britanije iz Evropske unije (EU).
Med večjimi delničarji so še največje britanske banke in bolje poučeni finančni vlagatelji.
Večina prihodka Britancem
Podjetja Geoenergo (ta je v enakovredni lasti Petrola in Nafte Lendava), Ascent Slovenia (podružnica londonskega podjetja Ascent Resources Ltd.) in Petrol Geoterm so od jeseni 2013 partnerji v projektu na Petišovskem polju, kjer so nahajališča zemeljskega plina in nafte.
Geoenergo ima na lokaciji od leta 2002 rudarsko koncesijo za izkoriščanje surovine, cilji sodelovanja treh podjetij so obnova infrastrukture ter črpanje plina in pridobivanje nafte, s tem pa komercializacija polja v Petišovcih.
V minulem letu je družba proizvedla 482 ton nafte in plinskega kondenzata ter 90,8 tisoč MWh zemeljskega plina.
Ascent Resources s 43 milijoni evrov vložka v razvoj skupnega plinskega projekta velja za največjega britanskega investitorja v Sloveniji. Pred časom so povedali, da bo 90 odstotkov prihodka od črpanja plina njihovega, dokler ne pokrijejo vsaj 43-milijonskega vložka.
Britanci pričakujejo, da se jim bo vložek v Sloveniji povrnil za nekajkrat.
Kaj je fracking
Hidravlično drobljenje ali fracking je drobljenje kamnine s hidravlično tekočino pod zelo visokim tlakom. Izvajajo ga tako, da vodo zmešajo s peskom in kemikalijami, snov pa nato pod visokim pritiskom vbrizgajo v vrtine. Tako nastanejo zelo majhne razpoke, skozi katere uhajajo zemeljski plin in druge snovi. Ko hidravlični pritisk odstranijo, majhni drobci iz peska ali aluminijevega oksida vzdržujejo razpoke v odprtinah, tako da lahko snov nemoteno prihaja na površje.
Fracking sproža zelo različne odzive. Zagovorniki ga branijo, ker ta tehnika omogoča dostop do velikih količin fosilnih goriv. Nasprotniki pravijo, da onesnažuje vodo, kakovost zraka in v zrak izpušča nevarne kemikalije.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
