Kolektor CPG Stojana Petriča, Pomgrad Stanka Polaniča, Gorenjska gradbena družba Branka Žiberne, CGP Darija Južne in druga največja slovenska gradbena podjetja so pred poslom desetletja.
Državna direkcija, ki sodi pod okrilje ministrstva za infrastrukturo Jerneja Vrtovca, bo namreč izbrala koncesionarje za redno vzdrževanje in varstvo več kot 6000 kilometrov državnih cest. Medtem ko se sedemletne pogodbe, ki jih je direkcija z gradbinci sklenila v letu 2015, iztekajo, je zdaj zunaj javni razpis za podelitev koncesij za daljše, desetletno obdobje. Med nalogami, ki jih bodo morali opravljati izbrani izvajalci, so pregledniška služba, vzdrževanje objektov, vegetacije, naprav za odvodnjavanje in brežin, čiščenje cest ter zimska služba. Gre za dolgoročen, donosen in predvsem varen posel, ki izvajalcem zagotavlja stabilen vir prihodkov.
Zanimanje za državni posel bi torej moralo biti veliko, prav tako konkurenca med ponudniki. Toda prve informacije o ponudbah kažejo na to, da so si veliki domači gradbinci med seboj enostavno razdelili posamezna regionalna območja. Največji od njih bi dobil največji kolač, preostali pa manjše deleže. Stroški vzdrževanja državnih cest bodo tako še enkrat višji od cene, ki jo je država plačevala do sedaj.
Preberite še:
Stojan Petrič na drugem tiru kot novi Ivan Zidar
Nekoč srdit boj med gradbinci ...
Pred desetletjem je na področju vzdrževanja državnih cest vladal kaos. Ker na ministrstvu za infrastrukturo zaradi ponovljenih razpisov niso pravočasno izbrali izvajalcev, so morali pogodbe z njimi več let podaljševati z aneksi. To so bili časi, ko zaradi pomanjkanja denarja v proračunu iz meseca v mesec ni bilo jasno, ali bodo vzdrževalci pokrpali vsaj največje luknje na cestah in porezali vejevje na najbolj nepreglednih ovinkih. Posledica so bili tudi višji računi za vzdrževanje cest.
Šele leta 2015 so z vzdrževalci cest podpisali dolgoročne pogodbe. Na razpisih za šest koncesijskih območij upravljalec državnih cest dilem pri izboru ni imel, saj se je prijavil le po en ponudnik. Tako je območje Gorenjske dobila Gorenjska Gradbena družba, območje Goriške Cestno podjetje Gorica, območje Ptuja Cestno podjetje Ptuj, območji Pomurja in Maribora pa je pripadlo Cestnemu podjetju Murska Sobota.
Medtem se je za osrednjeslovensko, celjsko in koprsko območje vnel srdit boj. Na Primorskem sta se spopadla CPK in podjetje Godina iz Hrpelj z ljubljanskim partnerjem CVP Inženiring. Zmagal je Godina. V Ljubljani in okolici so želeli državne ceste vzdrževati trije ponudniki: Trgograd, KPL in Gorenjska gradbena družba. Zadnja je potegnila najdaljšo. Na Celjskem pa je VOC Celje premagal AGM Nemec iz Laškega.
Kako so si največji gradbinci razdelili ozemlje Slovenije
Preberite še:
Je to dokaz, da je bil posel na drugem tiru že rezerviran za Petriča, Polaniča in Škrabca?
... danes konkurence ni, cena pa še enkrat višja
Tokrat je zgodba drugačna. Na javne razpise za posamezna regionalna območja se je prijavilo sedem največjih slovenskih gradbenih podjetij. Vsako od njih kandidira na svojem, "domačem" območju, poleg tega pa so se na vsakem od dveh preostalih "nevtralnih" območij povezali po trije gradbinci in oddali skupno ponudbo:
- območje Ljubljane z okolico: CGP, Kolektor CPG in Gorenjska gradbena družba -> 125,8 milijona evrov (z DDV),
- mariborsko območje: Pomgrad CP Murska Sobota, VOC Celje in CP Ptuj -> 99,2 milijona evrov,
- celjsko območje: VOC Celje -> 99,5 milijona evrov,
- gorenjsko območje: Gorenjska gradbena družba -> 77,7 milijona evrov,
- novomeško območje: CGP -> 137,2 milijonov evrov,
- goriško območje: Kolektor CPG -> 94,9 milijona evrov,
- pomursko območje: Pomgrad CP Murska Sobota -> 60,1 milijona evrov,
- ptujsko območje: CP Ptuj -> 43,1 milijona evrov,
- koprsko območje: CPK -> 82,6 milijona evrov.
Če bo direkcija za infrastrukturo njihove ponudbe ocenila kot ustrezne in z njimi podpisala pogodbe, bo to državo v desetih letih stalo 815 milijonov evrov ali več kot 80 milijonov evrov na leto. Za primerjavo: razpis za sedemletno vzdrževanje državnih cest je bil leta 2015 po ocenah direkcije skupno vreden dobrih 280 milijonov evrov ali 40 milijonov evrov na leto.
Kdo meša štrene največjim gradbincem?
Ali so med razlogi za skokovito rast stroškov vzdrževanja zgolj višji stroški poslovanja (zaposleni, gradbeni material ...), ali pa tudi pomanjkanje konkurence, še ni znano. Da je prej razlog v vnaprejšnji delitvi območij med gradbinci, torej pomanjkanje konkurence, kaže razpis za koncesijsko območje Ptuja.
Direkcija je namreč tam prejela dve ponudbi. Poleg Cestnega podjetja Ptuj, ki si obeta še sodelovanje pri vzdrževanju cest na območju Maribora, jo je oddal konzorcij občinskega podjetja Javne službe Ptuj, podjetja Hermes GP in Komunale Slovenske Gorice. Ponudba konzorcija znaša 38 milijonov evrov, s čimer je za več kot desetino ali štiri milijone evrov ugodnejša od Cestnega podjetja Ptuj.
Po dostopnih podatkih so se za sodelovanje na razpisih zanimala tudi nekatera druga podjetja, vendar na koncu niso oddala ponudbe. Med njimi je gradbeno podjetje Garnol, ki je v lasti gorenjskega poslovneža Jurija Krča, sicer lastnika telekomunikacijskega operaterja T-2. Garnol se je očitno zanimal za koncesijski območji Gorenjske in Ljubljane z okolico. V začetku novembra je vložil zahtevek za revizijo zoper "določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila". Kaj ga je zmotilo, ni jasno. Ko je direkcija zahtevek zavrnila in ga odstopila državni revizijski komisiji, pa se je Garnol odločil za umik zahtevka, s čimer je omogočil nadaljevanje izbora ponudnika. Mimogrede, podjetja, povezana s Krčem, v tem trenutku čakajo na potrditev pol milijona evrov vrednega aneksa zaradi nepredvidenih geoloških razmer pri gradnji viadukta Glinščica na trasi drugega tira Divača-Koper.
Pogoji za sodelovanje na razpisu so bili sicer strogi. Direkcija je namreč od ponudnikov zahtevala, da so v preteklosti že vsaj tri leta redno vzdrževali cestno omrežje v zahtevani dolžini, pri čemer je bilo med deli tudi strojno in ročno krpanje asfaltnih vozišč ter obnova talnih označb. Ponudniki so morali na določenem območju imeti tudi ustrezno število vzdrževalnih ekip in opreme. To pomeni, da so si lahko med seboj konkurirali kvečjemu obstoječi koncesionarji, ki pa jim zniževanje cene zagotovo ni bilo v interesu.
