"Zakaj zdravniki ne krajšajo čakalnih vrst v javnem? Ker jih premami denar"

Že nekaj časa v javnosti odmeva zgodba predstojnika ortopedskega oddelka novomeške bolnišnice dr. Gregorja Kavčiča, ki naj bi umetno podaljševal čakalne vrste, saj je paciente preusmerjal v zasebno kliniko Arbor Mea, kjer tudi sam operira. Dobil je izredno odpoved, vodstvo bolnice pa je sume nepravilnosti prijavilo policiji.

O tem in razlogih, ki so pripeljali do nekaterih spornih praks v javnem zdravstvu, smo se pogovarjali s Samom Fakinom, nekdanjim ministrom za zdravstvo v vladi Marjana Šarca in generalnim direktorjem zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS).

Kako komentirate primer Gregorja Kavčiča, zdaj že nekdanjega šefa ortopedskega oddelka v novomeški bolnišnici?

Veliko je operiral. Je eden najbolj produktivnih kirurgov v javnem zdravstvu. Tega mu ne moremo očitati. Je pa problem, da ga je premamil denar. V javnem sektorju mu ga niso mogli dati toliko kot v zasebnem. Kaj je delal narobe? Da je bil v zasebni ustanovi nelojalna konkurenca svojemu delodajalcu. Z njegovih čakalnih seznamov je jemal paciente. Drugod jih novačijo iz lastnih ambulant.

Je to, kar smo videli v Novem mestu, pogosto? 

Najverjetneje so take prakse pogoste. Poleg ortopedije se pojavljajo na področju plastične kirurgije, dermatologije, okulistike ...

Ta zdravnik in tudi drugi pred njim govorijo, da ne delajo nič narobe. In da so krivi samo tega, da pomagajo krajšati čakalne vrste.

Čakalne vrste se seveda s tem krajšajo. Toda ob tem obstaja velika verjetnost preskakovanja vrst, torej neenake obravnave. Vprašajte jih, zakaj čakalnih vrst raje ne krajšajo v javnem sektorju.

Ali je del čakalnih vrst umetno ustvarjen, torej z namenom, da obstaja povpraševanje po samoplačniških storitvah, pa tudi koncesijskih v zasebnih ustanovah, kjer popoldan delajo zdravniki iz javnih zavodov?

Del čakalnih vrst je prav gotovo umetno ustvarjen. 

Kako je to mogoče? Zakaj direktorji bolnišnic tega ne vidijo?

V bolnišnicah ne spremljajo produktivnosti po zdravnikih. Ni podatka, koliko bi lahko naredili. Danes je v bolnišnicah 50 odstotkov zdravnikov več kot pred 15 leti. Za toliko bi se morala dvigniti tudi produktivnost. Pa se ni.

V ortopediji, dermatologiji in še nekaterih segmentih imamo precej samoplačniških ambulant, v katerih delajo zdravniki iz javnih zavodov. Večina ima s.p.-je, nekateri celo podjetja, ker pač ustvarjajo previsoke prihodke. Je možno, da nekdo dela čez dan v javnem zavodu, opravi dodatno delo, ki se od njega ali nje zahteva. In potem še toliko v zasebni ustanovi. Je to fizično mogoče?

V primeru, da bi delovni čas zapolnili z efektivnim delom, je zelo težko delati še popoldan.

Če ne, kaj se pa potem dogaja?

Razlike med produktivnostjo med posamezniki so precejšne. Popoldan so sposobni delati tisti, ki so zjutraj manj obremenjeni.

Vsi imajo dovoljenja, da delajo osem ur na teden drugje. Ampak iz prakse vidimo, da se tega ne držijo. Delajo neprimerljivo več. Kako tega nihče ne opazi?

Produktivnost dela v bolnišnicah je tabu tema. Politika se še vedno boji zdravniškega lobija.

Kako naj vodstvo bolnišnice, ki ima pod seboj množico zaposlenih, ugotovi in nenazadnje prepreči zlorabe?

Zlorabe je možno preprečiti samo z dosledno razmejitvijo javnega in zasebnega. Uvesti je potrebno konkurenčno klavzulo. Potem imamo še sivo ekonomijo, ki jo je potrebno omejiti.

Ključna zgodba je, zakaj javni sektor ne kopira učinkovitosti zasebnega. Seveda, zasebne ustanove imajo nižje stroške, ker najemajo zdravnike iz javnega in jim ni potrebno plačevati dopustov, bolniške, regresa ... Ampak dejstvo je, da so preprosto bolje organizirani.

Zame je še vedno najboljša rešitev, da se tudi v javnem zdravstvu plačuje po opravljenem delu. Postavimo minimalno normo, ki jo morajo izpolniti. Kar je dodatno, prejmejo višje plačilo. Ampak za to potrebujemo hrabre direktorje.

Kako pa gledate na odziv zdravniških organizacij na to in pretekle podobne afere?

Odziv je pričakovan. Za vsako ceno bodo ščitili zdravnike. Sem štejem tudi molk ob očitnih nepravilnostih.

Govorijo, da gre za osamljen primer in da je sistem sam odkril zlorabo, ki bo sankcionirana. Sistem res deluje?

Prav gotovo ne gre za osamljen primer. Žal pa je prijav malo.

Je ta novela zakona o zdravstveni dejavnosti usmerjena v preprečevanje tovrstnih praks?

Z novo zakonodajo se bo sporne prakse deloma preprečilo, v celoti pa ne. Denar je močan magnet.

Kaj pa je potem rešitev?

Večina zdravnikov, ki so šli med koncesionarje, so pridni. Delajo več kot ostali. Toda, dokler bomo imeli možnost istočasnega dela v javnem in zasebnem, bo obstajala tendenca podaljševanja čakalnih vrst v javnem in odlivanja pacientov v zasebno. Zato je dolgoročno potrebno razmejiti: javno je javno in zasebno je zasebno. Ni prehajanja. Že zdaj pa bi morala biti osnova, kaj naredijo v javnem. Vsi podatki kažejo, da premalo.

Skrbi me, da politika ne zahteva nič čakalnih vrst vsaj na ambulantno specialističnem področju. S tem bi bilo konec preskakovanja vrst. Prav tako je potrebno na novo določiti normo v bolnišnicah. Glede na rast števila zdravnikov bi lahko znatno skrajšali tudi vrste na posege. Pri urologih, nevrologih in kardiologih že danes ne bi smelo biti čakalnih vrst. 

To seveda pomeni konflikt z zdravništvom, tega pa politika noče. Boji se upora zdravnikov. Ko se ti enkrat zares uprejo, je konec, pa če imaš stokrat prav.