Odhod Milana Brgleza zdaleč ni največji problem SMC #analiza

Tri dni po razrešitvi Milana Brgleza iz vseh organov SMC je bolj ali manj jasno, da v tej stranki večjega pretresa zaradi odhoda njenega drugega moža ne bo.

V zadnjih dneh svojega odhoda ni napovedal nihče od drugih pomembnejših članov stranke. Na izvršnem odboru je Brglezovo "interpelacijo" podprlo vseh enajst preostalih članov. Med njimi tudi predsednik sveta SMC Dragan Matić, nekdanji poslanec, ki je ob Brglezu veljal za najbolj vidnega člana tako imenovanega levega krila stranke.

Po informacijah, ki smo jih pridobili v zadnjih dneh, zaradi obračuna z Brglezom stranke ne namerava zapustiti nihče od preostalih devetih poslancev.

Kdo vse je že zapustil SMC

Ni skrivnost, da v SMC v zadnjih mesecih ni manjkalo nezadovoljstva, zaradi katerega so stranko zapustili nekateri vidnejši člani.

Začelo se je že spomladi, ko sta stranko zapustila poslanca Branko Zorman in Bojan Krajnc. Zorman je stranki zameril, ker ni podprla njegovega predloga sprememb zakonodaje o igrah na srečo, s katerim je želel liberalizirati trg športnih stav. Kranjca pa naj bi razjezilo dejstvo, da zanj ni bilo prostora na kandidatni listi pred državnozborskimi volitvami.

Čeprav sta bila oba odhoda povezana z osebnimi ambicijami obeh poslancev, nista minila brez posledic. Krajnc je namreč ob odhodu poudarjal, da SMC zapušča zaradi "dezorganizacije delovanja stranke na vseh ravneh in nepreglednega finančnega poslovanja stranke".

Tem očitkom so v neformalnih pogovorih pritrjevali tudi nekateri kandidati SMC na zadnjih volitvah. Ti so bili na terenu prepuščeni bolj ali manj sami sebi. Od stranke so za kampanjo prejeli po 200 evrov (ali celo manj), čeprav je SMC po prepričljivi zmagi na volitvah vsako leto od države prejela več kot 700.000 evrov javnih sredstev.

Razkol v ljubljanskem odboru

Po volitvah očitno prihaja do novega utrjevanja vrst v SMC, tokrat manj dramatičnega kot leta 2014, ko sta stranko zapustila poslanec Bojan Dobovšek in tedanji prvi operativec Peter Jamnikar.

Tik pred razrešitvijo Brgleza je namreč z vseh funkcij v SMC odstopil tudi Mitja Bervar, nekdanji predsednik državnega sveta, ki je v izvršilni odbor stranke prišel šele lani. Pred volitvami si je obetal kandidaturo v enem od izvoljivih okrajev (Celje), a pri tem očitno ni naletel na podporo.

Bervar je vodil ljubljanski odbor SMC, ki trenutno velja za najbolj razklanega. Člani naj bi bili že nekaj časa razdeljeni na najmanj dve struji. Nesoglasja so tudi med šestimi svetniki SMC v Mestni občini Ljubljana.

Še pred volitvami pa je umik iz politike napovedala nekdanja vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec Lipicer. Nekateri vidnejši člani so ji način odhoda zamerili. Ocenjevali so, da bi bilo bolj korektno, če bi pred tem zaradi velike medijske pojavnosti kandidirala v okraju, v katerem ne bi imela možnosti za izvolitev.

Zakaj je imel "potres Brglez" omejen učinek

Učinki "potresa Brglez" so torej za zdaj omejeni. To gre pripisati najmanj trem razlogom:

1. Brglez je moral oditi zaradi soliranja v tekmi za položaj predsednika državnega zbora, za katerega je SMC izbrala Cerarja, a je svojo priložnost po blokadi njegovega imenovanja pri strankah leve sredine zaslutil Brglez. Njegovo igro smo že tedaj v analizi ocenjevali kot tvegano, kar se je potrdilo. Brglez je dokončno izgubil simpatije v stranki, ki je marca na kongresu za predsednika soglasno izbrala Cerarja.
2. Odnosi med vrhom SMC in Brglezom so bili že nekaj časa napeti. Ne le zaradi zakona o tujcih, ampak tudi zaradi drugih, javnosti bolj skritih sporov.
   SMC je tako Brgleza lani videla kot kandidata na predsedniških volitvah. Sam je to možnost zavrnil, saj je ocenjeval, da proti Borutu Pahorju nima možnosti. Poznejši vzpon Marjana Šarca je pokazal, da to ne bi bilo nujno tako. "Če bi pristal, se fenomen Šarec morda ne bi zgodil, stranka pa bi dobila več glasov na parlamentarnih volitvah," nam je dejal eden od virov v SMC.
   To je stranko pahnilo v težave, saj je morala na hitro izbrati drugega kandidata. V ogenj je relativno pozno poslala ministrico za visoko šolstvo Majo Makovec Brenčič, ki je dobila le 1,72 odstotka glasov.
   Že takrat je Brglez slutil, da ga želi stranka na predsedniških volitvah "skuriti". Nezaupanje je očitno raslo, saj so v njegovem krogu v zadnjih mesecih poudarjali, da se Brglezu s Cerarjem skoraj nikoli ne uspe sestati na štiri oči.
3. Kar je morda najpomembneje, vrh SMC je trdno v rokah ozkega kroga ljudi, ki uživa Cerarjevo neomajno zaupanje. Vse niti v stranki vodita premierjev svetovalec za nacionalno varnost Erik Kopač in ekonomski ideolog SMC Aleksandar Kešeljević. Generalni sekretar SMC Jože Artnak velja le za izvrševalca njune volje. Cerarju ostajajo zvesti tudi vsi odhajajoči ministri. Če je Brglez predstavljal šibek temelj za morebitno opozicijo znotraj SMC, tega zdaj ni več.

SMC k Janši? Za zdaj ne, ampak Brglez s tem nima nič

Tu pridemo do drugega ključnega vprašanja: Je obračun Brgleza res lahko napoved zbliževanja SMC z Janšo?

Poročali smo že, da sta pogovorom z Janšo ob Kešeljeviću naklonjena še minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in član izvršnega odbora Mitja Mič Sojer. Čeprav različni kurirji v SMC prenašajo informacije o Janševi pripravljenosti za "nemoralne ponudbe" v zameno za sodelovanje v koaliciji, uradnih pogovorov med SDS in SMC ni. Tudi sicer se Cerar v Janševi vladi ne vidi.

Toda v stranki ugotavljajo, da bodo v prihodnjih mesecih pluli med Scilo in Karibdo. Na eni strani vedo, da jih v primeru odhoda v Janševo vlado čaka takšna ali drugačna politična smrt, saj bi večina njihovih volivcev v tem videla izdajo. Spomnimo, Cerar je kampanjo v zadnji fazi domala gradil na tem, da v koalicijo s SDS ne gre.

Strah pred novimi volitvami je upravičen

Na drugi strani imajo v SMC veliko razlogov za strah pred morebitnimi volitvami, saj jim te utegnejo prinesti precej slabši rezultat. Stranka se umešča v prostor, na katerem sta gneča in politična ponudba veliki.

Poleg tega bo politična sredina jeseni še težje našla ustrezen odgovor na strah pred begunci, ki bi ga v tem primeru brez dvoma širil Janša.

Ni mogoče izključiti možnosti, da bo Hrvaška po koncu turistične sezone "sprostila" policijski primež na meji z Bosno in Hercegovino. Že prihode manjših skupin beguncev bodo zato takoj pograbili v SDS in kampanjo v vsej brutalnosti preselili na teren, na katerem ni mogoče zmagati.

Položaj, v katerem je "naravna izbira" SMC (levo)sredinska koalicija petih strank in NSi, seveda stranki močno omejuje možnost za koalicijsko trgovanje in "blefe" z domnevnim prestopanjem na drugo stran. Tega se verjetno zaveda tudi Marjan Šarec.

Ni skrivnost: Zaupanja do Šarca ni

Ni skrivnost, da v vrhu te stranke do prvaka LMŠ ni pretiranega zaupanja. Ne le zaradi dejstva, da se mora nekoč daleč največja vladna stranka zdaj sprijazniti z vlogo "le" enega od koalicijskih partnerjev.

Nekateri v SMC dvomijo, kako mu bo uspelo koalicijo uskladiti na nekaterih najzahtevnejših programskih točkah. Najbolj v zdravstvu, kjer je bila politika odhajajoče ministrice Milojke Kolar Celarc diametralno nasprotna od ključnih točk programa NSi.

Spomnimo, da je Matej Tonin v predvolilnem intervjuju dejal, da je zdravstvo za NSi pomembna tema in leta 2014, ko jih je SMC povabil k pogajanjem za vstop v koalicijo, tudi kamen spotike. Tedaj so jih zavrnili zaradi takrat še bodoče ministrice Kolar Celarc. 

A pogled na drugo stran – ko se seštejejo vsi plusi in minusi – je precej manj prijeten. V vsakem primeru je SMC že v obdobju, ko Milan Brglez ni več njen največji problem.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net