"Odstranjevalec min v svojem poklicu naredi samo dve napaki. Prvo je naredil že, ko se je odločil zanj." (iz filma Nikogaršnja zemlja (2001))
Po treh mesecih relativnega mrtvila na ministrstvu za zdravje končno dobivamo novo ministrico s polnimi pooblastili. Iskanje je bilo res dolgo, upam, da tudi uspešno. Nova ministrica stopa na minsko polje, ki so ga zasejali njeni predhodniki, v upanju na bogato žetev ozimne korupcije in klientelizma. Med hojo ji bodo družbo delala samo polena, ki ji jih bodo pod noge metali kolegi z desne.
Slovenija že zelo dolgo ni imela ministra za zdravje. Imela je nekaj ministrov, ki so skrbeli za resor za zdravje, toda njihovi interesi so ležali predvsem v javnih žepih, podeljevanju koncesij prijateljem in bogatih pogodb pravim dobaviteljem. Na splošno so bolj spominjali na ravbarje kot na ministre.
Med vsemi resorji je bržkone prav zdravstvo tisto, kjer se je najlažje okoristiti na lahek način.
Zato so zdravstveni domovi novi, bolnišnice pa dotrajane
Zdravstvo deluje nekoliko drugače od večine drugih resorjev. Kadri so težko nadomestljivi, saj traja po desetletje in več, da se pomanjkanje začne učinkovito nadomeščati. Zdravstvo potrebujemo vsi, toda le majhen delež nesrečnikov v kateremkoli trenutku potrebuje več kot najosnovnejšo zdravstveno nego. To je razlog, zakaj so zdravstveni domovi praviloma bleščeče novi, medtem ko so bolnišnice pogosto stare in dotrajane.
Ključna beseda je odgovornost. Volivci hitro vidimo, kdaj v primarnem zdravstvu nekaj manjka in to župane boli. Ker želijo biti ponovno izvoljeni, poskrbijo, da je njihov zdravstveni dom nov in urejen. Za bolnišnice je odgovorna država, vidi jih le malo ljudi in še ti imajo večje skrbi kot stara okna in luknje v tleh. Odgovornost je tudi tisto, česar večina dosedanjih oseb, ki so imele položaj ministra za zdravje, ni čutila. Čutila je predvsem šelestenje v žepu, žvenket v mošnjičku in pisk POS terminala, toda ne odgovornosti do sodržavljanov.
Parazitski posebni interesi, ki obvladujejo zdravstvo, se bohotijo sami od sebe. Ni jih potrebno zalivati, ne potrebujejo substrala ali kakega drugega specialnega gnojila, še pogledati jih ni treba. Pravzaprav najbolje uspevajo, ko jih nihče ne gleda in gledanje stran je tisto, kar so dosedanji grelci stolčka ministra za zdravje resnično obvladali. Tako službo bi imel vsak. Dejstvo, da smo bili nekaj časa brez ministra, je zato vsaj malenkost vzpodbudno. Morda je vlada za ta položaj resnično poiskala nekoga, ki si želi na svojem delovnem mestu tudi delati.
Kaj jo čaka, vidimo na RTV Slovenija
Delo ne bo lahko. Kakšen Avgijev hlev jo čaka, vidimo na RTV Slovenija, kjer so najemali kredite, da bi prikazali dober poslovni rezultat nove, v desno smer uravnotežene radiotelevizije. V resnici so tolkli neznosne minuse in verjetno bodo potrebni ostri rezi, ki jih bodo polenometalci s pridom izkoriščali. Nekaj podobnega so prinesli covid-stroški tudi zdravstvu, čeprav vsaj brez aktivnih poskusov slabšanja situacije v zadnjem letu.
Čas se izteka. Zdravstvo nam iz leta v leto bolj peša, predvsem zato, ker smo brez ministra za zdravje že več kot desetletje. Prednost zdravstva je v močnem moralnem duhu tam zaposlenih, zdravstvo bo preneslo močne udarce in se še naprej trudilo opravljati svoje poslanstvo do družbe. Toda tudi moralni duh ima svoje meje in bojim se, da te meje nevarno preizkušamo s tem, ko zdravstvo izkoriščamo kot molzno kravo, kjer se to pač da.
Stolček ministra za zdravje je dobro pogret, topel, mehak in voljan. Ne potrebuje nadaljnje predpriprave, saj je bil za pravo zadnjico pripravljen že zdavnaj. Srčno upam, da jo dobimo čim prej in tako končno dobimo nekoga, ki bo čutil odgovornost do resorja, ki mu je zaupan. S tem lahko začnemo kidati kopico gnoja, ki se je tam nabral.
Vprašanje za kandidatko
Delo ne bo lahko, toda če tudi ta kandidatka še ne bo ministrica za zdravje, bo imel njen naslednik ali naslednica le še težjo nalogo.
Iz zdravstva je treba nagnati koruptivne interese, vzpostaviti vsaj nekaj reda pri delu, nagraditi delovne, odrezati parazite in s tem omogočiti vsaj kolikor toliko spodoben sistem. Potrebujemo odgovoren odnos do zdravstva in nanj ne moremo več čakati.
Prej ali slej bo vsak izmed nas nesrečnik v bolnišnici, ali vsaj obiskovalec nesrečnika v bolnišnici. Mar ne bi bilo boljše, da poskrbimo za odgovornega ministra ali ministrico za zdravje, preden se nas desetletja zanemarjanja tega resorja najprej dotaknejo, nato še povozijo kot brzovlak?
To vprašanje je potrebno postaviti tudi ministrski kandidatki in vsem njenim naslednikom.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
