Je Slovenija varna država?
Da. Na petstopenjski lestvici je Slovenija trenutno na drugi stopnji, kar pomeni, da je stopnja ogroženosti na nizki ravni. Vendar se moramo zavedati, da je varnost relativen pojem in da se lahko stopnja varnosti hitro spremeni.
To sprašujeva zato, ker že zadnja tri leta poslušamo, kako da smo ogroženi z vseh strani. Meja med Slovenijo in Hrvaška je zavarovana bolj kot nekoč meja med Jugoslavijo in Italijo. Nekateri nas prepričujejo, da smo tarča "migrantske invazije". Smo res?
Na nas prežijo različne grožnje, večje ali manjše. Pred leti nismo poznali kibernetskih groženj, danes je to realnost informacijske družbe. O migracijah: v letih 2015 in 2016 so v Slovenijo množično prihajali migranti. Danes je teh ljudi bistveno manj, a migrantske tokove zdaj obvladujejo kriminalne združbe in posamezniki. V resnici gre za trgovino z ljudmi. Zaslužki tihotapcev so tako visoki, da je to postal donosen posel.
Koliko je vreden ta posel?
Ne želim špekulirati, ocene so različne. Na ravni EU se pogovarjamo, da bi okrepili nadzor na zunanji meji, ali v okviru Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex) ali v kakšni drugi misiji. Na svetu ministrov za notranje zadeve ves čas razpravljamo o vključitvi mednarodne policijske sile na zunanji meji EU. Slovenija to podpira, ampak odprta ostajajo vprašanja, kakšna bodo izvršna pooblastila te misije, koliko bo imela finančnih sredstev in kolikšno bo število policistov, ki jih bo posamezna država vključila v enote Frontexa.
Kdaj lahko pričakujemo konkretne odločitve ministrov?
Razprava je intenzivna, a smo pred evropskimi volitvami, ki bodo prinesle novo sestavo Evropske komisije.
Pri vprašanju migracij je Evropa razdeljena. Marakeške konvencije več držav ni podpisalo. Rezultat je kaos, ki se kaže v tragedijah na Sredozemskem morju. Ali je mogoče pričakovati rešitev, sploh po evropskih volitvah, po katerih se bodo očitno okrepile populistične sile, ki radikalno nasprotujejo kakršnim koli migracijam in ob tej temi pridobivajo poceni politične točke?
Vse države, ki so soočene z migracijami, imajo takšne in drugačne težave. Vemo, kakšne ima Slovenija z balkansko migrantsko potjo, in vemo, kakšne imajo države ob Sredozemskem morju. Na svetu EU notranjih ministrov razpravljamo o teh zadevah, a treba se bo dogovoriti, ali in kako bomo okrepili ukrepe v državah izvora.
Torej so po vašem rešitev begunska taborišča v Turčiji, Libiji in afriških državah?
Ta že obstajajo. Moramo pa razumeti, da so v velikem delu Severne Afrike in Bližnjega vzhoda različni oboroženi konflikti. Če imajo težave z migracijami velike evropske države, je logično, da jih bodo imele tudi države, kjer je nestabilnost velika.
Ali je Slovenija v zadnjem letu zaostrila azilno politiko?
Ne. Zakaj bi jo?
Poglejmo številke. V letu 2018 je bilo 2.900 vlog prosilcev za azil. To je dvakrat več kot leta 2017. Kljub temu je bilo lani ugodno rešenih le dobrih 100 vlog, kar je tretjina manj kot v letu 2017. Zakaj?
Pravila azila predpisujejo zakon o mednarodni zaščiti, veljavne direktive EU in mednarodne konvencije. Kdorkoli zaprosi za azil, ga pristojni direktorat ministrstva procesira v skladu s postopkom. V njem se ugotavlja, ali je prošnja upravičena ali ne. Ko je teh prošenj več od načrtovanih v kontingenčnem načrtu, povečamo število uradnikov. To smo storili ta mesec.
Iz katerih držav prihaja največ prosilcev?
Največ prosilcev je državljanov Pakistana, Alžirije, Afganistana, Maroka, Irana, Sirije. Gre za različne oblike migracij, ni toliko beguncev.
Na ravnanje policije letijo številne kritike. Nevladne organizacije in varuhinja človekovih pravic opozarjajo, da je v številnih primerih tujcem onemogočila zaprositev za azil, s čimer je kršila zakonodajo. Ali je to res?
Ne. Policija je pogosto tarča kritik. Ko pri varovanju schengenske, torej južne meje, naleti na ilegalne migracije, postopa v skladu s svojimi pooblastili in zakonsko pristojnostjo. Ena od nevladnih organizacij se je pritožila nad temi postopki in prek informacijskega pooblaščenca zahtevala razkritje nekaterih podatkov.
Presodili smo, da policija podatkov, ki so operativno-taktične narave, ne sme javno razkrivati, kajti v ozadju migracij je trgovina z ljudmi.
To so huda kazniva dejanja in če bi razkrili posamezne taktične postopke, bi razkrili tudi, na kakšen način se borimo proti kriminalnim združbam. Odločitev smo zato prepustili sodišču.
Amnesty International je zahtevala le razkritje navodil policistom o obravnavi migrantov in postopkov s tujci, ne pa – kot pravite – operativno-taktičnih podrobnosti.
Policija je dosledna. Če kdo zahteva informacije operativne narave, jih ne daje na vpogled. Če bo sodišče odločilo, da jih razkrijemo, jih bomo razkrili. In še enkrat bi rad opozoril, da je za migracijami organizirani kriminal.
Je bila v vsem tem obdobju opravljena neodvisna preiskava policijskega dela na terenu?
Seveda. Delo policistov na terenu spremljajo nevladne in vladne organizacije, varuh človekovih pravic, ki obiskuje policijske postaje ...
Policija je ena od najbolj nadzorovanih institucij v državi.
Poročilo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) iz jeseni 2018 ni našlo nobenih pomanjkljivosti, ampak je celo pohvalilo delo slovenske policije.
Lahko torej zanikate, da obstajajo primeri, ko se je zgodilo prisilno vračanje beguncev – tudi pod pretvezo, da gredo v azilni oziroma prehodni dom, nato pa so jih vrnili na mejo?
Za te primere ne vem.
Lahko malo bolj podrobno opišete te kriminalne združbe? Od kod prihajajo? Kdo jih organizira na balkanski poti?
Večina tistih, ki prevažajo migrante čez Slovenijo, so državljani nekdanjih republik Jugoslavije, Italije ali tretjih držav. Policija je učinkovita pri odkrivanju teh kaznivih dejanj, a gre zgolj za prevoznike. Kriminalne združbe so nadnacionalne organizacije, proti njim pa je mogoče ukrepati le s policijskim sodelovanjem. Delujejo kot hobotnica. Ko ji odsekaš eno lovko, zraste druga.
Kdo jih vodi? Kriminalne strukture iz Italije, Srbije, Albanije ...?
Različno. Nekatere so klasične balkanske kriminalne združbe. Vedno so sestavljene večnacionalno, naročniki pa so težko izsledljivi. Kljub temu je policija pri tem uspešna. Lani je prijela 218 oseb, ki so nekoga nezakonito prepeljale prek državne meje, in obravnavala 307 kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje.
Koliko begunca stane pot iz BiH do Italije?
Po podatkih policije migranti storilcem za pot iz izvornih držav v EU povprečno plačujejo od pet tisoč do sedem tisoč evrov, za pot iz Hrvaške v Slovenijo pa okvirno med 100 in 300 evri. Lahko povem, da se policija intenzivno ukvarja s tem segmentom. Najbolj obremenjeni pa sta policijski upravi Koper in Novo mesto.
Sprašujeva vas kot človeka, ne kot ministra: so begunska taborišča v BiH vredna življenja človeka? Na kaj pomislite, ko vidite podobe otrok, živečih v šotorih, pri zimskih temperaturah?
Vse te podobe sem od blizu videl že v letih 2015 in 2016. Slovenija je takrat k intenzivnemu prihodu migrantov pristopila na human in solidaren način. Zagotovili smo oskrbo, streho nad glavo in tople obroke. Posebej smo poskrbeli za ranljive skupine ljudi.
Takoj ko sem po televiziji videl, kaj se dogaja v BiH, sem poklical tamkajšnjega ministra za notranje zadeve in mu ponudil pomoč. Za to se je zahvalil in na tej ravni komunikacije je tudi ostalo.
Zakaj? Iz BiH ves čas sporočajo, da bi potrebovali pomoč, ponujene pa niso želeli vzeti?
To je stvar notranjih zadev vsake države. Če država meni, da potrebuje pomoč, to tudi sporoči po ustreznem mehanizmu.
Do kdaj bo EU gledala te prizore? To je vendar 300 ali 400 kilometrov od schengenske meje.
Na svetu ministrov se o teh zadevah pogovarjamo, a konkretno pomoč mora zahtevati država.
Slovenija bo od Malte sprejela pet beguncev. Koliko jih še bomo?
Evropsko komisijo smo že obvestili, da smo pripravljeni prevzeti omenjene osebe, postopki v tem trenutku tečejo. O tem, kako bo v prihodnje, bo odločala vlada.
Bi vas motilo, če bi se v sosednjo hišo preselila družina iz Afganistana ali Sirije?
To je vprašanje, ki ne zadeva le mene na Bledu, kjer živim, ampak večino Slovencev. Solidarnost smo izkazali z nastanitvenimi zmogljivostmi, ki smo jih dali na razpolago. V Sloveniji smo nastanili kar nekaj družin in otrok brez spremstva. Nekatere zgodbe že pričajo o uspešni integraciji beguncev v slovensko družbo.
Do kdaj bo na meji z Hrvaško ostala bodeča žica?
Tehnične ovire ostajajo, kar je zapisano tudi v koalicijski pogodbi. Razmere v regiji niso take, da bi jih lahko odstranili.
Hrvaška mora izpolniti presojo evalvacijske skupine Evropske komisije za vstop v schengensko območje. Kako ji gre z izpolnjevanjem pogojev?
Sodelovanje z Republiko Hrvaško je dobro. S hrvaškim kolegom ministrom se srečujeva in pogovarjava ob robu sveta EU. Slovenija podpira vstop Hrvaške v schengen, a pod pogoji, ki veljajo za vse članice.
Kdaj pa bi Hrvaška lahko vstopila v schengen?
Hrvaška mora najprej izpolniti vse pogoje.
Predsednik vlade Marjan Šarec pravi, da bi bilo treba v prihodnje razmisliti, da bi državam, ki vstopajo v schengen, postavili pogoj rešitve mejnega vprašanja. Ali notranji ministri z območja schengna že razpravljate o tem?
Nismo razpravljali o tem.
Velikokrat je bilo zastavljeno vprašanje, ali bo Slovenija zaradi nerešenega mejnega spora Hrvaški postavila veto za vstop v schengen.
O tem nismo razpravljali.
Vaš mandat ob migracijah zaznamuje tudi napovedana sprememba zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kaj bodo bistvene spremembe?
Zakonodajo, ki ureja delo policije, je treba posodobiti v duhu 21. stoletja. Če živimo v digitalni družbi, policija potrebuje pooblastila, da lahko z njimi ukrepa. Seveda le pod pogojem, da so vsa pooblastila podvržena ustreznemu nadzoru, kar nedvomno so. Policija je del teh pooblastil že dobila s spremembo zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki smo ga dopolnili tudi v skladu s smernicami EU. Predvidel je večji nadzor nad letalskimi potniki, optično prepoznavanje registrskih tablic in uporabo brezpilotnih letal, dronov. Zakon je zdaj na ustavnem sodišču.
Drugi nujni zakon je ZKP. Želimo si, da bi lahko policija z novimi pooblastili učinkoviteje pridobivala podatke z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. Večina komunikacije v kriminalnih združbah teče prek svetovnega spleta, prek različnih računalniških in kriptiranih programov, tako imenovanega "dark neta", a policija nima pooblastil, ki bi ji omogočala učinkovito preiskovanje.
Kakšna je bojazen pri teh novih pooblastilih? Kateri so bistveni posegi v človekove pravice?
Slovenija ima visoko spoštovanje človekovih pravic. Želimo si, da tako tudi ostane, saj so temelj nastanka naše države.
Tudi varnost je človekova pravica, brez te tudi drugih ni. Razumeti pa je treba tudi policijo, da potrebuje sodobna pooblastila.
Ne želim si živeti v državi, kjer policija ne more ukrepati proti organiziranemu kriminalu in kriminaliteti, ki deluje na sodoben način.
Podatke, ki jih želite zbirati, kot vemo, že zbira Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova)?
Kaj dela Sova, morate vprašati njenega direktorja. Gre pa za popolnoma drug način in namen zbiranja podatkov.
Torej policija ima tehnične zmožnosti, da spremlja sodobna komunikacijska sredstva, nima pa za to pooblastil?
Policija ima znanje, nima pa še tehničnih zmožnosti in pooblastil.
Z uzakonitvijo novih pooblastil bi dobila tudi tehnične zmožnosti?
Tako je. V Sloveniji je razprava o uporabi novih sredstev policije vedno burna. Spomnite se samo, kaj je bilo, ko je policija dobila možnost uporabe paralizatorja. A policija nova sredstva uvaja nadzorovano. Ko jih dobi, najprej izobrazi policiste, nato pa jih počasi uvaja v operativne postopke.
Kaj je največja bojazen pri laserskem prepoznavanju registrskih tablic med vožnjo? Se bodo pri nadzoru nad tablicami hranili tudi podatki o lokaciji?
Zakon predvideva sedemdnevni rok za hrambo teh podatkov. Vendar pa je strah pred zlorabami popolnoma odveč. Namen ukrepa je učinkovit pregon premoženjske kriminalitete, zagotavljanje varnosti v cestnem prometu. Nadzor bo zadeval izključno kršitelje, ne vseh po vrsti.
Kje pa je še meja med skrbjo za varnost in družbo "velikega brata", kjer bodo v vsakem trenutku vedeli vse o nas: kje smo, s kom smo, kaj radi počnemo ...?
Meja je v nadzoru nad temi pooblastili.
Toda primer Dejana Orniga, policijskega informatorja, ki je po naročilu policije vdiral v zasebno komunikacijo posameznikov, profile na Facebooku in elektronsko pošto domnevno sumljivih ljudi, nas uči, da bi bilo mogoče takšna pooblastila hitro zlorabiti.
V tej zadevi čakamo na konec postopka. Policija ima močne nadzore notranje kontrole, parlamentarnega, sodnega in civilnega nadzora. Vsi smo samo ljudje. Zato nadzor mora biti. Zlorabe pa so nedopustne.
Na začetku pogovora ste omenili kibernetsko varnost oziroma novo vrsto kriminala. Ali Slovenija močno zaostaja na področju kibernetske varnosti?
To je težko vprašanje. V Nemčiji smo bili priča hekerskemu vdoru v osebne podatke več sto nemških politikov, med drugim kanclerke Angele Merkel. Lahko se prepričujemo, da smo varni, a se lahko hitro izkaže, da to ni res. Veliko je odvisno tudi od stopnje tehnološke naprednosti države in mehanizmov varovanja. Na tem področju bomo morali v Sloveniji narediti domačo nalogo. O teh zadevah smo že razmišljali.
V prihodnje bomo morali biti zelo dosledni, ne samo pri kibernetski varnosti, ampak tudi pri varnostni kulturi.
Želite torej povedati, da policija trenutno ve manj o nas kot Google?
Res je.
A je to dobro ali slabo?
Google je zasebno podjetje. To pove vse. Prav o tem govorim in na to opozarjam.
Kako prikriti komunikacijski kanali ovirajo delo policije? Sami vemo za najmanj dva primera, kjer so oteževali izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov.
Policija izvaja naloge zakonito, strokovno in v skladu s pooblastili. Če gre za nalogo, za katero nima pooblastil, nima možnosti reševanja primera. Preiskovalni postopki so zato dolgotrajnejši, saj je dokaze treba iskati tam, kjer je to zakonito in dovoljeno. Pravila so jasna.
Tudi politiki in menedžerji danes na veliko uporabljajo sodobne komunikacijske kanale. Pravijo, da zato, ker jim ni mogoče prisluškovati.
Pomembno vlogo je verjetno imela arbitražna afera, ko sta se v prisluhe ujela slovenska diplomata. Zagotovo si tega ne želi nihče več. Gre tudi za vprašanje varnostne kulture, ki je temelj za delovanje države.
Imate kakšne informacije, v kateri fazi je preiskava te afere?
Ne, o tem nimam informacij.
So vam ob imenovanju za ministra razložili, kaj, kje in po katerem kanalu se lahko pogovarjate s kom?
Varnostna kultura je način življenja za ljudi, ki delamo v varnostnih organizacijah. Počasi si moramo naliti čistega vina. V digitalni eri se vsakemu lahko zgodi tudi kaj neprijetnega. Eden od vaših kolegov je imel na primer pred dnevi težave s krajo identitete. Danes je treba biti previden. Bolj kot kadarkoli prej.
Katere vrste kibernetskih napadov opažate v Sloveniji? Kdo je najpogostejša tarča?
O konkretnih napadih ne morem govoriti, ker so to operativni podatki policije.
Je strah, kaj se bo dogajalo s podatki, ki jih bo pridobivala policija, povezan tudi z vedno aktualnimi govoricami o "parapoliciji" in posameznikih, ki lahko tam pridobivajo informacije in z njimi trgujejo?
To so vaše besede. Da bi lahko karkoli sklepal, potrebujem najprej dokaze. Policiji kot minister in državljan zaupam, prav tako mehanizmom nadzora.
Zakaj pa podjetja v zadnjih letih sistematično zaposlujejo nekdanje visoke uslužbence policije?
Sistem nagrajevanja javnih uslužbencev je omejen. Tako visoko strokovni kader, kot so kriminalisti, strokovnjaki s področja kriminalističnih tehnik in organizacije policije, je zelo zaposljiv. Žalosti me, da teh ljudi v policiji ne moremo ustrezno nagrajevati.
Danes je praktično nemogoče dobiti strokovnjaka s področja računalniške forenzike ali strokovnjakov s področja gospodarskega kriminala, saj so v gospodarstvu bolje plačani.
Kar nekaj teh anomalij smo s stavkovnim sporazumom že odpravili. In za to se bomo trudili še naprej.
Zakaj so zanje zanimivi nekdanji šefi policije in vodje njenih preiskovalnih oddelkov, ki niso imeli več toliko stika z operativnim delom? Jim lahko ponudijo kakšne druge storitve, saj gre za zelo dobro obveščene posameznike?
Šefi policije imajo izredna organizacijska in druga znanja. Gre za sistem, ki zaposluje 8.200 ljudi. Glede dobre obveščenosti: tudi vi imate zelo veliko informacij. Res ne verjamem, da bi bil to razlog za zaposlitev nekdanjih policistov.
Kakšno pa je stanje v policiji? Stavke je konec. Kdaj bo na vrsti naslednja?
Ko sem prevzel funkcijo ministra, je bila stavka zamrznjena in nato aktivirana. V pogajalskem procesu so vladna skupina, oba sindikata ter vodstvi ministrstva in policije vodili socialni dialog. Ko se je zgodil podpis sporazuma, se je stavka končala. Zdaj teče proces uresničevanja zavez, za katere smo se dogovorili.
Za koliko bo višja plača uniformiranega policista z desetimi leti delovne dobe?
Za dva plačna razreda, kar znese približno 67 evrov bruto, če pa bo tak policist sodeloval tudi v projektu "Varovanje schengenske meje EU in obvladovanje problematike ilegalnih migracij", pa bo do izpolnitve dogovora o razreševanju stavkovnih zahtev (se pravi do uveljavitve rezultatov analize plač pooblaščenih uradnih oseb) prejemal še približno 125 evrov bruto za vsak mesec, ko bo sodeloval v projektu. Ocena skupnih finančnih posledic dogovora o plačah in drugih stroških dela v javnem sektorju je za policijo približno 10,1 milijona evrov, učinek stavkovnega sporazuma s policisti pa je za zdaj (dodatnih) približno 15,5 milijona evrov.
Se bo ekonomski položaj policistov s tem res drastično izboljšal?
Vsaj deloma zagotovo, ker je bila to ena od glavnih stavkovnih zahtev.
Kaj pa težave s kadrom, opremo in tudi motivacijo, ki jih ima policija že več let? Kako jih boste rešili?
Zahvaliti se moram prejšnji ministrici Vesni Györkös Žnidar. Policijo je prevzela tik ob koncu finančne krize, ki ji je kmalu zatem sledila migracijska kriza. Zahtevala je, da se policija ustrezno opremi. Duh časa in izboljšanje finančne slike je dobro izkoristila. Pripravila je pravne podlage, ki so dober temelj za naprej. Ena od mojih prednostnih nalog je opremljanje policije. Skladno z resolucijo o dolgoročnem razvojnem programu policije do leta 2025 še naprej vodimo nakupe in nabave. Največji poudarek bomo dali zaščitni opremi, saj so policisti dnevno izpostavljeni različnim grožnjam in tveganjem. Ne bom dovolil, da se zaradi slabe opreme zgodi kaj nezaželenega ali še kaj hujšega.
Kaj je z nakupom transportnega helikopterja za policijo? Ta posel vas je pričakal na mizi ob nastopu mandata.
Policija helikopter potrebuje za svoje operativno delo, uporabljali pa ga bodo tudi za gorsko reševanje in gorsko policijsko enoto. Ob primopredaji mi je prejšnja ministrica pojasnila, da je posel skoraj končan, podpisan pa ni bil, ker vlada ni imela pooblastil. To mi je predala, tako da sem podpisal sklep o oddaji javnega naročila italijanskemu podjetju Leonardo Helicopters. Za helikopter bomo plačali 14,6 milijona evrov (dodaten milijon pa je predviden za vzdrževanje po potrebi). Policijska flota je zelo stara, štirje helikopterji so starejši od leta 1990. Oprema Letalske policijske enote je najstarejša v Republiki Sloveniji, to področje je treba modernizirati.
Ali v Sloveniji obstajajo območja, na katera policija ne hodi? Varuhinja človekovih pravic poziva, da bi morala policija povečati prisotnost v romskih naseljih.
Teh območij v Sloveniji ni. Policija je prisotna tudi v romskih naseljih. Še več, v njih vodi številne programe, o čemer sem se podučil ob zadnjem obisku v Policijski upravi Novo mesto. Tudi s tem preprečujejo, da bi se na teh območjih razrasli kriminal oziroma grožnje in tveganja za javno varnost.
Zakaj ste konec leta zamenjali šefa policije in imenovali ga. Tatjano Bobnar? Je upravičila vaše zaupanje?
Zamenjavo generalnega direktorja policije sem predlagal zaradi nekompatibilnosti. Tatjana Bobnar uživa vse moje zaupanje in zaupanje vlade, ki jo je imenovala.
Ga. Bobnar je izjavila, da v Sloveniji ni težava nasilje na ulicah, ampak nasilje za štirimi stenami. Ima MNZ kakšno strategijo za boj proti družinskemu nasilju?
Tudi v tem primeru policija intenzivno sodeluje z nevladnimi organizacijami. Gre za medsebojne prenose znanj. Policija na tem področju pristopa drugače, nekoliko bolj preventivno. V lokalnih okoljih poskuša zaznati oblike družinskega nasilja.
Moramo pa kot družba narediti več. Pozabili smo na ukrepe družbene samozaščite, torej da je treba večkrat klicati številko 113 in policijo včasih tudi anonimno obvestiti o teh dogodkih.
Seveda si želim, da bi bilo tega čim manj.
Ali v luči ene od sodb, v kateri je sodišče odločilo, da je moški zaradi spolnega občevanja z družinsko prijateljico proti njeni volji kriv le prisiljenja, ne pa posilstva, podpirate spremembo kazenskega zakonika pri opredelitvi posilstva?
Gre za odmeven primer. Pričakujem, da se bomo kmalu sestali na ravni strokovnih skupin in ga proučili. Sodbe ne želim komentirati. Poudaril pa bi, da policija zelo natančno pristopa k žrtvam teh kaznivih dejanj. Policija je naredila velik premik, saj žrtve obravnava celostno, z več vidikov. Treba je razumeti, da gre za huda in težka kazniva dejanja.
Bi morala Slovenija poostriti kaznovalno politiko na področju družinskega nasilja in spolne nedotakljivosti?
Kar zadeva raziskovanje kaznivih dejanj, kjer so žrtve otroci, policija zelo dobro vodi dialog z nevladnimi organizacijami. Na tem področju je zakonodaja dobra, a jo je treba izvajati in predvsem naznaniti sume. Gledanje stran ne pomaga. Kot družba in kot ljudje se moramo kdaj pri teh ekstremnih primerih izpostaviti in tudi s prstom pokazati, da nekaj ni v redu.
Kakšne so zgodbe, ki ste jih slišali na obisku pri nevladnih organizacijah?
Poznam jih že iz centra za obveščanje v Kranju, kjer sem bil vodja na številki 112.
Mnogokrat sem poslušal, ko so poklicali otroci, skriti pod odejo.
Ko so nam govorili, da je res hudo, smo se občasno počutili nemočne, čeprav smo seveda takoj obvestili policijo, ki je ustrezno ukrepala. To so posamezni primeri. Včasih pa je strah večji in si vsi zatiskamo oči. Policija lahko ukrepa šele, ko je o takih dogodkih obveščena. In prav je, da bi bila vedno.
Je družinsko nasilje tudi posledica razvoja družbe, hitrejšega življenja, stresa, ekonomske negotovosti, prekarnih zaposlitev?
Raziskave temu pritrjujejo. Gre za kompleksno vprašanje, ki ne zajema le represivnega aparata oziroma policije, ampak več podsistemov. Najpomembneje je, da vsakič znova kot družba damo vedeti, da je nasilje za štirimi stenami nekaj nesprejemljivega.
Kako hitro bo policija preiskala sum trpinčenja na delovnem mestu (mobinga) na ministrstvu za kulturo?
Policija je javnosti že sporočila, da preverja, ali obstajajo razlogi za sum kaznivega dejanja. O tem kot minister ne morem govoriti.
Ste sami kdaj dobili prijavo za mobing?
Ne da bi vedel. Vsako prijavo pa je treba pogledati z vseh plati in sume natančno preiskati. Včasih se obtožbe za mobing uporabljajo kot orodje za diskreditacijo vodstva.
V vsakem primeru je mobing kot pojav za družbo nesprejemljiv.
Bo Darko Majhenič ostal šef Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU)?
To je pristojnost generalne direktorice policije.
Je ta institucija upravičila svoj obstoj? Ustanovljena je bila kot elitna enota policije, "slovenski FBI", a se zdi, da je v zadnjih letih izgubila del zagona. Jeseni je MNZ tam opravil tudi upravni nadzor.
NPU je organizacijska enota znotraj policije. Po zakonu je odgovorna generalni direktorici. Ocenjujem, da dobro preiskujejo določena kazniva dejanja, a njegovo vodenje ni v moji pristojnosti. Ne želim soditi o tem, kakšni so. V nadzoru so bile ugotovljene posamezne nepravilnosti, za katere sem naložil policiji, da jih odpravi. Gre za nepravilnosti, ki se nanašajo tako na organizacijske kot strokovne zadeve.
Kako varnostni organi v Sloveniji sodelujejo med sabo? Magistrsko nalogo ste opravili pri g. Damirju Črnčecu, državnem sekretarju v kabinetu predsednika vlade, ki ste ga tudi pripeljali v ekipo Liste Marjana Šarca (LMŠ). Na kaj vas najbolj opozarja?
No, o tem, kdo je koga kam pripeljal, ne želim govoriti. V magistrski nalogi sem ocenil, da je bilo sodelovanje pri pripravah na migracije večjega obsega slabo. V obdobju migrantske krize pa je bilo sodelovanje odlično. Napake, ki smo jih takrat delali, smo odpravili. Sodelovanje med obrambno-varnostnimi organi je danes boljše kot pred letom 2015.
V petih mesecih vlade so se zamenjali šefi policije, vojske, Sove in Obveščevalno-varnostne službe ministrstva za obrambo (OVS), torej vseh ključnih stebrov varnosti, ki ji daje vaša stranka velik poudarek. Kaj bo zajemala reforma varnostnega sistema, o kateri govori premier Šarec?
Kar zadeva politiko na obrambno-varnostnem področju, z ministrom Erjavcem sodelujeva korektno. Tudi sam sem gostil strokovnjake, ki prihajajo iz varnostnega okolja. O varnosti se je treba ves čas pogovarjati in iskati najboljše mogoče rešitve. Naj omenim, da je že pripravljen osnutek nove resolucije o strategiji nacionalne varnosti, kar je tudi zaveza iz koalicijskega sporazuma. Ta bo na novo ovrednotila spremenjeno varnostno okolje ter opredelila sodobne varnostne izzive.
Zakaj LMŠ že od vsega nastanka toliko govori o varnosti, precej več kot na primer preostale stranke z levega oziroma sredinskega pola? Kaj ni bilo v redu?
Po finančni in gospodarski krizi se je varnostni segment v Sloveniji zelo zanemaril. Vlaganj vanj ni bilo. O tem sva s predsednikom veliko razpravljala. Morate vedeti, da je g. Šarec gasilec, ki je deloval v prostovoljni organizaciji. V svojo ekipo je povabil strokovnjake z različnih področij. Našli smo skupni jezik, saj si vsi želimo živeti v varni državi. Stanja, kot je bilo, si ne želimo več. Ne želim ocenjevati, zakaj se je nekje varčevalo, drugje pa ne. Želim si le, da Slovenija v obdobju, ko ni v krizi, določena sredstva namenja tudi varnosti, to nam je ob soglasju vseh strank v vladi tudi uspelo.
Je pranje in obračanje denarja nekaterih tujih tajkunov v Sloveniji lahko varnostna težava?
Varnost je širok segment. Te stvari spremljajo finančna uprava in drugi pristojni organi. Če se zgodi naznanitev kaznivega dejanja, se vključi policija.
Ali je sovražni govor za vas težava?
Predvsem gre za vprašanje bontona. Vsak odgovarja za svoja dejanja, kar je tudi njegova osebna integriteta. Prav je, da se vprašamo, kdo in kaj govori. V politiki in družbi je treba dvigniti raven kulture, še posebej na spletu, kjer je kultura dialoga praktično mrtva.
Ne želim si živeti v družbi, kjer se le zmerjamo in obtožujemo.
Je hujskanje proti posameznim skupinam ljudi lahko tudi varnostna težava? To so nas ne nazadnje naučili tudi zadnji dogodki na Poljskem, kjer so ubili župana Gdanska, znanega kot politika, strpnega do drugače mislečih, v nasprotju s politiki aktualne vlade v tej državi.
Pri tem je treba biti zelo natančen. Eno je hujskanje, drugo pa napeljevanje. Meja je včasih tanka. Treba bo postaviti tudi osebno, etično mejo, kjer bo vsak posameznik, ki prestopi črto, moral za to osebno odgovarjati. Če policija dobi prijavo, začne postopek. Vse preostalo je stvar sodišč.
Ali ni hujskanje, če množico ljudi dnevno zasipaš s podatki o množičnih posilstvih po Evropi, ki jih nikoli ni bilo, zagrešili pa naj bi jih migranti?
To je stvar političnih odločitev in konsenza v tej državi. Svoboda govora je zapisana v ustavi.
Je to res še svoboda govora?
Vprašajmo se, kdo to počne in kdo kaj dela. Vsak naj odgovarja za svoja dejanja.
Ko že govorimo o hujskanju: pred desetletjem in pol smo vsak dan poslušali, koliko nas bodo stali izbrisani, da bodo šle odškodnine v milijarde evrov in da bo država bankrotirala. Nič od tega se ni zgodilo. Pred nekaj tedni ste v tišini sprejeli zakon o odškodninah. Koliko jih je država v resnici plačala in koliko jih še bo?
Z novelo zakona smo odpravili neustavnost člena, s katerim je bila omejena višina denarne odškodnine. Odpravili smo omejitev višine denarne odškodnine in na novo uredili obresti, ki se upravičencem določajo v sodnem postopku. Sprememba zakona je ostala na mizi od prejšnje vlade, januarja pa bi potekel rok za odpravo neustavnosti. Ocenjujemo, da bo skupna višina odškodnin okrog 52 milijonov evrov.
Ko ste bili imenovani za ministra, ste bili popolna politična neznanka in novi obraz. Številni so se spraševali, kdo ste in kje vas je našel Marjan Šarec. Kakšne so vaše politične ambicije?
Bil sem eden od mnogo profesionalcev v tej državi, ki smo delali svoj posel. Delal sem v Slovenski vojski in Upravi za zaščito in reševanje. Z gospodom Šarcem sva se pogovarjala o njegovem nastopu na predsedniških volitvah in pri tem sem mu tudi pomagal. Po volitvah smo v LMŠ menili, da imamo določen politični kapital, zato smo odšli na državnozborske volitve, na katerih sem tudi kandidiral. Vesel sem, ker nas združuje želja po spremembah in učinkovitem vodenju države. V stranki sem bil zadolžen za obrambno-varnostne zadeve, sodeloval pa sem pri nastajanju programa. Ko so me povabili za ministra, je to zame pomenilo čast in odgovornost.
Nekateri v policijskih vrstah vas še vedno dojemajo kot vojaka, ki je zašel v policijski resor.
Policijo precej dobro poznam. Kot vojaški policist v devetdesetih letih sem naredil tečaj za pooblaščeno uradno osebo v policiji in kar nekaj dodatnih izobraževanj. Že prej sem sodeloval s številnimi policisti in zaposlenimi v MNZ. Prehod v razumevanje sistema notranje varnosti zame ni bil težak. Res pa je, da gre za zahtevno ministrstvo, pod katero ne spada le policija, ampak tudi področje upravnih in notranjih zadev, migracij in naturalizacije, ki zajemajo vse družbene podsisteme in številne registre. Izzivov je ogromno.
Ste po duši bolj vojak ali policist?
Sem vojaški policist. Predvsem sem človek, ki sta ga vedno zanimala organizacija in sodelovanje. Sem odprt človek, ki se rad pogovarja tudi z različno mislečimi ljudmi, saj me zanimajo le rešitve in izboljšave. V MNZ je ogromno vrhunskih strokovnjakov, ki izjemno dobro poznajo svoje področje dela.
Delate v vladi, ki ima rekordno priljubljenost. Vaš rating je med najslabšimi med ministri.
Minister za notranje zadeve ni tisti, ki bi iskal slavo v javnosti. Oglasiti se mora takrat, ko v državi nekaj ni v redu. Če se oglaša prepogosto, se ga ne sliši.
Vse pomembne zakone boste morali usklajevati z ministrstvom za pravosodje, ki ga zdaj vodi Andreja Katič, pred tem vaša nadrejena na ministrstvu za obrambo. Kako sodelujeta ministrstvi?
Tako midva z ministrico kot na strokovni ravni dobro sodelujemo in se usklajujemo. Obe ministrstvi stojita za svojimi stališči. Vse preostalo je stvar zakonodajalca.
Ali res gospe Katičevi radi poveste, da je Slovenija dežela priložnosti, ker ste ji še pred kratkim na Morsu odmikali stol, zdaj pa sedite z njo v ministrskem zboru?
(smeh, op. p.)
Kako je delati v vladi s petimi strankami?
V vladi je vzdušje dobro in konstruktivno, iščemo rešitve na ministrski ravni. Tudi stranka Levica je konstruktivna in razume varnostna vprašanja. Varnost ni leva ali desna, ampak stvar vseh nas.
Niste član združenja Veteranov slovenske osamosvojitve?
Sem član stranke LMŠ.
V začetku leta ste se udeležili spominske slovesnosti ob 75. obletnici padca Pohorskega bataljona na Osankarici. Teden dni pozneje se niste udeležili spominske slovesnosti v Dražgošah. Zakaj ne? Gre za kakšno sporočilo?
Hodim na državne proslave, bil sem pri maši za domovino, šel sem na Osankarico, bil sem na patruljnem teku slovenske vojske in policije. Ne vidim težav v tem, katerih proslav se udeležujem. Že v državnem zboru pa sem povedal, da sem človek sredinske zdrave pameti, ki občasno hodi v cerkev in je socialno usmerjen.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
