Spomnim se najinega prvega srečanja na Radiu Slovenija. Kot strela z jasnega je nekaj minut pred začetkom oddaje prihrumel s svojo silovito energijo. Tehniku Sreču Katoni je zavpil nekaj besed v pozdrav, skoraj bi šel mimo mene, če ne bi skočila pred njega in mu stresla roko.
"Lepo pozdravljeni, jaz imitiram Heleno Blagne!"
"O, the best, daj počakaj malo tu, te bom kar poklicu not!"
In že se je začel avizo … All we hear is Radio Ga Ga* …
Tudi začetki ostalih "otrok Radia Ga Ga" niso bili dosti drugačni. In bilo nas je mnogo: Jure Mastnak, Tilen Artač, Jure Godler, Marjan Šarec, Klemen Slakonja … Očitno se je Sašo precej zanašal na intuicijo, ki ga ni pustila na cedilu in je v njegov krog spuščala prave ljudi. Takšne, ob katerih je sam kar poskakoval od veselja.
Kdor ga ni poznal, težko verjame, da lahko odrasel človek tako nori od navdušenja, ko se dobro počuti v svojem krogu. Tolče po ramenih, treplja in ti zatrese nos kot kakšna stara teta svojim nečakom. To je bil njegov jezik ljubezni. Tako nam jo je izkazoval. Vedeli smo, da nas ima rad.
Ko smo se skupaj vozili na nastope, ki so bili za marsikoga od nas "otrok Radia Ga Ga" prvi živi stik s publiko, se je v avtu pogovarjal o vsem, le o dotičnem nastopu nič. Spraševal nas je o našem življenju, s strastjo nam je stresal svoje anekdote. Še posebej rad je pripovedoval o pohodu na Triglav, kjer je nekoč imel nastop, poln neverjetnih zapletov.
Najbolj so ga zabavale absurdne situacije, rad se je spominjal, kako je prišel kam, kjer so ga naročili, pa so na licu mesta spoznali, da sploh nimajo ozvočenja. Ali pa, da ga je enkrat nekje na Koroškem poslušalo pet vaških ženic, ki so si pač naročile njegov nastop.
In medtem, ko je pripovedoval neverjetne zgodbe s terena, sem gledajoč v zemljevid, saj takrat še nismo imeli google mapsov, z zadnjega sedeža govorila, zavij levo, zavij desno … Sašo pa je vpil, naj mu ne govorim levo-desno, ker njegovi možgani ne razumejo tega koncepta. In tako sem mu morala z roko nakazovati smer, kam naj zavije. Bilo mi je smešno. Tak genij, pa ne ve, kaj je levo in kaj je desno, sem si mislila. "Tudi računalnika ne znam uporabljat. Pa na bankomatu še v življenju nisem bil. Če ne bi mel Andreje, sploh ne vem, kako bi se znašel v vsem tem," je večkrat povedal.
Ne, nikakor ni bil človek sodobne tehnike, še manj forme. Bil je človek ideje.
Leta sodelovanja z njim so vsem nam, "otrokom Radia Ga Ga", dala predvsem to. Da je najbolj pomembna ideja. Danes, ko v svetu Instagrama prevladuje le še forma in estetika, celoten koncept močne ideje še pridobiva na pomenu, saj ni več samoumeven. Naši nastopi niso bili stilizirani. Sašo je na oder priletel v športni majici s kitaro, se igral s svojimi liki in vmes čisto po trenutnem navdihu napovedoval nas. Nobenih lasulj, nobenih pripomočkov. Zgolj glas in po potrebi zvok strune. Publika naj zamiži in si predstavlja še ves dodaten cirkus, če si želi, njega je zanimalo samo, kaj se pove in kako se pove.
To je močnejše od ostalega in morda me je to v prihodnosti velikokrat zmedlo, kajti svet, v katerem delujem zdaj, ne deluje več po teh principih in energijo se usmerja v čisto druge stvari. In tudi uspeh se meri čisto drugje. Njegov uspeh so bili vsi aplavzi, poslušalci in otroci, ki smo šli nato tudi na svoje samostojne poti.
Majhen um bi se ob tem morda počutil izdanega. A ne Sašo.
Da formalnosti, natančno štetje let in postavljanje spomenika samemu sebi niso njegova najmočnejša točka, priča dogodek, ko smo na Radiu Slovenija praznovali 15. obletnico Radia Ga Ga. Zbrali smo se v avli, trkali s penino in se muzali, saj fino obnašanje in vljudnostno kramljanje z gospodi v kravatah nikomur od akterjev Radia Ga Ga ni šlo najbolje od rok. Nekje med rezanjem torte pa se je kot orkan razširila novica, da Radio Ga Ga sploh še nima petnajst let. Še danes ne vem, ali je narobe izračunal Sašo ali kakšni šefi na Radiu. A dogodek je za nas GaGajevce nenadoma dobil smisel. Tukaj smo zbrani, lepo "ogvantani" in praznujemo nekaj, česar pravzaprav ni!
To se nam je zdelo blazno zabavno. Zato popolnoma verjamem, da je bila prva misel našega tonskega tehnika Sreča Katone, ko je dobil klic o Saševi smrti, resnično ta, da si je tastar "spet kej zmislu". Da je šlo za pomoto. Žal ni bila.
Danes me tolaži le dejstvo, da bi Sašo, če bi lahko sam odločal, izbral točno takšno slovo. Spomnim se ga namreč pripovedovati, kako ga bomo nekoč otroci Radia Ga Ga obiskovali v domu za ostarele in mu sedečemu na vozičku vpili v uho: "Ata, a si še živ?!" Kot bi se bal, da bosta njegovo močno telo in močan duh oropana dostojanstva.
In tako je odšel nekega petka, zgolj nekaj ur po svoji največji ljubezni, Radiu Ga Ga.
O avtorici:
Jasna Kuljaj je univ.dipl. novinarka, TV voditeljica, ki je v času študentskega dela na Valu 202 spoznala Saša Hribarja. Leta 2001 jo je z likom Helene Blagne povabil k sodelovanju v Radiu Ga Ga, skupaj sta vodila poletno oddajo Dajmo naši na TV SLO (2007), med letoma 2005- 2010 pa je sodelovala tudi v TV oddaji Hri-Bar, katere voditelj je bil Sašo Hribar.
*Vse, kar slišimo, je Radio Ga Ga (iz pesmi skupine Queen iz leta 1984)
