Včasih je veljalo, da morajo imeti vlade prvih sto dni miru. Tega privilegija niste imeli. Za vami so burni trije meseci, celo ena vladna kriza. Kako trdni sta vlada in koalicija?
Če govorim v svojem imenu, teh sto dni miru v resnici nisem imel, niti jih nisem pričakoval, čeprav bi bilo lepo, da bi jih imeli, da bi se vlada postavila v miru. Živimo v turbulentnih in instant časih. Že pred zaprisego vlade je bilo burno zaradi napovedi nekaterih podjetnikov na čelu z Ivom Boscarolom, da bodo preselili proizvodnjo v tujino, ker bo vlada vse uničila. Nekateri iz Levice pa na polno nazaj.
Potem so bile še druge zadeve, ki so se dogajale še pred formiranjem vlade. O stotih dneh miru ne moremo govoriti. Mogoče tudi zato, ker je bil koalicijski sporazum pisan preveč smelo, predvsem v tem, da bi morali nekateri ukrepi stopiti v veljavo že s 1. januarjem 2019. Že na pogajanjih sem opozoril, da to ni modro.
To sicer ni nič usodnega, je pa res, da se v zgodovini Slovenije še nihče ni toliko ukvarjal s koalicijskimi sporazumi, kot se to dogaja zdaj. Vse to sem že doživel kot župan Kamnika. Vse želijo predvideti vnaprej, ker tistemu, ki je prišel na vrh, ne zaupajo.
Veste, v avtu sedijo štirje ljudje, trije so starejši vozniki, tokrat sopotniki, vozi pa ga mladi voznik. Vse oči bodo uprte v mladega voznika. Tako pač je v življenju.
Očitno postaja, da je najbolj kritična os te vlade odnos med vami in Alenko Bratušek. Marko Bandelli, prvi minister, ki je moral oditi, prihaja iz njene stranke, ostro pa se je postavila tudi pri sprejemanju proračuna in vprašanju pokojnin. Kako bi opisali vajin odnos?
Hja, bilo je nekaj težav, ampak sva se z Alenko Bratušek usedla in sama odkrito pogovorila. Morala bi se že prej, ampak ni bilo časa, ker je dela veliko. Imela sva zelo dober pogovor, zato menim, da se v prihodnje ne bi smele pojavljati podobne težave.
Se morda počuti odrinjeno, ker je edina ženska med predsedniki koalicijskih strank in nekdanja predsednica vlade?
Mogoče so jo v preteklosti naučili neke borbenosti, saj si je kot ženska morala izboriti svoje mesto, zato je čutila, da bi tudi jaz lahko tako ravnal. Povedal sem ji, da vem, kako se počutijo ženske v politiki, ker sem pravzaprav sam na istem. Ko prideš kot igralec ali komik v politiko, si deležen popolnoma enakega podcenjevanja. Le da se pri meni niso ukvarjali z dolžino krila, ampak z mojim preteklim poklicem. Nekateri še danes ne ločijo lika od realnosti. Če je pokojni Demeter Bitenc igral nemške generale in častnike v toliko filmih, verjetno še ne pomeni, da je nacist.
Ste ji na tem sestanku postavili ultimat, ali naj ostane v vladi ali gre?
Ne, ta sestanek sva opravila že po tistih dogodkih na vladi. Tam nisva postavljala nobenih ultimatov, ampak sva imela zelo korekten in kakovosten pogovor.
Ste torej z njo zgladili vse spore? Podpirate njeno stališče, da pri gradnji drugega tira ne potrebujemo Madžarov in da lahko 200 milijonov evrov za to v prihodnjih letih najdemo v proračunu?
Ta hip še nimam dokumentacije, ki bi to potrjevala. Vsekakor bo to odločitev vlade. Podprl bom vsako rešitev, ki ne bo škodila Sloveniji in projektu.
Kaj pričakujete od svojih ministrov? Kakšne standarde morajo izpolnjevati?
Tisto, kar pričakujem od sebe, torej resno delo in ne preveč hvaljenja, preden je dosežen rezultat. Manj pojavljanja pred kamerami in več narejenega. Skromnost je tista vrlina, ki te lahko ohrani pri življenju. Kmalu bo minilo sto dni vlade in morda se bi kdo rad s čim pohvalil, a časa za to bo še dovolj. Treba je rešiti nekatera akutna vprašanja, potem pa bodo ljudje že sami povedali, ali je nekaj dobro ali slabo.
Ali ste po skoraj stotih dneh že začutili razlike med ministri po učinkovitosti in izpolnjevanju nalog, o katerih se dogovorite na vladi? Kdo izstopa v obe smeri?
Razlike so tudi v resorjih. Niso vsi enaki, saj tudi v orkestru vsi inštrumenti nimajo enake vloge. Vidim, da se ministri trudijo, a jih včasih mogoče moti neusklajenost poslanskih skupin. Premalo je discipline in skupnih stališč, vsak včasih zaostri retoriko za vsako najmanjšo stvar. V politiki je treba veliko stvari požreti.
Dva meseca me niste videli na tiskovnih konferencah, ker je bolje, da sem tiho, če nimam česa povedati. Od poslanskih skupin zato pričakujem, da bodo delovale homogeno, ker število strank v koaliciji ni pogoj za dobro ali slabo delovanje. Vsi se moramo zavedati svoje odgovornosti. Pričakujem, da enkrat popusti eden, drugič pa drugi. Nikoli ne moremo vsi doseči vsega. Tako pač je.
Vlada in vi osebno imate po anketah rekordno javnomnenjsko podporo. So vas volivci nagradili, ker menijo, da znate udariti po mizi?
Ankete so relativne, volivci pa svojo voljo pokažejo samo na volitvah. Verjetno pa ljudje vidijo, da sem popolnoma normalen človek. V kampanjah so ves čas poslušali, kako nimamo ne ljudi ne programa. Komajda so verjeli, da vsak dan jem z vilicami. V Kamniku so me že poznali kot takega, zato sem na drugih županskih volitvah kot prvi v zgodovini občine zmagal v prvem krogu.
Katere so tri prednostne naloge vlade?
Zdravstvo, gospodarstvo in obrambno-varnostni sistem. Pri zdravstvu bomo največ pozornosti namenili čakalnim vrstam. Nekaterih nikoli ne bomo odpravili, ampak tam, kjer se mudi, jih moramo imeti pod nadzorom. Pri bolnikih z rakom je pomemben vsak dan.
Zdravstvo ne more biti domena ene stranke, ampak vseh strank koalicije.
Sam kot zelo pomembno prednostno nalogo vidim tudi obrambno-varnostni sistem, saj moramo na tem področju storiti ogromno.
Na gospodarskem področju pa se bomo posvetili predvsem odpravi različnih administrativnih ovir in zagotavljanju stabilnega okolja. Vlagatelji morajo vedeti, kam prihajajo. Za gospodarstvo namreč niso pomembni le davki, ampak zlasti stabilno okolje. Če kak vlagatelj pride v neko občino, ker bi tam rad zagnal naložbo, se velikokrat zgodi, da hitro obupa, saj ugotovi, da bo za spremembo prostorskih aktov potreboval tri leta. Država je dolžna poskrbeti za hitro spremembo prostorskih aktov, seveda ne v škodo okolja. Minister za okolje in prostor Jure Leben ima pred seboj veliko nalogo. Naš končni cilj je delujoče gospodarstvo.
Če začnemo pri gospodarstvu: je predvidljivo poslovno okolje to, da zakon o minimalni plači spreminjate decembra? S tem podjetjem niste dali na voljo časa za prilagoditev.
Že prej sem vam govoril, da je težava to, da smo nekatere zadeve v koalicijskem sporazumi določili z datumi. V Sloveniji imamo prenizko minimalno plačo. Dejstvo pa je, da bodo v nekaterih panogah težave, zlasti v tistih, v katerih se ustvarja prenizka dodana vrednost.
Hkrati bodo socialne pomoči v letu 2019 ostale na isti ravni, kot je bilo določeno pred volitvami. Nisem sicer naklonjen temu, da se takšne odločitve sprejemajo pred volitvami in ustvarjajo bremena za novo vlado. Zato moramo sprejeti tudi spremljevalne ukrepe, da bodo socialno pomoč res dobivali tisti, ki so do nje upravičeni, ne pa da spodbujajo nedelo v današnjem času, ko primanjkuje delovne sile. Od ministrov pričakujem ustrezne predloge strukturnih ukrepov.
Zakaj država po toliko letih še vedno ni sposobna povezati vseh baz podatkov, da nehamo poslušati te zgodbe o obrtnikih, ki se vozijo v mercedesih in hkrati dobivajo subvencije za šolanje otrok in vrtce?
To se dogaja, ker v sistemu vrsto let vlada nered. Imeli smo tudi vrsto nesmotrnih nakupov programske in IT-opreme, na primer slavni internetni oblak. Ena od naših prednostnih nalog je tudi digitalizacija, a ne na papirju. Tehnologija danes omogoča neslutene stvari, mi pa še vedno pisno sporočamo podatke. Res ne razumem na primer, da moramo funkcionarji Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) sami sporočati podatke o premoženjskem stanju, če pa lahko ta sama vpogleda v vse baze podatkov.
Ampak enkrat bo treba reči bobu bob. In pač povedati, kaj nam pripada in kaj ne. Zagotovo bodo nabave v zdravstvu nepregledne, dokler ne bodo na vidnem mestu javno objavljeni vsi podatki o nabavah, za vsako zdravstveno ustanovo posebej.
Tudi to, kar se je dogajalo na lokalnih volitvah, je nezaslišano, zato se je tudi pripetilo, da so se pojavljali šoki. Od ministra bom zahteval pojasnila, kdo je odgovoren za to, da rezultatov niso vnašali po 22. uri.
Se strinjate, da je slovenski razvojni model na prelomnici? Pomemben del gospodarstva se v zadnjem desetletju in pol v tehnološko ni prestrukturiral, zaradi česar podjetja ekonomiko gradijo na nizkih stroških dela. V Sloveniji se zato danes pogovarjamo o dvigu minimalne plače nad prag revščine. Kaj bo torej vlada storila za to, da bo slovensko gospodarstvo ustvarjalo višjo dodano vrednost?
Pred vrati je četrta industrijska revolucija. Seveda bodo nekatere panoge zaradi strukture posameznih del vedno imele določen odstotek delovne sile z nizko dodano vrednostjo. Veliko, največ je odvisno od podjetij samih. Direktor Menine, tovarne pogrebne opreme v mojem domačem kraju, mi je dejal, da so v poslu obstali, ker so pravočasno avtomatizirali delo. Marsikdo od njihovih tekmecev je ugasnil, ker tega ni storil. Ni vedno res, da je Evropa razvita, mi pa capljamo. Podjetje je na koncu odgovorno za svoj razvoj, v Sloveniji pa jih je ogromno propadlo, ker so bili nekateri pohlepni. Vlada pa seveda lahko z nekaterimi ukrepi pomaga.
Kako bo to storila?
Z odpravo administrativnih ovir in predolgih postopkov. Tukaj se vse začne in konča. Čas je denar. Upam, da bo naložb z visoko dodano vrednostjo čim več. Zagotovo bodo delodajalci nasprotovali dvigu minimalne plače, delojemalci pa ukrepom, ki so bolj v prid delodajalcem. Razprava o tem je naloga ekonomsko-socialnega sveta. Vsak bo moral nekje popustiti.
Ampak v Sloveniji se pogovarjamo le o minimalni plači, pozabljamo pa na dejstvo, da je povprečna plača v primerjavi z drugimi evropskimi državami prenizka. Po zadnjih zvišanjih se ji je minimalna plača že močno približala. Ali je vlada sposobna voditi dialog med gospodarstvom in delojemalci o dvigu?
To bo morala storiti. Koalicija je skupek več strank in vsak vidi zadeve nekoliko po svoje. Če bi bil predsednik vlade, ki ima absolutno oblast, potem bi lahko deloval drugače. Morali pa se bomo lotiti davčne zakonodaje.
Na kakšen način?
Uravnotežiti obremenitev dela, ki je pri nas visoka. Davek na dobiček pa je nizek.
Se vam zdi prav, da nekatera podjetja plačujejo skoraj nič efektivnega davka na dobiček, kar je ob Irski in Luksemburgu najmanj v Evropi?
V koalicijskem sporazumu smo se zavezali, da bodo morala plačevati najmanj pet odstotkov. Resni podjetniki temu verjetno ne nasprotujejo. Ob vseh olajšavah nekateri ne plačajo nič.
V javnosti slišimo le gospoda Batagelja, gospoda Boscarola in mogoče še takšnega, a ogromno drugih podjetnikov, s katerimi govorim, pa jih nikjer ne vidimo, zadev ne vidi tako tragično.
Tudi z gospo Sonjo Šmuc se je mogoče pogovarjati. Seveda pa načelnost za nekatere v politiki in gospodarstvu pomeni le to, da ne odstopajo od ničesar.
Kdaj se bo začela davčna reforma?
Ne bi uporabil ravno besede reforma, ker to me spominja na Marijo Terezijo, ki je bila vizionarka. Mi smo včasih še daleč od tega. Zdaj smo pred tem, da parlament sprejme zakon o izvrševanju proračuna, nato pa bo naloga sprejetje rebalansa za leto 2019.
Slavko Avsenik je v nekem pogovoru razlagal, da je bil v prvih letih popolnoma zaposlen, ker je šlo za njegov obstoj v glasbi. Alternativa je bila vrnitev v tekstilno tovarno. Mi smo v takem položaju. Gre za obstoj vlade. Ko bo oboje sprejeto in verjamem, da bo, če ne bo imel kdo kakšnih drugih motivov, se bomo lahko lotili tudi teh vprašanj: zakona o davku na nepremičnine, obdavčitve kapitala, obremenitve dela, prispevkov ...
Boste znižali DDV, ki ga je v času krize "začasno" dvignila vlada Alenke Bratušek?
Davka na dodano vrednost v tem hipu absolutno ne moremo nižati. Močno dvomim o tem, da bi tako spodbudili potrošnjo in da bo vse cvetoče. Vsako znižanje davka pomeni izpad prihodka v proračunu in to je treba nadomestiti z novim virom. Vse to je treba celovito pregledati. Nikakor pa ne tako, da bo vsak, ki bo ponoči dobil neke ideje izpod odeje, nekaj razlagal medijem, nato pa se bo sprožil vihar v javnosti.
Predlog mora oblikovati krog ljudi, ki o tem nekaj ve, potem pa to dati v javno razpravo. Nikakor pa tega ne moremo izpeljati tako, kot je to storila ga. Mateja Vraničar Erman (razrešena nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za finance, op. a.). Brez mene, ministra in vseh je, na svojo roko, dala v javnost osnutek zakona.
Zakaj je to storila?
Ne vem, me pa to spominja na neke druge čase.
Je šlo za uradniško nespretnost ali diverzijo?
Da, recimo, da je šlo za diverzijo. Če kot podrejeni ministra ne obvestiš, kdaj boš nekaj objavil ... (premolk, op. a.)
V čigavem interesu je to po vašem mnenju storila?
Tega pa ne vem.
Verjetno pa imate koga v mislih?
Ne vem. To ve ona. Jaz to tako vidim, ker takšna poteza ne pripomore k ničemur. Ljudje začnejo preračunavati zadeve in je takoj ogenj v strehi.
Koalicija se je dogovorila, da bo davek progresiven. Njen predlog ni bil tak, ampak bolj naklonjen lastnikom večjega števila nepremičnin. Zakon je torej pripravila brez smernic.
Očitno je bil že v predalu in je šel tak v javnost.
Kako je lahko to spregledal minister Andrej Bertoncelj?
Kaj pa lahko minister naredi, če se neki uradnik odloči, da bo dal nekaj v javnost?
Ima minister Bertoncelj zaradi tega in nekaterih drugih zadev pri vas res rumeni karton?
Ne. Ni še dobil nobenega kartona, ker vem, da je imel kar precej težav.
Je stanje v državni blagajni slabše, kot so vam razlagali pred prevzemom vlade?
Seveda je slabše.
Najti moramo približno 300 milijonov evrov, če želimo spoštovati fiskalno pravilo.
So na ministrstvu za finance prikrojili podatke ali so se toliko spremenile zunanje okoliščine?
Ne vem, kako se je lahko to zgodilo. Poleg tega je ministrstvo pod vodstvom prejšnje ministrice pridelalo tudi tožbo zaradi neizpolnjevanja evropske direktive o trgu finančnih instrumentov, zaradi česar nam grozi plačilo kazni. Stanje ni rožnato, a najboljše je vse obesiti Šarcu, ki da nič ne ve.
Kaj bo bistvo rebalansa proračuna?
Zdravstvo. Zagotoviti bo treba do okrog sto milijonov evrov za skrajšanje čakalnih vrst in druge ukrepe.
Zakaj natančno boste porabili teh sto milijonov evrov?
Gre za oceno ministra za zdravje Sama Fakina o tem, koliko denarja potrebujemo, da zdravstveni zavodi ne bodo ustvarjali izgub. Če jih bodo, krajših čakalnih vrst ne bo. Pomemben je sklenjeni sporazum s sindikati javnega sektorja, saj bi se čakalne vrste ob stavkah podaljšale, nujna je optimizacija procesov v zdravstvu.
Nekdanja ministrica Milojka Kolar Celarc je v začetku lanskega leta 50-milijonski dvig plač zdravnikom, ki je na noge spravil preostale dele javnega sektorja, utemeljila prav s skrajšanjem čakalnih vrst. A po podatkih se čakalne vrste niso skrajšale. Ravno nasprotno.
Seveda ne, ker nekdo z višjo plačo še ne bo samodejno več delal.
Pričakujem, da bomo kmalu prišli do zelo natančne evidence čakalnih vrst, pridobiti tudi te podatke je cela umetnost.
Da lahko sistem deluje kot celota, je pomembna tudi organizacija, od normativov naprej. Če so bile opravljene nadure, morajo biti te tudi plačane. V zdravstvu je ogromno težav in pot do rešitve bo dolga.
V nekaterih programih, na primer pri žilnih operacijah, ortopedskih operacijah, ortodontskem zdravljenju, prvih pregledih na revmatologiji, so čakalne vrste dolge po dve ali celo tri leta, čeprav so najvišje dovoljene dobe 12 mesecev. Prebivalstvo se stara. Je zdravstveni sistem v zdajšnji obliki še vzdržen, ga je še mogoče rešiti ali pa ste bolj naklonjeni večji privatizaciji zdravstvenih storitev?
Privatizacija ni rešitev, ker smo družba, ki temelji na javnih storitvah. Ko nekateri radi primerjajo ameriški in naš sistem, na primer pri davkih, pozabijo povedati, da lahko brez denarja v ZDA umreš na pragu bolnišnice.
Davki so tisti, ki zagotavljajo javne storitve. Pri nas je težava, da imamo in davke in storitve, ki jih ne dobimo. Potrebujemo red in disciplino kot otroci doma. Pregledati moramo, kaj je narobe s procesi. Tudi v trgovinah so vrste, ker od sedmih blagajn dela le ena. Ko bo poslovodja razmišljal, ali naj odpre še dve blagajni, se bo moral vprašati, ali ima za to na voljo ljudi.
Glavna težava je, da so naši sistemi ustvarjeni za mečkače, ki ne sprejemajo odločitev. Zato sem vesel, ko gre gospod Aleš Šabeder (generalni direktor UKC Ljubljana, op. a.) pred novinarje in jasno pove, da ima težave.
Boste ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje ali ne? Pritisk zasebnih zdravstvenih zavarovalnic proti temu bo velik.
Ukinitev je ena od možnosti. Mogoče pa je tudi le preoblikovanje s ciljem optimalne izrabe finančnih virov in celovitega zagotavljanja košarice zdravstvenih storitev.
Velika težava je v zobozdravstvu in še kje. Težava so tudi cene, recimo protez, ortodontskih pripomočkov in žilnih opornic, saj jih določajo monopoli. Ves sistem je treba prevetriti, ker sistem javnih naročil včasih pripelje do tega, da na koncu kupuješ še dražje.
Kdaj se bo vlada začela ukvarjati z ukrepi na področju zdravstva?
Po novem letu, prej zagotovo ne. Minister Fakin je obiskal vse glavne zdravstvene ustanove. V številkah je doma. Povedal mi je recimo, da je bilo v obdobju, ko se čakalne vrste niso zmanjšale, zaposlenih dodatnih štiri tisoč medicinskih sester. Nekaj je torej hudo narobe v organizaciji.
V slabih treh mesecih ste zamenjali šefe Sove, Obveščevalno-varnostne službe (OVS) ministrstva za obrambo, policije in vojske. Zakaj?
Če smo celo kampanjo pogovarjali, kako vojska nima čevljev, kako ji primanjkuje kadrov in kako so bili nakupi nepregledni, potem je očitno bilo nekaj narobe. Prejšnja notranja ministrica (Vesna Györkös Žnidar, op. a.) je tik pred zdajci zamenjala direktorja policije. Že takrat sem poudaril, da to ni bilo korektno do nove vlade. Novi minister Boštjan Poklukar je menil, da sodelovanje ni takšno, kot bi ga želel. Da je dal priložnost Tatjani Bobnar, vidim kot dobro potezo.
Ste vedeli, da Alenka Ermenc, nova načelnica generalštaba Slovenske vojske, obiskuje prireditve Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ki ga vodi član SDS Aleš Hojs? Nedavno je zaokrožila fotografija, kjer Ermenčeva pred cerkvenim oltarjem stoji ob boku Boža Predaliča, generalnega sekretarja VSO in poslanske skupine SDS.
Sem.
Je to za vas sporno? Združenje VSO ni običajna civilnodružbena organizacija, ampak je tesno povezana s posameznimi političnimi strankami, in pogosto reinterpretira dogajanje v času osamosvojitve.
Človeka ne moremo soditi po tem, kakšne prireditve obiskuje. Tudi sam grem v nedeljo v cerkev, hodim pa tudi na partizanske proslave. Sicer pa po mojem vedenju to ni njena stalna praksa.
Je to res mogoče primerjati z obiskovanjem prireditev združenja, ki organizira svoje proslave dneva državnosti? S tem daje legitimnost njegovim stališčem.
Treba se je vprašati, kakšno funkcijo je imela takrat. Sam na prireditve Združenja VSO še nisem šel. Gospo Ermenc bomo sodili po njenem delu. Kolikor jo poznam, je asketske narave, delovna in natančna, kar na takih funkcijah šteje.
Položil sem ji na srce, naj bo stroga in da jamranja generalov na parlamentarnih odborih ne bom poslušal. Vojak ni zato, da jamra, ampak da izpolnjuje ukaze in služi domovini.
Do zdaj se še nismo pogovarjali o Natu. Sam dobim ošpice, ko slišim, da Nato od nas nekaj zahteva. Najprej moramo sebe vprašati, kakšno vojsko hočemo, nato pa še, ali je normalno, da vojaki nimajo čevljev, da ni bilo nobenega nakupa brez afere, da ti v Nemčiji ukradejo strelivo ... Vojsko moramo urediti zase. To je naša, slovenska vojska in druge nimamo.
Zakaj je razrešeni načelnik generalštaba Slovenske vojske Alan Geder ob primopredaji poslov govoril, da sam ni podlegal političnim pritiskom in da to polaga na srce tudi svoji naslednici?
Tega ne vem, ampak kdor je na neki funkciji, je avtomatično izpostavljen pritiskom. Z višjimi funkcijami in čini v politiki in vojski pride tudi več pritiskov. Tudi mene ni nihče v življenju nikoli božal.
Zakaj je vlada začasno ustavila nakup bojnih oklepnikov 8 X 8, ki jih je nameravala kupiti od Nemcev?
Ker nismo prepričani, da je cena optimalna, zato želimo stvari še preveriti.
Želite se torej izogniti ponovitvi afere Patria?
In še marsikateri drugi.
Se je res skozi ta nakup želelo favorizirati določeno servisno podjetje s političnimi povezavami z eno od strank te vlade?
Tega ne vem. Želim pa, da je nakup opravljen brez posrednikov in na ključ, ne pa da se naknadno še kaj plačuje. Takega primera, kot je TEŠ6, ne sme več biti. Nakup oklepnikov je minister Karl Erjavec ustavil tudi na mojo pobudo.
Uslužbenci Sove so zamrznili stavko. V kakšnem stanju so varnostno-obveščevalne službe? Se je sistem res razkrojil zaradi slabe organizacije in političnega vmešavanja?
Pred mesecem in pol sem v Tacnu nagovoril pripadnike Sove. Ker se to do danes ni razvedelo, to jemljem kot dokaz, da zadeve še tesnijo. Nagovoril sem več kot sto uslužbencev, ki vnaprej niso vedeli, da pridem. To so vedeli trije ljudje. Povedal sem jim, da me ne zanima, kdo je pod kom prišel v to organizacijo, želim pa, da dela. Ravno zaradi tega smo zamenjali vodstvo. Direktor je pokazal maksimalno pripravljenost na dialog s sindikatom. Zahvalil sem se jim, da so stavko zamrznili in da to ne pomeni, da smo na njih pozabili, ampak da bomo zadeve reševali. Ni problem le denar, ampak da se s temi ljudmi v zadnjih letih nihče ni ukvarjal. Ljudje smo bitja, ki smo včasih radi pohvaljeni in da jim kdo prisluhne. Tako je tudi v Sovi.
Z osebnim angažmajem želim doseči, da Sovo, vojsko in druge institucije jemljemo za svoje.
Berete poročila Sove? Nekateri vaši predhodniki jih niso.
Takoj zjutraj odprem kuverto in jih preberem.
Kaj je največja varnostna grožnja Sloveniji v tem trenutku?
Veliko moramo narediti na področju kibernetske varnosti. Danes se ne vojskuje več z napadi čez mejo, ampak v kibernetskem svetu.
S čim se trenutno ukvarja vaš državni sekretar za nacionalno varnost Damir Črnčec?
Z nalogami, zaradi katerih je tukaj. Sodeluje z vsemi pristojnimi službami in koordinira njihovo delo.
Tvita več ne.
Ne, pričakujem, da je vsem jasno, kako morajo stvari teči.
Ste se z njim ujeli?
Da. Rad imam ljudi, ki imajo pred sabo cilj in radi delajo.
Pri katerem cilju ste se našli?
Ravno pri cilju slovenske državnosti, vzpostavitve obrambno-varnostnega sistema, kot je potreben, in poudarjanju pomembnosti tega sistema za obstoj države.
Je varnostno tveganje tudi financiranje političnih strank iz tujine?
Vsako tako financiranje je tveganje. Zagotovo. Če te nekdo financira, verjetno tudi kaj od tebe pričakuje, zato si ranljiv.
Vas skrbi, da v Slovenijo prihajajo prilivi sumljivega kapitala z Balkana? Ste s tem seznanjeni?
Da. Več o tem ne bi govoril. Vse to so grožnje, ki se lahko potencialno uresničijo. Ne sprejemam trditev, da nas nihče ne ogroža. Imamo lepo hišo, v kateri se imamo lepo in sedimo za večerjo, vhodna vrata pa imamo odprta. Če bomo imeli srečo, nam nihče ne bo vdrl noter, če pa ne ...
Imamo v tem trenutku ustrezne upravljavce državnega gospodarstva?
No, težko rečem, da je vse ustrezno. V SDH smo končno popolnili upravo. Parlamentu smo predlagali novo članico nadzornega sveta (Karmen Dietner, op. a.). V preteklosti upravljavci niso najbolje opravili svojega dela na vseh področjih. Pri tem nas čakajo ogromni napori.
Boste zamenjali predsednico uprave SDH Lidio Glavina? O tem se na veliko ugiba.
S tem je tako ... Brane Golubovič, vodja poslanske skupine LMŠ, mi je enkrat rekel, da se govori o njegovi zamenjavi. Odgovoril sem mu, naj ne skrbi: "Ko boš zamenjan, ne boš prej nič vedel." (smeh, op. p.)
Torej zamenjav ne bo?
Ne, ne, tega nisem rekel. Seveda pa o tem ne bom govoril.
Kaj pa Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znana kot slaba banka? Kaj si mislite o delovanju te institucije?
Če bi jaz povedal vse, kar si mislim, bi imel še več sovražnikov.
DUTB je ključna institucija tretje faze privatizacije. Je mehanizem za novo prerazdeljevanje premoženja, a že od ustanovitve deluje kot nekakšna država v državi. Vaša vlada je na zadnji seji razrešila predsednika upravnega odbora Miho Juharta. Bi tej morale slediti nove menjave?
Zagotovo ne trdim, da je tam vse v redu. V koalicijskem sporazumu smo se zavezali k prevetritvi strategije upravljanja državnega premoženja. Kmet, ki vse proda, bo težko delal.
Državna last ni nujno slaba. Težava je, ker so na nekaterih položajih napačni ljudje.
Pred predsedniškimi volitvami ste dejali: "Zakaj bi za slabo milijardo evrov prodali banko, če je bila vsa dokapitalizacija, bančna luknja, vredna štiri milijarde evrov, pri čemer je največji delež pripadel NLB. To je nelogično, to je, žal, veleizdaja, ne le slabo gospodarjenje." Zdaj smo jo prodali za krepko manj kot milijardo evrov.
Seveda, saj nismo imeli druge izbire več. Izbiro smo imeli pred več leti.
Je vlada ocenjevala postopek prodaje NLB?
Ob prodaji nismo imeli več česa ocenjevati. Karkoli bi naredili, bi bila cena še nižja. Težava je, ker NLB nismo prodali lani. Ravnali smo podobno kot Velika Britanija pri brexitu, torej rešujemo, kar se rešiti da. Najprej je država dala zaveze, potem je dolgo mečkala s prodajo, zdaj pa je naša vlada to izpolnila. To ni noben uspeh. Naredili smo le, kar nas je čakalo na mizi, zagotovo pa to ni dobro. NLB bi morala biti zdrava sistemska banka v slovenski lasti. Zaradi posledic dogajanj v preteklosti smo tam, kjer smo.
Se boste zaradi prodaje NLB z Evropsko komisijo poskušali dogovoriti za odlog prodaje Abanke, zadnje večje banke v državni lasti?
Javno o teh zadevah ne morem govoriti. Doma imam travnik, ki je ničvreden, če gledam po kvadratnem metru. A prodal ga ne bom nikoli, ker je to moja dediščina in ponos.
Je marakeška konvencija, ki govori o globalnem obvladovanju migracij, soglasno pa je bila sprejeta leta 2016 v skupščini OZN, vihar v kozarcu vode ali ...
... ja, seveda, kaj pa drugega.
Se strinjate z desnico, da so "horde migrantov", ki naj bi želele vdreti v Slovenijo, trenutno največja grožnja naši varnosti? Imate občutek, da vas želi SDS neprestano zvleči na teren beguncev in migracij?
Ah, to počnejo ves čas. Lani je Žan Mahnič (poslanec SDS, op. a.) razglabljal o mojem poreklu. Vprašal jih bom drugače: če gospod Manfred Weber, ki je kandidat Evropske ljudske stranke (EPP) za novega predsednika Evropske komisije in ga hvalijo v NSi in SDS, pravi, da je marakeško konvencijo treba podpreti, je torej tudi on slab?
Dogajanje v zvezi z marakeško deklaracijo je navadna propaganda, med drugim, da bo v Ljubljani naenkrat sto tisoč migrantov. To je tako, kot bi ob podpisu Kjotskega protokola mislili, da jutri ne bo smoga.
Rad bi poudaril, da migracije so težava in da nisem za nobene ekstreme. Nisem na strani tistih, ki menijo, da je treba meje v celoti odpreti za vse, zato pa podpiramo globalni sporazum, ker težave rešuje pri izvoru, torej v Aziji in Afriki.V tem mesecu bo avstrijski kancler Sebastian Kurz gostil vrh EU-Afrika, zato da skupaj z afriškimi državami najdemo rešitve in jim pomagamo, da jim ljudje ne bodo odhajali. Sporazum je pot k temu. Ne nazadnje imamo kot Evropa še vedno veljavni sporazum s Turčijo, s katerim so bili zaustavljeni prihodi migrantov čez Egejsko morje v EU, zaradi katerega visoko ceno plačuje Grčija.
Migracije imajo vzroke in te je treba reševati, ljudi je treba jemati kot ljudi. S strašenjem ne bomo rešili ničesar. Ravno Janez Janša je v obdobju, ko je Slovenija predsedovala EU, na vrhu EU-Afrika v Lizboni poudaril, da so človekove pravice nedeljive, da so migracije poseben izziv za naše partnerstvo, da se ne smemo navaditi na podobe obupanih in izčrpanih migrantov ... Vse države, ki se umikajo iz sporazuma, to počnejo zaradi notranjepolitičnih vzrokov, na primer Estonija in Slovaška, ker jim vladajo koalicije z desnimi strankami.
Vas skrbi razmah populističnih gibanj v Evropi? Krepi se retorika iz tridesetih let prejšnjega stoletja.
To je posledica mezgačev, ki so si vrsto let zatiskali oči, izvajali chamberlainovsko politiko (popuščanja skrajnostim, op. a.) in bili neučinkoviti. Sprožili so porast teh gibanj, ki obljubljajo decembrske češnje. Sliši se privlačno, zato se to pojavlja. Pomembno je, da so vse sile, ki so evropsko usmerjene, aktivne. Evropski liberalci (ALDE) bodo morali na evropski ravni narediti veliko več za boljši rezultat, da bodo lahko imeli vidnejšo vlogo.
Zunanjepolitično torej Slovenija ostaja del trdega jedra EU, ki ga tvorita Nemčija in Francija. Ali odprta vprašanja s Hrvaško za nekaj časa ostajajo na hladnem?
Naše stališče je jasno: meja je taka, kot jo je določilo arbitražno sodišče. Od tega ne odstopamo. Lahko se pogovarjamo le o uresničevanju sodbe. Predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju sem povedal, da Hrvaška že leta 1991 ni blokirala tankov v vojašnicah, da je hrvaški Sabor zrušil sporazum Drnovšek-Račan v času, ko je bil Račan še na oblasti, in da v tem pogledu ne moremo več popuščati. Dali smo predlog za demarkacijsko komisijo, a odgovora Hrvaške ni bilo.
Zakaj avstrijska vlada pritiska z zahtevami po priznanju nemško govoreče manjšine, če je Slovenija to že večkrat zavrnila?
Verjetno so zato krivi tudi notranjepolitični razlogi. Koalicija v Avstriji je seveda bolj nagnjena k ščitenju nacionalnega interesa. Verjetno se je to obudilo, ko je bil pri nas predlog za priznanje narodov nekdanje Jugoslavije kot manjšine. Naša ustava je jasno napisana. Za to, da bi bili priznani kot manjšina, ne vidim možnosti.
Obstajajo realne možnosti, da Slovenija ratificira Avstrijsko državno pogodbo (ADP), kot ste napovedovali v kampanji za predsedniške volitve?
V preteklosti sem povedal, da bi to podprl. Za zdaj je uradno stališče, da se to ne bo zgodilo. Videli bomo, kaj bo v prihodnosti.
Ali se namerava vlada na sistemski ravni lotiti prenove medijske zakonodaje, ki bo jasno določila, kaj medij je in kaj ni?
Zakonodaja je zagotovo zastarela. To zagotovo ni dobro, ker spletni mediji niso vpisani v razvid medijev, katerega namen je zagotoviti pregled nad strukturo in lastništvom medijev. V svojem pozivu o oglaševanju v medijih, ki širijo sovražni govor, z imenom nisem omenil nikogar. Ne podjetja ne medija, ampak prepoznali so se vsi. Še enkrat, pozval sem le k razmisleku.
Kaj si boste o meni mislili, če bom žalil ljudi? To ni dopustno.
Ne bom sprejemal tega, da se ljudi označuje za pisune, medijske morilce, opice, kretene, "butle" ...
Zdaj govorite o kulturi dialoga, ki jo je predvsem Twitter v Sloveniji zvlekel na samo dno. Ampak zanima naju vaše mnenje o sovražnem govoru in o tem, ali ga je treba regulirati.
Izraz sovražni govor me v resnici moti. Gre za osnovni bonton. Lahko v dnevni sobi samemu sebi razlagaš, kaj ti ni všeč, ne moreš pa v javnem diskurzu zmerjati ljudi. Odgovornost je na vseh straneh. Vsi smo ljudje, zavezani k poštenju, osnovnemu bontonu in kulturi. Ne more biti vse dovoljeno. Že osnovni bonton nam ne gre, šele potem pridemo do sovražnega govora. Če se nam pa zdi čudno, da nekdo reče, pogovarjajmo se lepo in brez zmerljivk, ne gre za vprašanje svobode govora, ampak nekulture.
Je javni dvom ali celo zanikanje, da se je holokavst, največji genocid 20. stoletja, v resnici zgodil, svoboda govora ali ne?
To je predvsem neumnost. Ali gre za nevednost, kar je slabo, ali pa gre za načrtno poneumljanje.
Tožilstvo je pred kratkim opustilo pregon zoper ideologa SDS Bernarda Brščiča, ki je o holokavstu govoril kot o "domnevnem genocidu", v katerem je videl "perfiden način Židov za zaprtje nemškega uma, ustvarjanje kolektivne krivde (...) in vzpostavitve multikulti distopije". Se s tem strinjate?
To je drugo vprašanje. Sam bom vedno trdil, da je holokavst bil.
Se je bolje pretvarjati, kot da teh pojavov v družbi ni, ali pa je treba z regulacijo vendarle postaviti minimalne standarde sovražnega govora?
No, včasih bi mediji vsem naredili veliko uslugo, če kakšnemu ne bi namenili pozornosti, hitro bi imeli mir.
Vmes pa so zrasli mediji, ki dajejo pozornost skorajda izključno širjenju sovraštva, rasizma, homofobije ...
To niso mediji, zato sem prej rekel, da je treba urediti zakonodajo. (premislek, op. p.) Tudi zame so napisali, da sem "Šiptar". Kaj pa lahko naredim? Če on misli, da je tako, potem začnejo ljudje verjeti ...
Bi se moral v zvezi s sovražnim govorom oglasiti tudi predsednik republike Borut Pahor?
To morate vprašati njega.
Dogajanje v samostojni Sloveniji je bilo domala ves čas podrejeno spopadu med dvema človekoma: Milanom Kučanom in Janezom Janšo. Se strinjate, da je družba danes še vedno talec tega spopada?
Z njima se ne ukvarjam veliko. Zakaj bi se? Imam veliko težav, ki smo jih odprli na začetku.
Koliko pa občutite neposrednega vpliva ljudi, ki so povezanimi z - recimo jim - starimi strukturami, v obveščevalno-varnostnih in drugih sistemih?
Sam zelo malo, ker sem prišel v politiko kot novinec, stare zgodbe pa me ne zanimajo. Lahko napišejo 200 tvitov, lahko me zmerjajo, da sem klovn ali Serpentinšek, da nimam pojma ali da me vodi Milan Kučan.
Dejstvo je, da danes ni več medsebojnega spoštovanja, kar je slabo za družbo.
Ne do učiteljev, ne do policistov, ne do ravnateljev, do nikogar. Ne spoštujejo ljudi na funkcijah, kar je slabo za družbo. Ko se zrušijo avtoritete, se zgodi to, da nekdo verjame, da holokavsta ni bilo.
Zakaj bi jaz na primer odgovarjal na tvite, ki jih piše Janez Janša, ali nekomu, ki je dobil na volitvah 0,88 odstotka glasov (Lista novinarja Bojana Požarja, op. a.)? S tem se ne ukvarjam. To je stvar preteklosti. Ne razumejo, da me ne morejo prizadeti. Drugi časi so. "Ker moj oče razumeti noče, da je že zdavnaj vse dr'gač," je pel Andrej Šifrer. (povzdigne glas, op. a.)
Gospodje, čas je potekel! In prav ti ljudje danes meni govorijo, da sem vlado sestavil iz starih obrazov. A s SDS jih ne bi sestavil iz starih obrazov?! Oni ne razumejo, da jaz to vidim skozi svojo prizmo. Ko je bil plebiscit, sem bil star 12 let. To sem spremljal. Vse bom naredil za Slovenijo, ker jo imam rad. In ne bom dovolil, da si ti ljudje prisvajajo domoljubje. Tega ne bom dovolil. V pisarni imam sliko Rudolfa Maistra, ker sem domoljub do petnih žil. Zdaj, ko jim je že vse propadlo, se bodo pa šli tole ... Oni so zame kot nekdanje vodstvo Vzhodne Nemčije, ki ni razumelo, da mladina razmišlja drugače. Njihov čas je potekel, zdaj prihaja naš čas. Lahko tvitajo ali pišejo, kar hočejo. Jaz delam po svoje. "Piš'te, kar hoč'te!" Konec je!
Gospod Šarec, kaj drži skupaj to vlado? Je to, kot menijo nekateri, le obrambni blok pred Janezom Janšo? O nekih velikih zgodbah in strateških načrtih ne govorite.
Številni pred menoj so govorili o velikih zgodbah in strategijah, a ostalo je pri tem. Pri govorjenju. Vlečejo se nekatere težave iz preteklosti, za katere bi človek pričakoval, da jih ne bo več. Zato bom vesel, če nam bo uspelo korak za korakom reševati posamezne probleme, ne pa sanjati pri belem dnevu. Bile so vlade, take in drugačne. Vedno so bila vprašanja, kdaj bodo razpadle, ne glede na število poslancev. Počasi bo treba prenehati. Vsaka vlada lahko pade čez noč, če si kdo za to prizadeva. Verjamem, da vlado drži skupaj želja po reševanju težav, če pa ne, bodo pač volitve.
Kdo je vaš Gregor Golobič, torej prvi operativec vlade in stranke?
Nihče. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem toliko svojeglav, da je moja zadnja beseda.
V javnosti velja, da sta vaša ključna svetovalca nekdanji predsednik uprave Leka Vojmir Urlep in generalni sekretar stranke Branko Kralj. Komu od njiju bolj zaupate?
Obema. To je tako, kot bi rekel, katero hčerko imam raje. Zaupam vsakomur, dokler me ne izneveri. Pričakujem, da dela pregledno, pošteno in da se predlaga kakovosten kader.
Kot vedno se posamezniki tudi v vašem obdobju hvalijo, češ da so bili pri Šarcu ali da so vse zmenjeni s Kraljem. Koga spuščate v vladne sobane? Gospodarstvo, gasilce, veteranske organizacije?
Ne dvomim, da se ljudje hvalijo, ampak sem, v kabinet, ne hodi niti žena. Kdor me pozna, ve, da imam najraje svoj mir. Ljudje ne morejo kar tako priti sem in lobirati za svoje interese. Ta fama se vedno ustvari. Enake težave so imeli moji predhodniki. Ker so ljudje vajeni starih vzorcev, mislijo, da je tudi danes tako. Ne ukvarjam se z vsakim kadrom. Ljudem povem, da so sami odgovorni za kader, ki ga izberejo. Če bodo doseženi rezultati, lahko kadrujejo, kakor želijo. Če rezultatov ne bo, bosta odletela oba. Ljudem pod sabo puščam dovolj samostojnosti.
Na trenutke spominjate na Janeza Drnovška kot nedostopnega vladarja, ki se oglasi ob posebnih priložnostih. Namerno?
Gre za normalen način vodenja. Tudi pilot na letalu ne pregleda vsakega vijaka, ampak načeloma zaupa službam. Vodenje je hierarhična zadeva. Ve se, kaj je bolj in kaj manj pomembno. Ko moram jaz poseči v zadeve, so te ponavadi že zelo daleč.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
