V totalitarnih sistemih nič ni prepuščeno naključju, še najmanj vizualne podobe. To je dobro vedel že Stalin.
Nekdanji sovjetski diktator je bil znan po svojih čistkah, v katerih ljudje niso izginjali le v nočeh, gulagih ali zloglasni Lubjanki, nekdanjem sedežu ruske tajne službe NKVD, ampak tudi iz uradnega spomina. Kronično paranoični Stalin partijskih kolegov, ki jih je na neki točki začel dojemati kot potencialno nevarnost, ni izbrisal le v fizičnem smislu, ampak tudi iz zgodovine. Kot da nikoli niso obstajali.
Oče "stavke, ki je iztirila rdeči režim"
Na Stalinove retuširane fotografije sem se spet spomnil pred dnevi, ko sem listal po zborniku, ki ga je ob 30. obletnici izdal Sindikat strojevodij Slovenije. Njegovi avtorji so na 75 straneh temeljito popisali celotno preteklo in trenutno dejavnost najmočnejšega železničarskega sindikata pri nas. A ob listanju zbornika se vendarle ni mogoče izogniti občutku, da v njem nekaj ali nekdo manjka.
Ta nekdo je Slavko Kmetič, oče znamenite železničarske stavke iz leta 1988, iz katere je pozneje nastal sindikat strojevodij.
Danes upokojeni Kmetič je tisti strojevodja, ki mu nikoli ni manjkalo poguma. Leta 1988 je na zborih železničarjev vpil, da "so se Poljaki že zbudili, kdaj se bomo pa mi?". To je bil čas, ko so imeli nekateri Kmetičevi poznejši kolegi iz SDS še partijske izkaznice ali pa so celo službovali kot miličniki.
30 let pozneje ga iščemo z lupo
Pozneje je Kmetič o "stavki, ki je iztirila rdeči režim", napisal knjigo. Četudi je z naslovom verjetno nekoliko pretiraval, je bila Kmetičeva vloga velika.
Bil je prvi obraz železničarjev, ki so postali pomembna baza in delavsko jedro tedaj še socialdemokratske Tomšičeve/Pučnikove SDSS, današnje Janševe SDS. To naravno zavezništvo med stranko in "ajzenponom" je ostalo do danes. Iz tistih časov izhaja tudi neverjetno močna vloga sindikatov znotraj poslovnega sistema Slovenskih železnic (SŽ).
Recimo aktualni šef sindikata Zlatko Ratej, njegov predhodnik Drago Torej, generalni sekretar Silvo Berdajs, zdajšnji in nekdanji generalni direktorji SŽ (Dušan Mes, Goran Branković, Igor Zajec), več drugih strojevodij in članov sindikata. Celo delavska direktorica Nina Avbelj Lekić, ki je v času stavke komaj prestopila prag osnovne šole. Ali predsednik republike Borut Pahor, ki je leta 1989, le nekaj mesecev po "iztirjenju rdečega režima", postal član Centralnega komiteja.
Kdor nasprotuje Berdajsu, izgine tudi iz zgodovine
Kam je torej izginil Kmetič?
Zagotovo se ni zavestno umaknil iz javnosti. Še vedno je član SDS. V zadnjih letih deluje v združenju Veteranov slovenske osamosvojitve (VSO). Pred tem je bil član programskega sveta RTV Slovenija. Redno kritizira "skrivanje slovenske osamosvojitvene zgodovine", pretirano poudarjanje NOB, levičarske sindikate, medije in druge "običajne osumljence" Janševe stranke.
A v svoji značajski lastnosti, da vedno pove to, kar v resnici misli, Kmetič očitno ni opazil, da se to na Železnicah že nekaj časa ne sme početi. V sindikalni vojni na SŽ je namreč stopil na napačno stran. Ne le, da je podprl nekdanjega šefa sindikata železničarjev Alberta Pavliča, ampak je storil najhujši prekršek – napadel je samega Silva Berdajsa.
Označil ga je za "predstavnika izrojenega sindikalizma". "Njegovi sindikalisti na SŽ so danes to le še na papirju. Vsi sedijo na dobro plačanih funkcijah, zaradi katerih so pozabili, kaj je bistvo sindikalnega delovanja. To ni soupravljanje podjetja, ampak boj za pravice zaposlenih," je lani govoril Kmetič.
Železničarskemu Leninu se je zgodil Stalin
Teh besed Kmetič ni plačal le z izključitvijo iz sindikata in izgubo položaja častnega predsednika, ampak zdaj tudi z izbrisom iz zgodovine. Kot da ga tam, pred 30 leti, nikoli ni bilo. Pojedla ga je revolucija, ki jo je nekoč sprožil sam.
Če je Kmetič nekakšen Lenin železničarskega sindikalnega gibanja v novejši zgodovini Slovenije, se mu je zdaj zgodil Stalin. Le da so železničarskega Lenina v nasprotju s pravim vrgli še iz mavzoleja.
Ve se, zakaj. Silvo Berdajs, Kmetičev nekdanji tajnik, s katerim sta se že pred 15 leti razšla, a sobivala v nekakšnem premirju, ne oprošča. V njegovem svetu sta le dve skupini ljudi: privrženci, ki ne postavljajo vprašanj, in nasprotniki, proti katerim so dovoljenja vsa sredstva, od javne lustracije naprej, tudi če se pišejo Kmetič.
V imenu boja za pravice zaposlenih se z njimi v resnici trguje. Pridni dobijo drobtinice, od drobnih privilegijev do ugodnosti, neposlušni pa "fatvo", sramotilni steber ali v najboljšem primeru slabo plačano delovno mesto.
Paralelno vesolje "korporativnega upravljanja"
Le tako lahko Berdajs, ta sindikalistični poslovnež, ohranja svojo večno moč v poslovnem sistemu s 7.000 zaposlenimi. Z izrazitim pragmatizmom, ciničnimi odločitvami in trdo roko obvladuje bazo, s katero direktorje po potrebi ali stiska v kot ali jim ponudi premirje, če se ti seveda ne vtikajo v kadrovske, dobaviteljske in druge mreže na Železnicah.
V tem paralelnem vesolju slovenskega "korporativnega upravljanja" vodilni sindikalist(i) de facto upravlja(jo) državna podjetja. Njihovi direktorji in nadzorniki v imenu socialnega miru in spoliranih bilanc mižijo na obe očesi, tudi če se zaposlenim odkrito grozi. Nihče ne stori nič, ker "tako je pač na Železnicah". Ljudje izginjajo s fotografij, ostaja le Berdajs.
Izbris Slavka Kmetiča iz najslavnejšega poglavja sodobne železničarske zgodovine je tako le bolj sofisticirana različica doktrine "sf**al te bom kot psa", ki jo je v znamenitem telefonskem pogovoru z Berdajsom izkusil eden od uslužbencev SŽ.
Znova nas uči to, kar v Sloveniji že dolgo vemo – da je bilo nekoč veliko lažje "iztiriti rdeči režim" kot danes interesne hobotnice.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
