Kdor ne verjame, da ima Evropska unija resne težave sama s sabo, naj se v teh dneh ozre v Bruselj. Občutke upanja po evropskih volitvah, ki so zajezile napovedano rast populistov, je spet zamenjal dvom, vizija nove in boljše EU pa je zopet obstala nekje na stranskem tiru. Maratonska politična preigravanja, nočne seje in dramatični preobrati prej kot na trdno povezavo z jasno prihodnostjo spominjajo na zadnja leta Jugoslavije.
Kljub temu lahko iz zadnjega dogajanja v Bruslju že razberemo, kakšna so nova razmerja moči na političnem parketu. Dogajanje okrog izbire novega predsednika Evropske komisije, četrtega v tem stoletju, ima svoje zmagovalce, poražence in tiste, ki lahko v najboljšem primeru računajo na kakšno drobtinico. Med temi zadnjimi je tudi Slovenija.
Politični zaton Angele Merkel
Še v nedeljo se je zdelo, da zapletov ne bo. Voditelja dveh najmočnejših evropskih držav, Angela Merkel (Nemčija) in Emmanuel Macron (Francija), sta se skupaj s predsednikom Evropskega sveta Donaldom Tuskom, predsednikom španske vlade Pedrom Sanchezom in predsednikom nizozemske vlade Markom Ruttejem ob robu zasedanja držav G-20 v japonski Osaki dogovorila o razdelitvi ključnih položajev v EU. V Bruselj sta prinesla predlog, po katerem bi vodenje Evropske komisije prevzel Franz Timmermans iz vrst socialistov, druge najmočnejše evropske politične skupine, Evropski svet pa bi vodil Charles Michel, belgijski premier iz vrst liberalcev, tretje skupine po moči.
Pred dobrim desetletjem dileme ne bi bilo. Dogovor s podpisom Nemčije in Francije bi za preostanek EU že vnaprej veljal kot zakon, čeprav je težko ugovarjati argumentu, da Timmermans ni del rešitve, ampak težave, saj je že vrsto let del bruseljskega establišmenta, odgovornega za trenutni položaj EU.
A danes so časi drugačni. Nemško-francoski vlak že nekaj let stoji na peronu, saj imajo v Parizu in Berlinu različna mnenja glede večje centralizacije EU in drugih vprašanj. Hkrati smo priča somraku politične kariere Angele Merkel, ki se je v vmesnem času že umaknila z vrha svoje stranke, v Bruslju pa je skušala še zadnjič po svoje razdeliti karte. Neuspešno.
Merklovi se je namreč zgodila Evropska ljudska stranka (EPP). Natančneje, uprl se ji je Martin Selmayr, glavni tajnik Evropske komisije in de facto ključni mož v strukturah komisije, ki jih s svojega položaja že vrsto let spretno obvladuje. V Sloveniji je najbolj znan kot tisti visoki Junckerjev uradnik, ki je uspel vprašanje arbitraže s Hrvaško z dnevnega reda Evropske komisije spraviti v predal. Mimogrede, od sodbe do danes je minilo že 733 dni.
Nov državni udar bruseljskega Rasputina
Selmayr, ki se ga v diplomatskih krogih drži vzdevek Rasputin, je v nedeljskih nočnih urah pripravil teren za puč, za katerega je dobil podporo voditeljev vlad držav višegrajske skupine, Irske, Latvije, Bolgarije in Hrvaške. Po dnevu premora je skupina za predsednika Evropske komisije predlagala hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića.
Plenković ustreza več kriterijem. Je lojalen, proevropski član EPP, ki prihaja iz države "nove Evrope", vedno bolj pomembne baze te najmočnejše evropske politične skupine.
Kar je morda najpomembnejše, Plenković je v političnem smislu dovolj šibek, da ne bi ogrozil Selmayra, tega paradnega predstavnika evrokratske globoke države, in z njim povezanih omrežij. Decembra lani je Evropski parlament z večino glasov podprl zahtevo za Selmayrejevo razrešitev s položaja generalnega sekretarja, na katerega je bil s spornim postopkom, ki so ga nekateri označili za državni udar, imenovan nekaj mesecev pred tem.
Sledi te namere je Selmayr prikril s pomočjo bolgarskega predsednika vlade Bojka Borisova, ki je bil uradni predlagatelj Plenkovića. A javno jih je razkrinkal Macron, ki je v prvem odzivu upornike iz EPP obtožil, da jih zanimajo le "osebne ambicije in skriti načrti". Pri tem verjetno ni imel v mislih (le) Plenkovića, ki se je še maja letos pred evropskimi volitvami v Zagrebu srečal z Merklovo, ampak predvsem Martina Selmayrja.
Zadnji kompromis
Po množici imen in različnih scenarijev, ki so krožili po diplomatskih krogih in v medijih, bo očitno na koncu prišlo do kompromisa, po katerem bi Evropska komisija prvič v zgodovini dobila predsednico. To naj bi postala nemška obrambna ministrica Ursula Von der Leyen, velika zagovornica oblikovanja evropske vojske. Gre za ministrico z najdaljšim stažem v vladah Angele Merkel.
To bi pomenilo, da je EPP uspelo ubraniti najpomembnejši položaj v evropskih strukturah, posledično pa tudi, da bi novi voditelj Evropske centralne banke (ECB) prišel iz Francije. Med kandidati se največkrat omenja Christine Lagarde, dosedanja predsednica Mednarodnega denarnega sklada (IMF), pred tem ministrica v francoski desnosredinski vladi. Po zadnjem od možnih scenarijev bo novi predsednik Evropskega sveta postal Belgijec Michel, edini "preživeli" iz prvotnega predloga, spisanega na Japonskem.
Evropski zunanji minister bi bil v tem primeru Španec Josep Borrell, ki prihaja iz vrst socialistov, v zadnjih letih pa je bil znan po ostri retoriki do zagovornikov katalonske neodvisnosti. Med letoma 2004 in 2007 je predsedoval Evropskemu parlamentu. Njegovo imenovanje bi simboliziralo večjo vlogo Španije kot de facto tretje sile EU po skorajšnjem odhodu Velike Britanije in (samo)izolaciji Italije, ki bo pogajanja o komisarskih položajih zagotovo izkoristila tudi za izboljšanje statusa pred prihajajočimi dogovori z Evropsko komisijo o proračunu.
Slovenija ni želela Plenkovića. Macron ji je ustregel.
Kje je v teh igrah interesov Slovenija? Specifična teža naše države in njen vpliv sta bolj ali manj enaka nič, kar se je videlo že iz poročanj tujih medijev, v katerih Slovenija ali njena stališča nikoli niso bila omenjena.
Po informacijah iz diplomatskih virov je imel predsednik vlade Marjan Šarec na današnjem srečanju en ključni cilj: da na vsak način skuša preprečiti scenarij, po katerem bi vodenje Evropske komisije prevzel Plenković. To mu je tudi uspelo, saj je bil v tem primeru interes Slovenije enak interesu Macrona, Sancheza in tudi Merklove. Morebitno Plenkovićevo imenovanje bi verjetno dokončno pokopalo upe na uveljavitev arbitražne odločbe o meji s Hrvaško, zadnja tri leta pravzaprav edini zunanjepolitični cilj Slovenije.
Za zdaj ni jasno, ali je Šarec pogovore v Bruslju izkoristil tudi za lobiranje o komisarskem položaju, ki bo pripadel slovenskemu kandidatu. Po naših informacijah si slovenska stran najbolj želi komisarja za širitev.
Bi imela Slovenija komisarja za širitev?
Za to bi lahko imela več razlogov. Prvič, Slovenija ima velike gospodarske in druge interese na območju Balkana, ki se spet pogreza v vedno večjo nestabilnost. Precejšnji del krivde za to gre tudi EU, ki je v mandatu Junckerjeve komisije domala popolnoma pozabila na ta del Evrope.
In drugič, težko je verjeti, da gre za položaj, za katerega se bo steplo veliko držav. Če odštejemo Hrvaško, ki ji EU ne more zaupati širitve že zaradi nerešenih vprašanj v odnosu do Srbije in BiH, in Avstrijo, od koder prihaja dosedanji komisar Johannes Hahn, bi lahko imela Slovenija prednost zaradi geografskih in zgodovinskih razlogov.
Kljub temu se ni mogoče znebiti vtisa, da Slovenija že zdaj plačuje ceno za vsaj desetletje napak in političnega kadrovanja v svoji zunanji politiki. Ta je bila bolj ali manj posvečena le eni težavi, torej arbitraži, v tem času pa je zanemarila vse ostalo. Drugače kot recimo Hrvaška, ki ji je kljub hoji po meji evropskih pravil (Agrokor) in praks (ustaštvo) pred dnevi uspelo v vrh Sveta Evrope potisniti svojo kandidatko, zunanjo ministrico Marijo Pejčinović Burić.
Medtem ko Slovenija uradno prisega na vladavino prava in resnično verjame, da bo to samo po sebi dovolj, Hrvaška gradi diplomatski aparat, na veliko lobira in po potrebi celo sprejema sporne kompromise. Bila je recimo ena redkih držav, ki je v OZN nasprotovala resoluciji proti britanski kolonizaciji otočja Chagos v Indijskem oceanu, s čimer je pridobila simpatije Velike Britanije.
Slovenija ima težavo: v Bruslju nima nikogar
Za nameček Slovenija v Bruslju nikoli ne govori z enotnim glasom. Čeprav slovenski vpliv v EPP nikakor ni majhen, kar se je videlo tudi pri glasovanju o potencialni izključitvi madžarskega Fidesza Viktorja Orbana iz te politične skupine, tega v največji opozicijski stranki SDS najraje uporabljajo za žuganje aktualnim vladam, ki zadnjih sedem let prihajajo iz drugih političnih grupacij.
Slovenski diplomatsko-lobistični deficit, ki ga ima v Bruslju, je vedno bolj tudi vprašanje nacionalnega interesa. Vračajo se namreč časi, v katerih bo na mejah s sosednjimi državami spet ograja. Med sosednjimi državami Slovenija nima ne prijateljev ne zaveznikov. Z višegrajskimi državami nima veliko skupnih točk. Te sporadično išče ali med državami Beneluksa ali po novem v Španiji.
Mogoče bo ob naslednji izbiri voditelja Evropske komisije že prepozno.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
