Prejšnji teden so na Tarči razkrili primer uspešnega poslovneža, ki je pred kratkim v novozgrajenem vila objektu blizu središča Ljubljane kupil osem stanovanj. Gre za lastnika podjetja, ki je eden od zmagovalcev poslov z zaščitno opremo. Z državnim zavodom za blagovne rezerve je v prvem valu epidemije podpisal za 30 milijonov evrov pogodb, s katerimi naj bi ustvaril kar 15 milijonov evrov dobička. Za osem stanovanj je ta poslovnež skupaj s sorodniki plačal dva milijona evrov.
Zgodba je simbol tega, kar se v Sloveniji dogaja zadnji dve leti. Lepo nam prikazuje, kako so se med epidemijo razlike med ljudmi krepko povečale. Eni so dobro služili s posli z zaščitno opremo in hitrimi testi, ali pa so prejeli velikanske covid dodatke. S tem denarjem so kupovali stanovanja in še bolj pregrevali nepremičninski trg, zaradi česar je lastno domovanje v Ljubljani postalo še bolj nedosegljivo za številne mlade družine. Drugi so v tem času ostali brez posla, podjetja ali službe.
In potem, bi rekel kakšen Janez Šušteršič, je prišla nova vlada z radikalnimi idejami, da te nepremičnine obdavči. Ker bomo, po njegovem, "s tem ljudem povedali, da je treba denar zapraviti, ne pa varčevati ali investirati". Res?
Preberite še:
Sezona majskih hroščev #kolumna
Iskanje izgubljenega časa
Pred sedmimi leti je Slovenijo obiskal dr. Vladimir Kvint, eden največjih svetovnih strokovnjakov za finančne strategije. Pogovarjala sva se tudi o Sloveniji. "Imate nekaj prednosti," je začel svojo analizo dr. Kvint: "Po premoženjski enakosti ste takoj za Švedsko. Imeli ste nekaj ljudi, ki ste jih dojemali kot oligarhe, čeprav so bili ti že v evropskem merilu daleč od tega. Po indeksu človeškega razvoja ste na visokem 25. mestu. Po mojih merilih in izračunih je vaša paradna prednost znanje. Kako je mogoče, da kljub temu v državi nimate tujih investicij?"
Ko sem mu odvrnil, da je mogoče cena dela v Sloveniji previsoka, me je dr. Kvint takoj prekinil: "Napačen odgovor. Za znanje je vsak pripravljen plačati. Resnica je, da se vaši voditelji očitno ne zavedajo pomena investicij, ki lahko prinašajo nove tehnologije." Pozor: to je bilo davnega leta 2015, tik po sanaciji bank, ki je državo stala skoraj pet milijard evrov. Bili smo nekje med Mramorjevim varčevalnim programom in Počivalškovo Magno. V obdobju Cerarjeve vlade, pod katero je Slovenija uspela ustvariti eno od takrat najvišjih gospodarskih rasti v Evropi.
Toda pod bleščečim površjem se je skrivala bolj žalostna slika. Leta 2018 je slovensko gospodarstvo ustvarilo dobrih 22 milijard evrov neto dodane vrednosti – le štiri milijarde evrov več kot deset let pred tem, pri čemer je bila rast po ocenah analitikov posledica večje količinske in ne toliko bolj kakovostne proizvodnje, še v manjši meri pa "bolj pametne prodaje". Prevedeno: Slovenija je v tem času ostala ena velika tovarna, ki proizvaja dele za proizvode mednarodnih korporacij, v kateri so zaposleni delali vedno več, ne pa nujno tudi bolj produktivno. V vsakem primeru pa to, kar bodo čez čas počeli roboti.
Preberite še:
Izgubljeni planet Blaža Brodnjaka #kolumna
Medijski zvezdniki podjetništva so lobisti – zase
A razprave o tem, kaj sploh počnemo in zakaj, takrat ni bilo. Ne le zato, ker je Sloveniji v tem času, kot bi rekel dr. Kvint, manjkala strategija – če odštejemo Cerarjevo nesrečno "Vizijo 2050", ki si je zadala za cilj, da "smo Slovenci leta 2050 srečni ljudje". Najpozneje jeseni 2018, ko je na oblast prišla zanje napačna Šarčeva vlada, so razpravo o tem že ugrabili "predstavniki gospodarstva". Različne delodajalske organizacije, združenja in klubi so jo omejile zgolj na njihove davčne ugodnosti in minimalno plačo. In tako je še danes.
Ves ta čas se zato v Sloveniji vrtimo v začaranem krogu. Medtem ko ljudje ugotavljajo, da je pri nas dokaj težko dostojno živeti že s povprečno plačo, novinarji ustvarjajo zvezdnike iz podjetnikov, ki nas prepričujejo, da v resnici živimo predobro – četudi naše plače rastejo krepko počasneje od cen, naši delovniki pa se daljšajo. Uspelo jim je, da jih mediji dojemajo kot nekakšno nadideološko kategorijo modrecev, čeprav gre v resnici za lobiste, ki jih zanima zgolj njihov konkreten interes – čim nižji davki na visoke prihodke in premoženje.
Že iz letala je vidno, da svojo ognjevitost prilagajajo temu, kdo je na oblasti. Najbolj izpostavljeni podjetniki in njihova združenja so molčali, ko je Janševa vlada z davčno reformo, ki so jo glasno pozdravili, proračuna za naslednja štiri leta oklestila za več kot dve milijardi evrov. Prezrli so, da je z isto reformo nagradila tudi prej omenjenega novega lastnika osmih stanovanj, saj mu je davčno razbremenila najemnine. Govorijo o družbi znanja, a so bili pragmatično tiho, ko je Zdravko Počivalšek podučeval univerze, naj več pozornosti namenijo pomanjkanju voznikov tovornjakov in zidarjev.
Preberite še:
Ta oblast se mora posloviti. Ker je za družbo nevarna.
Strašijo s socializmom, zanima jih lastna denarnica
S koalicijsko pogodbo bodoče vlade imamo prvič po dolgem času na mizi predloge za prihodnost, ki ne prihajajo z agende lobistov "gospodarstva", ampak so kombinacija predlogov liberalcev, socialdemokratov in socialistov. Odločamo se, kaj želimo kot država in družba storiti v desetletju, ki ga bodo zaznamovali globalno segrevanje, nove tehnologije, digitalizacija, avtomatizacija in elektrifikacija vsega, spremembe v dobavnih verigah, staranje prebivalstva ...
A lobisti "gospodarstva" - beseda je v narekovajih zato, ker njihovih mnenj še zdaleč ne delijo vsi lastniki in direktorji podjetij - so šli raje v demagoški protinapad. Ne zanima jih, da so na Švedskem prostovoljni, zakonsko urejeni 32-urni delovnik, o katerem govori koalicijska pogodba, prvič začeli uvajati že leta 2015, pozneje pa tudi drugje. Za "predstavnike gospodarstva" je to še vedno "popolnoma nepredstavljiv ukrep". Ne povedo nam, da je efektivna stopnja davkov na dobiček in premoženje v Sloveniji pod povprečjem EU, sorazmerno najvišji pa so socialni prispevki. Ali da ima najbogatejša desetina prebivalcev Slovenije v lasti skoraj 60 odstotkov vsega neto premoženja, pri čemer bodo ekonomske turbulence, ki jih je sprožila ruska agresija na Ukrajino, te razlike še poglobile.
Ne, raje strašijo z uvajanjem socializma in protestniki, ki "bodo s sekirami pred parlamentom branili svoje hiše, za katere so delali 40 let", četudi nihče iz bodoče vlade ne govori o obdavčenju lastnikov ene nepremičnine. Žal "predstavnikov gospodarstva" ne zanima, kakšna bo strategija države in kaj se bo zgodilo z njo, ampak le lastna denarnica.
In to velja vedeti, ko se bodo spet oglasili.
Preberite še:
Milan Krek se ima za žrtev. Resno? #kolumna
