Do državnozborskih volitev še:

Janšo se da premagati. A ne na način, kot ga vidimo danes. #intervju

Z županom Kočevja Vladimirjem Prebiličem o tem, zakaj je njegova občina najuspešnejša pri cepljenju, kaj vse je narobe pri vodenju epidemije, o Jelku Kacinu, Janezu Janši, Marjanu Šarcu, Socialnih demokratih in kakšni so njegovi načrti v slovenski politiki.

Avtor: Primož Cirman / Vesna Vuković
sobota, 27. 3. 2021, 05:55


Prebilic-foto-obdelana
"Način vodenja države, ki ga vidimo, ni dober način vodenja, saj vse prevelikokrat deli namesto povezuje," meni Vladimir Prebilič.
necenzurirano.si

Doktor obramboslovja Vladimir Prebilič (letnik 1974) je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede, ki od leta 2010 nepoklicno vodi občino Kočevje. Je župan tiste občine, ki si je zaradi preveč uspešnega cepljenja prislužila grajo nacionalnega koordinatorja Jelka Kacina. "Nikomur nismo ukradli teh cepiv," odgovarja Prebilič, ki ne skriva ambicij po vstopu v državno politiko. Toda na družbenenem omrežju Twitter ga še vedno ni. Zakaj ne? "Ker bi se lahko spozabil in si nakopal težave," pojasnjuje. 

G. Prebilič, ste že cepljeni?

Da. Cepil sem pred štirimi tedni, ko so navodila NIJZ to omogočala v okviru Civilne zaščite. Prejel sem prvi odmerek cepiva AstraZenece in bil deležen reakcije – višja telesna temperatura in celodnevno slabo počutje.

Kočevje je občina, kjer cepljenje teče najhitreje. Cepil se je že vsak četrti prebivalec. Kako vam je to uspelo?

S pripravo na cepljenje smo začeli že decembra 2020. Ko je Evropska agencija za zdravila (EMA) odobrila prvo cepivo, smo se začeli zavedati, da je edina rešitev za zajezitev epidemije precepljenost ljudi. Takrat smo bili v drugem valu in jasno je postalo, da je cepljenje edini izhod. Od samega začetka, ko je bilo jasno, da je cepivo tu, imamo vsak večer prek skypea sestanek z vodjo zdravstvenega doma, vodjem reševalcev, podžupanom in vodjo štaba uprave za zaščito in reševanje. Sproti se dogovarjamo o vsem. Že decembra smo začeli postavljati organizacijo. Odločili smo se, da bo center vsega naša Rdeča športna dvorana, ki je že bila osrednja točka hitrega testiranja pri nas. Ljudje so se pripeljali v avtomobilu, tam so jim odvzeli bris, nato so se odpeljali domov. Nihče ni stal v vrsti, na nogah čakal po več ur. Mobilizirali smo gasilce in prostovoljce, tudi Rdečega križa, ki so skrbeli za red in varnost na parkirišču ter usmerjali ljudi.

Tudi pri cepljenju smo se odločili za "drive in" sistem. Oseba se pripelje, dobi cepivo in počaka na parkirišču, kjer jo po 15 minutah obišče prostovoljec in preveri, ali ima kakšne stranske učinke. Proces ves čas teče. Naša ekipa je ob tej organizaciji sposobna cepiti 1000 ljudi na dan.

Nekatere zdravstvene ustanove imajo ogromne težave s pripravo seznamov. Vse več je informacij o preskakovanju vrst. Je bilo pri vas enako?

Priprava seznamov je najpomembnejši del organizacije. Že decembra 2020 smo se odločili, da tega ne bomo počeli ročno, zato smo v slabem mesecu dni oblikovali računalniški program, ki s selekcioniranjem vnesenih podatkov omogoča v vsakem trenutku sledenje katerikoli aktualni nacionalni strategiji (NIJZ). Vsi zdravniki, tako koncesionarji kot javnozdravstvena mreža, paciente vpisujejo v isti program. Vsi podatki so na enem mestu. Ko smo od Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) dobili navodilo, da moramo cepiti starejše od 80 let, nam je program takoj povedal, koliko jih je in kdo so. Vsak, ki je poklical zdravnika, je prišel na seznam. Vsakega smo klicali, ko je bil na vrsti. Pri tem nam je pomagalo deset ljudi, ki so se z ljudmi pogovarjali, če so imeli morebitne zadržke do cepljenja in popolnjevali mesta tistih, ki se za cepljenje kljub možnosti niso odločili.

"Gospod Kacin nam je dal ta cepiva, ki smo jih naročili na podlagi cepilnih seznamov ob upoštevanju vseh navodil NIJZ. Če bi vsi dostavljali cepilne sezname, kot smo jih mi, bi jih tudi dobili. Nikomur nismo ukradli cepiv."

"Linija" se nikoli ni ustavila. Če kdo ni mogel priti zaradi bolezni, smo njegov termin takoj zapolnili z drugo osebo. Ko so se pojavili zadržki z AstraZeneco, so predvsem mlajši od 70 let klicali, da bi raje počakali na Pfizerjevo cepivo. Cepilne dneve imamo v četrtek, petek in soboto, da lahko ljudje odležijo čez vikend, če pri komu pride do resnih stranskih učinkov. Velenje, kjer zaradi množičnih pojavov stranskih učinkov en dan ni bilo pouka, se pri nas ne more zgoditi.

Kdaj so se v Kočevju cepili starostniki med 75 in 80 let?

V tem tednu so bili vsi starejši od 75 let, ki so to želeli, tudi cepljeni. S tem smo dosegli 32-odstotno precepljenost populacije na Kočevskem.

Preberite še:
Stavili smo na cenejšo AstroZeneco, a nas bo to drago stalo #video

Razumeva, da je nehvaležno delati primerjave z drugimi občinami. Toda, kako si razlagate, da v Ljubljani ljudje s pridruženimi boleznimi, stari med 75 in 80 let, še niso cepljeni?

Še enkrat, osnovni problem je oblikovanje cepilnih seznamov - še bolj kot dostop do cepiv. Pri nas smo dobili vsa cepiva, ki smo jih potrebovali. Res pa je, da je na NIJZ treba dostaviti natančen seznam ljudi, ki jih boš cepil, in koliko odmerkov bo šlo za posamezne skupine. Po mojih informacijah mnogi zdravniki v drugih delih Slovenije niso bili dosegljivi za klice. Pri nas smo se že pred začetkom cepljenja sestali z vsemi zdravniki v občini, jim razložili, kako bo deloval sistem, in jih prosili, naj vnašajo ljudi v skupni seznam.

"Zaupanje si mora oblast graditi z dejanji" 

Jelko Kacin vas je grajal, da ste porabili preveč cepiva oziroma več, kot vam je pripadalo. Kako to komentirate?

Kot nesmisel. Gospod Kacin nam je dal ta cepiva, ki smo jih naročili na podlagi cepilnih seznamov ob upoštevanju vseh navodil NIJZ in nanašanju na prednostne skupine. Sploh ne vidim težave. Če bi vsi dostavljali cepilne sezname, kot smo jih mi, bi jih tudi dobili. Nikomur nismo ukradli cepiv.

Pa vendarle je kar trikrat v zadnjem času vaš zdravstveni dom obiskala inšpekcija.

Tako je. Inšpektor je bil pri nas trikrat po pet ur. Do zdaj ni ugotovil nobenih nepravilnosti. Pred dnevi smo spet dobili napoved novega obiska.

Čemu to pripisujete, če pri vas s cepljenjem ni nobenih težav?

Pri nas nepravilnosti ne more biti, ker je sistem popolnoma pregleden. Nihče ne more preskakovati vrst, saj to računalniški program ne omogoča. Brez tako oblikovanega enotnega cepilnega seznama je verjetnost za manjšo preglednost in subjektivne odločitve večja.

Ali je napoved četrte inšpekcije odraz stanja v državi, povečane represije, ko se povečuje tudi število teh nadzorov?

Inšpektor, ki je bil pri nas, je bil zelo korekten. Verjetno gre naš primer marsikomu v nos, ampak – še enkrat – nikoli nimam težav karkoli pojasnjevati, ker je vse pregledno. Sam nisem podpornik teorij zarot in hkrati pozdravljam nadzor.

Ali je leta 2021 računalniško vodene sezname težko narediti v državi, kjer živi toliko ljudi kot v večjem evropskem mestu?

Seveda ne. V 21. stoletju bi to morala biti osnova.

Zakaj ni? Ste vedeli, da največja točka za jemanje brisov v državi, na Metelkovi v Ljubljani, ki je v pristojnosti Zdravstvenega doma Ljubljana, skoraj leto dni ni imela dostopa do interneta?

To je zame nepredstavljivo. Ko smo postavljali sistem hitrega testiranja, smo najprej zagotovili brezžični internet. Pripeljali smo kontejner, ker nismo želeli, da bi zdravstveni delavci več ur stali na mrazu. Ko so podjetja pri nas želela testirati zaposlene, smo se dogovorili za termine in vsi so takoj prišli na vrsto. Prizori, ko so starejši ljudje iz Ljubljane čakali po tri ali štiri ure na test (pri Zavodu Zdravje v lasti Marka Bitenca, op. a.), so me spominjali na čase socializma, ko smo čakali na kavo, a je nismo mogli dobiti.

Razlike v deležu cepljenih med posameznimi občinami naraščajo.
Razlike v deležu cepljenih med posameznimi občinami naraščajo.
SB Celje

Kako pa ocenjujete odziv vlade na drugi val epidemije? Ste župan občine v regiji, ki je bila večino časa v rdečem. Na vladnih novinarskih konferencah so jo opisovali kot eno bolj problematičnih.

V prvem valu je šlo dobro. V drugem valu pa sem opazil dvoje. Prvič, da so ljudje vsega skupaj že naveličani. In drugič, da je zaupanja v vodenje in upravljanje krize zelo malo. Ljudje enostavno niso več sledili napotkom in navodilom. S tem smo imeli tudi v Kočevju težave. Ves čas opozarjam ljudi, da ne smejo podcenjevati epidemije. Virus ni ne od Janeza Janše ne od Marjana Šarca. Ne pozna politike. Ljudem sem dopovedoval, da se moramo pri zajezitvi epidemije ukvarjati z virusom in pustiti ob strani vse ostalo.

Je ravno to vse ostalo, kar je prišlo zraven z epidemijo, po vaši oceni pripeljalo do izgube zaupanja?

Sam bi se vodenja epidemije lotil drugače. Prvi val je bil lep primer dobre prakse. V drugem valu bi morali zato prej izpeljati nekatere ukrepe in zapreti meje. Bolje bi bilo, da bi takrat stisnili za kratek čas in nato odpirali državo. Zdaj jo že nekaj mesecev odpiramo in zapiramo. Epidemijo je nemogoče obvladovati na ta način.

"Popolna miselna pasivizacija mladih, bodočih intelektualcev, je verjetno najhujša posledica te epidemije od vseh, ki sem jih naštel."

Niste nama odgovorili na vprašanje. Z epidemijo prihaja tudi do napadov na različne institucije ali poizkusov razgradnje delov družbe. Zakaj vlada, ki bi morala vso energijo posvetiti epidemiji, to počne?

To drži. Za to ne bi smelo biti prostora. Te stvari so bistveno vplivale na zaupanje v upravljanje z epidemijo. Ljudje so pričakovali, da se bo oblast ukvarjala izključno z virusom, dobili pa so še kaj več, s čimer se ruši ugled odločevalcev. Čudim se, zakaj je vsega tega treba. Zaupanje je treba graditi z dejanji. Vsak odločevalec bi si moral naliti čistega vina in državo voditi z lastnim vzorom. Tudi moji sosedi so imeli kakšno zabavo, pa tja nisem mogel iti. Moja hči je želela na kakšen rojstni dan, pa ni šla. Ne morem govoriti ljudem, kaj naj delajo, sam pa delati drugače. Nobene krize se ne da upravljati brez zaupanja.

Preberite še:
Ljubljana kapitulirala pri cepljenju

Se vam zdi vladni semafor za upravljanje ukrepov po regijah primerna rešitev? Kočevje je sorazmerno redko poseljena občina. Če se pojavi izbruh okužb v tovarni Krke, 47 kilometrov stran, se avtomatsko zapre tudi življenje v Kočevju.

Na to sem ves čas opozarjal. Strinjam se, da je nemogoče, da bi imela vsaka občina svoj sistem. Včasih je bilo bolje, da smo v tej regiji, včasih pa slabše. V prvem valu sem predlagal, da bi bilo smiselno nekatere odločitve prenesti na občine. To bi vladi ustrezalo, ker bi na nižjo raven prenesla tudi odgovornost. Govorim recimo o odprtju šol in vrtcev. V Kočevju so bili zaprti, čeprav smo imeli dobro epidemiološko sliko. To je bilo težko pojasniti ljudem. Dalo bi se najti rešitev. Šole in vrtce bi lahko odprli vsaj za otroke iz družin, kjer sta oba starša v času epidemije morala hoditi na delovno mesto. Ker imamo osem vzgojno-izobraževalnih enot, bi lahko naredili mehurčke, a posluha ni bilo. Predlagal sem, da bi župani odločali, kdaj se zapirajo meje občin. Na ta način bi lahko obvladovali migracije iz občine in vanjo. Tako pa župani v rokah nimamo nobene moči. Ostane nam le, da mirimo ljudi.

"Gledam obraze mladih, ki niso pri stvari"

Prihajate s fakultete, ki je bila zelo kritična do njene lastne sodelavke, ministrice za izobraževanje Simone Kustec ...

... prepričan sem, da je pri šlo vprašanju šol za nemoč ministrice ...

Izključno za nemoč?

Da. Vlada je verjetno zavzela določeno stališče, ki mu je bilo treba slediti. Zdaj je razvidno, da šole nikoli niso bile jedro okužb. Razvile so dobre sisteme reagiranja, od karanten naprej. Temu je bilo posvečeno premalo pozornosti. Z določenimi ukrepi bi lahko šole že med drugim valom epidemije delovale naprej. Ne le zaradi procesa izobraževanja, ampak tudi zaradi procesov socializacije in vzgoje, ki jih v tem času ni bilo, so pa še pomembnejši od samega izobraževanja. To bo najteže nadoknaditi v času pred nami.

Kakšne posledice je enoletno zaprtje fakultet pustilo na študentih?

Opažam več stvari. Znanje, ki ga posredujemo prek Zooma, je absolutno slabše kvalitete kot tisto, ki ga študentje dobijo v osebnem odnosu. To se kaže pri ocenjevanju. Včasih jim zastavim standardna vprašanja iz prejšnjih let in se vidijo luknje pri odgovorih. Še na nekaj pozabljamo. Biti študent pomeni tudi način življenja, ki smo ga mladim zdaj odvzeli. Čisto drugače je po predavanju, na katerem dobi znanje, iti s kolegom na kavo in se o tem pogovarjati. Tega časa ne bomo mogli nadomestiti. Spreminja se tudi odzivnost študentov. Ti so zdaj popolnoma pasivizirani.

Mogoče pa je to cilj?

Danes mladi na predavanjih ne prižgejo niti kamere. Včasih govorim v temo ali gledam sebe. Ko jih nagovorim, naj vendarle prižgejo kamere, vidim obraze ljudi, ki niso ne miselno ne vsebinsko pri stvari. Ob računalniku so le zato, ker morajo biti. Popolna miselna pasivizacija bodočih intelektualcev je verjetno najhujša posledica te epidemije od vseh, ki sem jih naštel.

Si lahko Slovenija, Evropa in svet privoščijo še eno leto zaprtih univerz?

Privoščimo si lahko vse, vprašanje pa je, kakšna bo škoda. Sam lahko le pozivam vse, naj tega ne storijo.

Govorite o mladih. Kaj pa jim kot družba sploh sporočamo? Na eni strani jim očitamo, da so pasivni. Na drugi strani dobijo položnice, ko gredo protestirat, ker hočejo v šole.

Tega res ne morem razumeti. To mi je resnično nepojemljivo. Že tako imamo vzgojno-izobraževalni sistem, v katerem morajo mladi več poslušati kot govoriti. Sam sem bil vzgojen v drugem sistemu, a se mi zdi, da je bila naša generacija bolj drzna in provokativna, kot so današnje. Odzvanja mi tisti citat iz filma Moj ata socialistični kulak: "Malek, zdaj moraš pa paziti, kaj govoriš. Zdaj je svoboda!" Iz generacije v generacijo je vedno manj intelektualnega vrenja. Prihajajo mladi, ki delujejo, kot da jim je vseeno. In tega se bojim, ker so aktivni državljani temelj demokracije.

Smo že v tretjem valu. Kako se boriti z epidemijo glede na dejstvo, da so ljudje po letu dni že utrujeni od nje?

Edina rešitev je nabaviti cepivo za dva milijona ljudi in jih cepiti. Ljudje ne verjamejo več v praktično nič. Če se bomo cepili še mesece in mesece, bo spet prišlo do rasti nezaupanja med ljudmi, ki jih bo zaradi tega težko precepiti. Zamudili bomo trenutek, v katerem še velika večina misli, da je to dobro in pametno.

Je torej treba razčistiti vprašanje, zakaj Slovenija ni naročila vseh cepiv, ki bi jih lahko?

Seveda, ampak dajmo jih tudi čim prej dobiti. Če stvari predolgo trajajo, ljudje upravičeno dobijo občutek, da nekaj ni v redu. Potem pride do krize zaupanja. Tudi zato sem presenečen, ko Kočevje dobi očitek, da je bilo cepljenih preveč ljudi. Ali niso to državljanke in državljani Republike Slovenije?

Kot v časih zgodnjega komunizma, ko je partija iskala grešnega kozla za lastne neuspehe, če je bil kdo na lokalni ravni uspešnejši od nje.

"Slovenec Slovencu oprosti čisto vse, uspeh pa težko," je rekel Ivo Boscarol. Če gre komu dobro, mu je treba stisniti roko. Zavist je destruktivna in nas vleče nazaj.

Bi vi kot predsednik vlade ali minister za zdravje naročili vsa cepiva, ki bi jih lahko?

Čisto vse, pa naj stane, kolikor hoče. To sploh ne bi smela biti dilema. Cene cepiv se merijo v evrih. Zdaj pa mi najdite junaka, ki bo izračunal zdravstveno, gospodarsko, socialno, psihološko in drugo škodo epidemije. Govorimo o vseh vidikih, od osebnih stisk naprej.

"Na način, kot imamo to možnost videti danes, zmage na volitvah ni mogoče doseči. Vse preveč je parcialnih interesov posameznikov, prisotna je programska šibkost in predvsem manjka vizija razvoja naše države," o opoziciji meni Vladimir Prebilič.
"Na način, kot imamo to možnost videti danes, zmage na volitvah ni mogoče doseči. Vse preveč je parcialnih interesov posameznikov, prisotna je programska šibkost in predvsem manjka vizija razvoja naše države," o opoziciji meni Vladimir Prebilič.
necenzurirano.si

Zakaj imajo župani radi Janševo vlado

Se represija v Sloveniji povečuje?

Verjetno se povečujeta tako represija kot tudi nestrpnost med ljudmi. To seveda ne pride samo od sebe, ampak to ustvarja celotna politika, ki bi morala bolj konstruktivno sobivati v tem prostoru. Stranski učinek tega je represija. Kot družba smo šli predaleč. Več prostora bi morali dati dialogu in argumentom. Način vodenja države, ki ga vidimo, ni dober način vodenja, saj vse prevelikokrat deli, namesto povezuje.

Po osamosvojitvi je država omejila in okrepila nadzor nad delom policije, ker je želela postaviti ločnico do tega, kar je tedanja milica predstavljala v bivšem sistemu. Danes gledamo prizore s Trga Republike in Roga. Se policijo spet spušča s teh uzd, ker ni več šolana na način iz devetdesetih let, ko se je na veliko poudarjalo tudi varovanje človekovih pravic?

Sam še vedno zaupam v profesionalizem tistih, ki opravljajo ta poklic. Danes so policisti bolj izobraženi kot včasih. V tem smislu je šel sistem v pravo smer. Seveda pa represivni aparat nekdo vodi. Pri tem je treba biti potrpežljiv. Vsaka represija rodi novo nasilje, kar smo videli pri izgredih, zato je nujno pri obladovanju protestov skrajno zadržana drža, saj ustava zagotavlja svobodo govora.

Je Slovenija varna država?

Je, v vseh pogledih, od socialnega do spopadanja z zunanjimi izzivi.

Občina Kočevje meji na Hrvaško. Je "migrantska nevarnost" res tako velika, kot nas vse od začetka epidemije prepričuje vlada?

Trenutno ni tako izrazita zaradi epidemije. Dejstvo pa je, da je migracije nemogoče ustaviti na Kolpi, ampak je to treba storiti prej. S sodelovanjem med državami bi morali preverjati, ali ljudje izpolnjujejo pogoje za azil. V tej luči podpiram vstop Hrvaške v Schengen, ker bi potem tudi zanjo veljala druga pravila. Sogovornik Zagreba ne bi bila več le Ljubljana, ampak tudi Varšava, kjer je sedež Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex), in druge države. Žalosti pa me, da se je okrog prehajanja meja tudi v naši državi ustvaril posel. Usode teh ljudi so same po sebi tako tragične, zato se ne morem sprijazniti s tem, da bi kdo želel na njih še kaj zaslužiti.

"Predlog Levice o dvigu minimalnih pokojnin je všečen, ampak to pomeni, da ne bo več razlik v pokojninah med ljudmi, ki so delali 15 ali 40 let. Takšne rokohitrske poteze, všečne za vsako ceno, niso socialna demokracija."

Je treba aktivirati 37.a člen zakona o obrambi, ki bi dal vojski nekatera policijska pooblastila, ko to zahtevajo varnostne razmere?

Ta trenutek ne, kajti če ga aktiviramo danes, ko beležimo 1000 prehodov meje mesečno, nam ne bo ostal več na voljo nobeden od ukrepov, če bo položaj nekoč drugačen. Prav tako Slovenska vojska nima dovolj ljudi, da bi lahko bila dolgo časa v večjem številu na mejah.

Zakaj si potem vladni vrh tako prizadeva za aktivacijo tega člena, če razmere tega ne zahtevajo?

S tem bi se verjetno nekoliko razbremenila policija, ki ima prav tako premalo ljudi. Pomoč vojske bi ji prišla prav, a to je ukrep za čase, ko bo položaj težji. Junija letos se izteka petletni sporazum o omejevanju migracij med EU in Turčijo, na podlagi katerega je Turčija od EU dobila šest milijard evrov. Nobena skrivnost ni, da Erdogan ponovno izsiljuje Evropo.

Janševa vlada velja za vlado, ki jo podpirajo župani. Nekateri pravijo, da še nobena ni naredila toliko za njih. Je to res?

V proračune občine je bilo res nakazano največ denarja doslej. Ta vlada je imela na voljo tudi največ sredstev, a v podobnem položaju so bile tudi nekatere prejšnje vlade. Miro Cerar ni razmišljal, da bi tisto, kar mu je ostajalo v proračunu, dal v blagajne občin. Povprečnina zdaj znaša 628 evrov na prebivalca, prej pa je bila 573 evrov. Vsem vladam smo skušali dopovedati, da tega denarja ne dobi župan, ampak ljudje v občini. Moja plača kot župana in nagrada je 1049 evrov mesečno ne glede na to, ali kaj delam ali ne. Vsak evro, ki ga dobimo, vložimo v vrtce, ceste ali kanalizacijo. Pod to vlado nekih težav ni, zato v tem delu razumem kolege župane. Z ministrom za javno upravo Boštjanom Koritnikom sodelujemo precej bolje kot s predhodniki. Verjetno pa se bomo težje poenotili pri tem, ali se je za vladanje, ki ga nekateri ocenjujejo kot učinkovito, treba odpovedati določenim standardom. Govorim o vladavini prava, svobodi medijev in tako naprej. To ne sme biti predmet trgovine.

Nekateri župani levosredinskih strank, predvsem Socialnih demokratov (SD), s tem nimajo težav. Na vodstvo stranke so pred konstruktivno nezaupnico pritiskali, naj vendarle pustijo na oblasti Janšo, ker je po njihovem učinkovit in občinam daje veliko denarja.

To težko komentiram, ker nisem član nobene stranke. Kandidiral sem kot neodvisni kandidat z zbiranjem podpisov volivk in volilcev.

Včasih ste bili v SD. Med letoma 2006 in 2008 ste bili svetovalec takratnega predsednika stranke Boruta Pahorja ...

 ... a smo se že leta 2009 razšli zaradi stališč, ki so še danes zame nesprejemljiva. Moti me preveč populizma, ki nima nič skupnega z realnim reševanjem težav. Stranka se je oddaljila od delavstva, za kar je bila ustanovljena, ukvarja pa se samo s socialnimi transferji. Vedno bom socialist po duši. Kdor ne zmore, mu je treba pomagati. Toda pogovarjati se moramo tudi o tem, kako bomo kaj ustvarili. Smo na točki, ko delo ni več vrednota. Nadaljnje vztrajanje v tej smeri se mi zdi odmikanje od bistva socialne demokracije.

Presenečen sem, ko Kočevje dobi očitek, da je bilo cepljenih preveč ljudi. Ali niso to državljanke in državljani Republike Slovenije?" se sprašuje Vladimir Prebilič, župan občine, ki je do zdaj cepila največji delež prebivalstva.
Presenečen sem, ko Kočevje dobi očitek, da je bilo cepljenih preveč ljudi. Ali niso to državljanke in državljani Republike Slovenije?" se sprašuje Vladimir Prebilič, župan občine, ki je do zdaj cepila največji delež prebivalstva.
necenzurirano.si

Kaj pomeni, da delo ni več vrednota? Da so plače prenizke?

Imamo težavo, da je razmerje med plačami in transferji premajhno, saj se transferji skoraj v celoti približajo minimalni plači. Tudi predlog Levice o dvigu minimalnih pokojnin je všečen, ampak to pomeni, da ne bo več razlik v pokojninah med ljudmi, ki so delali 15 ali 40 let. Takšne rokohitrske poteze, všečne za vsako ceno, niso socialna demokracija. Njeno bistvo je ustvarjanje pogojev, da lahko delavstvo normalno živi, plačuje davke in pri tem ni deprivilegirano.

Katera politična stranka je tej miselnosti v Sloveniji najbližje?

(premisli, op. a.) Težko rečem. Težava več strank je njihova programska šibkost in pomanjkanje oprijemljivih vizij ter reform. Nisem naklonjen popolni liberalizaciji in diktaturi prostega trga. Toda v Sloveniji smo pristali, da so ljudje zadovoljni z nekimi dodatki in transferji. Problemi, ki jih imamo, so širši. Lastniki kapitala pri nas so zelo neučakani. Drugod so spoznali, da je z delavci treba deliti dobrobit podjetij, pri nas pa večinoma še ne. Verjetno zato, ker so nekateri od teh do kapitala prišli hitro in na iznajdljiv način. Zakaj so javno-zasebna partnerstva v Sloveniji nemogoča? Ker lastniki kapitala pri strateških projektih, recimo gradnji vrtcev, pričakujejo neverjetno visoke, celo desetodstotne donose. Živijo v vzporednem svetu.

"Že petnajst let hodimo na anti-volitve"

Že dlje časa se omenja, da vaše politične ambicije segajo do Ljubljane. Ali to drži?

(premisli, op. a.) Po dvanajstih letih županovanja se spogledujem z idejo, da bi del teh izkušenj, ki sem si jih nabral, skupaj z vedenjem, ki sem ga pridobil kot profesor, uporabil na ravni države. A zaenkrat sem še vedno na stopnji razmišljanja.

V zadnjih letih ugotavljava, da imamo med župani kar precej spodobnih ljudi, v državnem zboru pa jih je vedno manj.

To je zato, ker župani nimamo prostora za slepomišenje. Vsi vedo, kje živim, kam vozim otroke in kam hodim v trgovino. Nikamor se ne moreš skriti. Morebitno neprimerno vedenje župana lokalno okolje nemudoma prepozna in se odzove. V Sloveniji imamo velikanske probleme z odgovornostjo že od najmlajših let. Za težave otrok v vrtcih so krive vzgojiteljice, za težave učencev v osnovni šoli pa učiteljice. Nikoli niso krivi oni sami. Tak otrok nato zraste in postane odločevalec. Potem pride do napake, kot je bilo nenaročilo cepiv, in ni kriv nihče. V primeru funkcije župana je to nemogoče, saj je župan vedno tisti, ki nosi odgovornost, v dobrem in slabem.

Greste torej v državno politiko ali ne?

Če bi to želel, potrebujem najprej ekipo in politično stranko, ki bi jo moral še zgraditi. V tem trenutku ne vidim stranke, ki bi se ji želel pridružiti – bodisi zaradi njihovih programov bodisi zaradi predsednikov. Za stanje, v katerem smo, so po moji oceni soodgovorne vse stranke. Toda na koncu sem presodil, da je potreben dodaten čas za razmislek, menim pa, da je vse premalo sodelovanja v slovenskem političnem prostoru.

Katere stranke so vas vabile k sodelovanju?

Pogovarjal sem se s tremi. Ne skrivam, da sem bil simpatizer Socialnih demokratov. Bilo je tudi nekaj pogovorov s Stranko modernega centra (SMC) in Slovensko ljudsko stranko (SLS), toda na koncu sem presodil, da bi bilo bolje začeti povsem na novo.

Kaj pa stranka županov, o kateri se je intenzivno govorilo jeseni?

Bili so pogovori, toda župani precej lažje najdemo skupni jezik pri vodenju občin, precej težje pa pri vodenju države ali svetovnih nazorih. Težko je najti kritično maso županov, s katerimi bi si bili po teh kriterijih blizu.

S katerimi župani ste se pogovarjali?

Večinoma s tistimi, ki so mi generacijsko blizu in ki niso toliko obremenjeni z ideologijami. Zelo dobro se razumem z županom Postojne Igorjem Marentičem, županom Tolmina Urošem Brežanom, županom Hrastnika Markom Funklom,  županom Novega mesta Gregorjem Macedonijem, županom Škofje Loke Tinetom Radinjo ... Pogovarjali smo se, ali je že čas za kaj več.

Marjan Šarec je januarja lani odstopil s položaja predsednika vlade. Nasledil ga je Janez Janša.
Marjan Šarec je januarja lani odstopil s položaja predsednika vlade. Nasledil ga je Janez Janša.
STA

Kaj pa Jure Leben, ki napoveduje ustanovitev zelene stranke? Nekaj časa ste bili v njegovi ekipi.

Pogovarjala sva se. Politična paradigma, s katero prihaja, je dobra, ker je tema okolja v Sloveniji podcenjena, saj globokih okoljskih izzivov ne zaznavamo. Večina misli, da problemov ni, ker je voda pitna, gozdovi pa zeleni. To ljudje jemljejo kot samoumevno, kar je narobe, čeprav imamo tudi problematične zgodbe, recimo tista v Anhovem. A Jure Leben se zadev ni lotil na najbolj optimalen način. Nekateri partnerji v njegovem projektu me silijo, da moram izbirati med kvaliteto življenja in okoljem. Na to ne morem pristati. Imeti moramo oboje: gospodarski razvoj in čisto naravo. Jure Leben to razume, ljudje okrog njega pa težje.

V Nemčiji Zelenim zelo dobro kaže pred prihajajočimi volitvami. Iz radikalnega gibanja so se v 30 letih razvili v etablirano stranko, ki jo področja izobraževanja, družbene pravičnosti in zdravega potrošništva zanimajo vsaj toliko kot globalno segrevanje.

Pogletje, gospoda Uroša Macerla iz Eko kroga zelo cenim. Boril se je za pravo stvar, za zaprtje cementarne Lafarge v Trbovljah, ki je zastrupljala okolje. Toda to energijo velja zdaj usmeriti v širšo stvar, ne le v neko tovarno, ki jo je treba zapreti. To razmišljanje moramo vgrajevati v vse pore družbe, od gospodarstva do šolstva, v celoten način življenja, ne pa, da se enkrat borimo s Salonitom, drugič s Termitom, tretjič s Termoelektrarno Šoštanj, četrtič s kom drugim.  

Boste ustanovili svojo stranko?

Zaenkrat ne. Nisem še na točki, ko bi začutil tako veliko podporo v širšem okolju, da bi se lahko lotil takega projekta. Da bi ustanovil stranko samo zato, da bi jo imel, pa se mi ne zdi smiselno.

Je Janez Janša premagljiv na volitvah?

Na volitvah je premagljiv vsak, tudi Janez Janša.

Kako?

Na način, kot imamo to možnost videti danes, zmage na volitvah ni mogoče doseči. Vse preveč je parcialnih interesov posameznikov, prisotna je programska šibkost in predvsem manjka vizija razvoja naše države. Danes se zdi, da so vsebine političnih strank utemeljene na nasprotovanju, manj na povezovanju, predvsem pa ni realne vsebine. Že petnajst let hodimo na tako imenovane antivolitve. Številne volilke in volilci ne volijo za nekoga temveč proti nekomu. To je narobe. Vsi govorijo le o tem, s kom ne bodo šli v koalicijo, to ni odgovornost do državljank in državljanov ter njihove prihodnosti.

Pa je to res krivda strank leve sredine? Kaj, če je pravi problem na desnici? Da je izvirna težava v samemu Janši in njegovemu načinu delovanja, ki desnico postavlja v položaj talca. In dokler bo desnica takšna, tudi levica ne more biti drugačna.

Gospod Janša je specifičen človek. Ima določene vodstvene sposobnosti, a zraven v tem paketu pridejo tudi stvari, ki rušijo tisto, kar je pred tem dobrega. Zavedam se, da je ob taki figuri težko zgraditi identiteto na desnici. Najverjetneje se o tem razpravlja v NSi. Še vedno pa mislim, da trenutna levica ne ponuja prave alternative in vsebine. Edina rešitev za Slovenijo je stabilna vlada, ki bo temeljila na veliki koaliciji. To bi bila najboljša rešitev za državo, saj bi lahko izpeljala nekatere nujne reforme. Ena stranka na levici ali sredini bi morala nabrati dovolj potenciala in poguma, da bi šla v koalicijo s SDS. To bi bilo seveda zelo naporno.

Govorite o veliki koaliciji. Ste v zadnjem času vprašali kakšnega ministra ali poslanca Stranke modernega centra (SMC), kako se imajo v koaliciji z Janšo?

Razumem, kaj želite povedati. A v Sloveniji bi morali presekati z nekaterimi praksami. Čakajo nas reforma trga dela, šolstva, pokojninskega sistema ...

Mislite, da se SD pripravlja na veliko koalicijo s SDS?

Ne. Prepričan sem, da je to za njih popolnoma nesprejemljivo, saj so prepričani, da jih njihova volilna baza v tem primeru ne bi nagradila. Vprašanje je tudi, s kakšnim kadrovskim bazenom razpolagajo, saj je za takšno sobivanje treba razpolagati s skupino preverjenih odločevalcev. Seveda je predpogoj za takšno sodelovanje potrebna primerljiva moč stranke v državnem zboru.

Kaj je šlo narobe z vlado Marjana Šarca, vašega nekdanjega županskega kolega?

Leta 2011 smo se z Marjanom Šarcem pogovarjali o potencialnem političnem projektu županov, a se je hitro nehalo, saj se je tudi sam v veliki meri ogradil znotraj naše skupine županov. Kot sem razumel, je bilo sobivanje v njegovi vladi dokaj oteženo, ker je bilo premalo iskrenosti, sodelovanja in preveč poudarjanja samopromocije. Integriteto si je treba zgraditi na drug način – z argumenti in kredibilnimi vodstvenimi sposobnosti, ki jih njegovi partnerji očitno niso prepoznali.

Se da Janšo premagati s taktiko novega obraza tik pred volitvami?

To smo že doživeli z Zoranom Jankovićem in Mirom Cerarjem v letih 2011 in 2014. Verjetno je to mogoče ponoviti. Ampak volilne zmage tokrat v nobenem primeru ne bo brez širše mobilizacije, ki bo zahtevala ogromno količino energije, časa, ljudi in drugih virov.