Janševa vlada 3.0 – spin ali realna možnost? #analiza

Kaj pomeni konec dogovora o sodelovanju z Levico za vlado Marjana Šarca? Kaj nam o vladi pove dejstvo, da je pri sprejetju ključne reforme odvisna od Zmaga Jelinčiča? In kakšne so resnične možnosti, da že v prihodnjih mesecih nastane nova koalicija, ki bi jo vodila SDS?

Avtor: Primož Cirman / Vesna Vuković
četrtek, 7. 11. 2019, 09:18


Necenzurirano prenos
Janez Janša
STA

Bilo je avgusta lani, ko je predsednik vlade Marjan Šarec sporočil, da se je z Levico dogovoril o podpisu sporazuma o sodelovanju. Šlo je za verjetno ključno potezo pri njegovem naskoku na vrh vlade.

Dogovor mu je namreč prinesel dodatnih devet poslanskih glasov, ki so omogočili izvolitev prve manjšinske vlade v zgodovini Slovenije. Še pomembneje, z njim se je Šarec izognil vsem mogočim presenečenjem v drugem ali tretjem krogu sestavljanja vlade, v katerem so bili mogoči tudi drugačni scenariji.

V eni od odvetniških pisarn v bližini Ljubljane je več ljudi prepričevalo Mira Cerarja, takrat še šefa SMC, naj svojo stranko vendarle odpelje v desno. V SDS so prejeli več jasnih znamenj, da lahko sestavijo vlado z NSi, SMC, Stranko Alenke Bratušek in SNS Zmaga Jelinčiča, če se Janez Janša umakne v "ozadje", operativno pa jo vodi nekdo drug, na primer Anže Logar.

Sodelovanje, obsojeno na propad

Sobivanje Levice in Šarčeve koalicije je bilo vnaprej obsojeno na propad. Celo številni člani Levico dojemajo kot zunajsistemsko, ideološko čisto stranko, ki ne sme biti pripravljena na sklepanje kompromisov. Kot gibanje, ki ima raje idealizem kot "real-politiko", v kateri je treba sklepati dogovore z "neoliberalci".

To je Luki Mescu, največjemu zagovorniku sodelovanja z vlado znotraj Levice, ožilo manevrski prostor. Sploh, ker svoji bazi ni mogel "prodati" ničesar iz dogovora. Če je namreč kompas Šarčeve vlade v prvih mesecih še usmerjal v levo, kar je bilo najbolj vidno pri povišanju minimalne plače, se je most že do julija porušil pri popravkih davčne zakonodaje, predlogih za povečanje pooblastil Sovi, proračunu, ograji na meji s Hrvaško, ukinitvi dodatka na delovno aktivnost ...

Luka Mesec Marjan Šarec
Luka Mesec Marjan Šarec
STA

Koalicijske stranke so ob ločenih dogovorih z Jelinčičem, NSi ali celo SDS (ukinitev dodatka za delovno aktivnost) hitro spoznale, da Levice ne potrebujejo. Eni (Dejan Židan) so ji podajali roke, druge (Alenko Bratušek in Zdravka Počivalška) so "levičarji" delali nervozne. Že od januarja je bilo sodelovanje bolj ali manj osebna zgodba Šarca in Mesca, zgrajena kot branik pred Janezom Janšo. Ko je med njima javno počilo zaradi ultimatov in "krofov", je postalo jasno, da poti nazaj ni.

In spet smo pri dopolnilnem zavarovanju

Kaj torej sledi? Pomenljivo je, da je dogovor o sodelovanju razpadel tik pred odločanjem o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, prve dejanske reforme, ki bi jo v dobrem letu dni izpeljala Šarčeva vlada. Dejstvo, da koaliciji in Levici tik pred dvanajsto ni uspelo poenotiti stališč in pripraviti skupnega, "hibridnega" zakona, povečuje tveganje, da te ne bo.

Interesi, da se to ne zgodi, so veliki, največji seveda pri zasebnih zdravstvenih zavarovalnicah in Vzajemni. Dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ni uspelo ukiniti že več vladam in ministrom. Nekateri so to poskušali in odšli. Spet drugi, na primer prvi minister za zdravje v aktualni vladi Samo Fakin, so na to hitro pozabili.

Toda ne gre pozabiti, da je ukinitev tega zavarovanja ključna obljuba te vlade na področju zdravstva. Pri njeni uveljavitvi zagotovo ne bo mogla računati na glasove SDS ali NSi, kvečjemu na SNS, če seveda v zadnjem hipu ne bo kakšnih presenečenj tudi znotraj koalicijskih strank, ki jih pri tem vprašanju nikoli ni mogoče izključiti.

Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo
Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo
STA

Vlada brez reform obsojena na tekoče posle

Kaj nam torej o moči in perspektive te vlade pove dejstvo, da je njena prva in ključna reforma odvisna od dobre volje Zmaga Jelinčiča?

Pravzaprav vse. Res je, da lahko odhod Levice razumemo na različne načine. Ali kot de facto priznanje dejanskega stanja ali celo kot začetek obdobja, v katerem se bo moč politike iz vlade preselila v parlament. Pred nami so namreč meseci ali celo leta, ko zakonov ne bo potrjeval glasovalni stroj v državnem zboru, ampak poslanci z oblikovanjem različnih koalicij "ad hoc". Razprav in pogajanj o posameznih zakonih bo več, kar je načeloma dobro za demokracijo, slabše pa za ljubitelje politične učinkovitosti.

A nesporno je, da imamo od včeraj vlado, ki bo obsojena na opravljanje tekočih poslov. Ki se bo omejevala na nujne in manjše popravke zakonov, izogibala pa se bo reform. Imamo vlado s skromnimi dnevnimi redi sej, za katero bo celo sprejetje proračuna velik politični dosežek. Vlado, v kateri bo vsak od partnerjev vedno bolj delal zase. Vlado, ki bo delovala kot ohlapna konfederacija kratkoročnih interesov in ciljev, dokler bo to vsem koristilo.

Kaj je primer Salvini naučil Šarca?

Da je tako, dobro ve tudi premier. Že ob opustitvi ideje o nepremičninskem davku je namreč dejal, da ga vlada "v tej konstelaciji ni sposobna sprejeti". Bo torej Šarec tisti, ki bo presekal to stanje? Verjetno ne, čeprav na zunaj daje drugačna znamenja.

Volitve so same po sebi tveganje. Kljub dobrim ratingom se lahko v dveh mesecih kampanje položaj hitro obrne. To je letos v Italiji spoznal Matteo Salvini. Z vetrom javnomnenjskih anket v hrbet je naskočil vrh vlade, a igro izgubil. Vprašajmo se tudi, ali je LMŠ res pripravljena tvegati izgubo položajev, predvsem v represivno-obveščevalnih strukturah, ki jih zdaj obvladuje.

Protislovno je, da je interes za obstoj te vlade v vrstah večine koalicije še vedno zelo velik, in to zaradi dveh razlogov. Prvič, velika večina strank, finančno in idejno utrujenih po lanskem trojčku volitev, si novih preprosto ne želi. Še najmanj si jih želijo koalicijski poslanci, saj bi v tem trenutku večje število njih in vsaj eno od strank verjetno poslale na smetišče politične zgodovine.

Alenka Bratušek
Alenka Bratušek
STA

Gospodarstvo kot plen. Kdo bo naslednji?

In drugič, ker interesni krogi znotraj koalicije v tem trenutku učinkovito prevzemajo vzvode v državnem gospodarstvu. V prihodnjih mesecih se bodo tako delile karte na Petrolu, verjetno najbolj mamljivem plenu, pred tem so se v energetiki. V kuloarjih se ugiba, kdo bo naslednji: Dars, Zavarovalnica Triglav ali kdo tretji?

Zakulisje gospodarsko-politične scene postaja vse bolj nepregledno. Apetiti so veliki. V enem trenutku igrajo vsi proti vsem, v drugem pa se občasno povezujejo v nenačelne koalicije. Nikomur ni v interesu, da se ta ples konča.

V teh strahu pred volitvami je zato mogoče vse. Parlamentarni hodniki že nekaj časa šepetajo o mogoči novi koaliciji, s katero bi se izognili volitvam, če bi se Šarec čez noč odločil za odstop.

Gre za ponovitev rezervnega scenarija iz lanskega leta, torej koalicijo med SDS, NSi, delom SMC, Alenko Bratušek in Jelinčičem. Nekateri te informacije označujejo za spine, s katerimi Počivalšek in Bratuškova krepita svoj položaj v razmerju do Šarca. Drugi opozarjajo, da ničesar ni mogoče izključiti in da "alternativna" koalicija že lani ni bila daleč stran. "Kjer je dim, je običajno tudi ogenj," nam je dejal eden od sogovornikov.

Kdo bi šel v Janševo vlado? In kdo ne?

Tako danes kot takrat vse razprave o novi vladi stojijo ali padejo na ključnem vprašanju: so Matej Tonin, Zdravko Počivalšek in Alenka Bratušek pripravljeni iti v vlado, ki bi jo vodil Janez Janša?

Morda bi imel še najmanj težav s tem pragmatični Počivalšek, ki se verjetno dobro zaveda trenutnega dometa SMC, z Janšo pa že lani ni imel težav. Za pojasnila ni bil dosegljiv, ker je v tujini.

Matej Tonin
Matej Tonin
STA
Pri NSi je dilema že večja. Tonin bi se lahko znašel med kladivom pričakovanj dela baze, ki v SDS še vidi ideološkega zaveznika, in nakovalom lastnih napovedi o "sredinski politiki" stranke, ki ima za sabo že najmanj eno slabo izkušnjo s koalicijo s SDS. Ključno vprašanje, ali lahko zavrne oblikovanje desnosredinske vlade, če se res zgodi odločanje o tem. "O tem ne tečejo nobeni pogovori," je včeraj zatrdil Tonin.

Alenka Bratušek bi si s prestopom na "drugo stran" verjetno zaprla vrata do pomembnega dela volivcev, a bi to bržčas zelo dobro unovčila. Morda s položajem podpredsednice, za katerega si je prizadevala že v lanskih pogajanjih s Šarcem in preostalimi partnerji.

Slovenska politika postaja ujeta v blokade

Na vprašanji, ali bi bila pripravljena sodelovati tudi v kakšni drugi koaliciji, ki bi se sestavila v primeru razpada sedanje vlade, in ali bi bila del vlade, če bi jo vodil Janša, včeraj ni želela odgovoriti.

"Na težave manjšinske vlade smo opozarjali že na začetku oblikovanja te vlade," nam je sporočila Bratuškova. Kaj so še izzivi te vlade? "Želimo si, da se končno razreši dilema o financiranju javnih in zasebnih osnovnih šol in se skrajšajo nedopustne čakalne dobe v zdravstvu," odgovarja Bratuškova.

Šibka manjšinska vlada in opozicija, v kateri je najmočnejša figura veteran slovenske politike, s katerim večina kolegov ne želi več sodelovati.

To je trenutna slika slovenske politike po divjem desetletju, v katerem smo bili priča trem predčasnim državnozborskim volitvam in štirim menjavam vlad, ki jih je le v enem primeru sestavil zmagovalec volitev. Pred nami je desetletje velikih tehnoloških in družbenih sprememb, v katero vstopamo s političnimi razmerji, ki so na meji blokade.

In nič ne jamči, da bi lahko to stanje v tem trenutku presekale tudi nove volitve.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net