Policijske ure s ponedeljkom ne bo več. Trajala bo 173 dni, kar je najdlje v Evropi. Zakaj jo vlada Janeza Janše ukinja, včeraj nismo izvedeli. Tega nam nista razjasnila ne minister za zdravje Janez Poklukar ne direktor Nacionalnega inštituta za zdravje (NIJZ) Milan Krek, ki sta hkrati govorila o tem, da se epidemiološka slika slabša. Razumi, kdor more. Več mesecev so nas prepričevali, da je policijska ura eden od ključnih ukrepov v boju s covid-19. Zdaj, ko ta boj očitno spet izgubljamo, jo ukinjajo.
Zaman v tem iščete logiko. Policijska ura v resnici nikoli ni bila namenjena boju proti virusu in to je vlada včeraj tudi priznala. Pravo vprašanje je, kaj bomo zdaj, ko to vemo.
Za začetek si osvežimo spomin. Vlada je policijsko uro uvedla ob začetku drugega vala epidemije, ne da bi ji to kadarkoli priporočila strokovna skupina, ki jo je takrat še vodila Bojana Beović. Zapiranje ljudi v domove v nočnih urah je grob poseg v človekove pravice. Upravičiti ga je mogoče le v izjemnih okoliščinah. Prav zaradi tega bi morala vlada vsak teden odločati, ali je policijska ura še smiselna ali ne. Tega nikoli ni počela. Ravno nasprotno, celotno jesen strokovna skupina niti enkrat ni razpravljala o smiselnosti podaljšanja policijske ure. To razkrivajo zapisniki o njenem delu. V vsem tem času je ministrstvo za notranje zadeve predložilo le en sam dokument, ki naj bi dokazoval koristnost policijske ure: tujo študijo, ki je analizirala njeno uspešnost v Francoski Gvajani, čezmorskem francoskem ozemlju v Južni Ameriki, najbolj znanem po raketnem izstrelišču in filmu Metulj.
Preberite še:
Zakaj imamo policijsko uro? Hojs dobil idejo v Francoski Gvajani
Kje je zdaj Hojsova "epidemiološka ura"?
Že decembra, ko je bila epidemija še na vrhuncu, so epidemiologi javno priznavali, da je policijska ura ukrep, ki v danih okoliščinah nima smisla. Njihovih argumentov, da Covid-19 ni ebola in da policijska ura ljudi sili v druženje v notranjih prostorih, kjer se okužbe veliko hitreje širijo, ni želel slišati nihče. Aleš Hojs je posmehljivo govoril o "epidemiološki uri", ki ob zaprtih gostilnah preprečuje zabave, Beovićeva pa jo je raje imenovala "omejitev gibanja v nočnem času". Ker je – če še niste vedeli – "v ljudeh treba vzbujati zaupanje".
Ista zgodba je z nesrečnimi maskami na prostem. Bili so časi, ko jih je bilo treba nositi tudi opolnoči, med samotnim sprehodom, ko kilometre okrog nas ni nikogar. Zakaj? Ker je bil to za nekdanjo državno sekretarko Tino Bregant "signal, da je nošnja mask smiselna". Potem je nekako obveljalo, da jih je v mestih treba nositi tam, kjer med ljudmi ni mogoče zagotoviti razdalje. Pred zadnjim zaprtjem države so spet postale obvezne domala vsepovsod, čeprav tega vladi ni predlagala strokovna skupina, kot se je javno zlagal Janša. Od ponedeljka pa bodo znova obvezne le tam, kjer bo gneča. Ne glede na to, da število okužb raste.
Je kdo omenjal logiko? Gostinske terase in vrtovi se bodo po novem odpirale že v oranžni fazi. Zakaj so bile pred tem na vladnem semaforju obarvane rumeno? Ker je nekdo v vladi ocenil, da je pametneje pustiti ljudi stati v vrstah za kavo, kot jih ob varni razdalji posaditi za stole in mize na soncu. Vmes se je zgodila še afera "prleški sendvič". Zloglasni poslovni sestanek Zdravka Počivalška, ki je ujezil gostince, očitno restavracij in gostinskih lokalov ni le odprl za podjetja, ampak tudi njihove terase prebarval v oranžno.
Preberite še:
Maske na prostem: nataknil nam jih je Janša in ne zdravniki
Ne sliši se več zvoncev, ampak zvok motorne žage
In tu so še globe za odhod iz države. Še vedno ne vemo, kaj ima z epidemijo izhod iz države, ne vstop vanjo. Ko je ustavno sodišče pričakovano zadržalo Hojsov odlok, saj ta posega v tri ustavne pravice, je notranji minister in organizator šolskega tekmovanja v domoljubju, ki je pred časom sam želel z materjo na Hrvaško, počil od jeze. "Zadeve bomo zaostrili drugače," je napovedal Hojs. Seveda le do začetka poletja, ko bo njegovega šefa spet poklical hrvaški premier Andrej Plenković. Na jug se bodo usule kolone prebivalcev Slovenije – na čelu s Hojsom in Jelkom Kacinom, ki bo šel na Krk čistit bazen.
Še enkrat se torej vprašajmo: zakaj Janševa vlada ukinja policijsko uro, spreminja pravila glede mask, popušča gostincem in bije vojno z ustavnim sodiščem pri pravilu, ki ga bo čez dva meseca tako ali tako pozabila? Zakaj se le še dela, da zapira državo, kot je včeraj pravilno ugotovil Mario Fafangel? Zakaj je po mesecih privijanja in represije začela metati bonbončke v obliki rahljanja nekaterih ukrepov kljub temu, da smo že v tretjemu valu epidemije? Ker se je začela bati ljudi.
Janša ve, da za vlado prihajajo težki časi. V parlamentu nima več večine kljub dogovorom z Zmagom Jelinčičem in poslanci, ki so tja prišli pod zastavo DeSUS, danes pa jim Janša posoja hišnega odvetnika SDS za obračune v stranki. Že en nepredvideni odstop ministra ali nov poslanski prestop lahko Janševo vlado resno zamaje, kaj šele večji izbruhi javnega nezadovoljstva. V resnici se Janša ne boji opozicije, ampak množic. Prihaja pomlad, ki je ljudi že zvabila na ulice. Tokrat ne kolesarjev, ampak tudi "njegove". Prejšnji vikend so ljudi na protestu v Mariboru, kjer so se leta 2012 začele vstaje, nagovarjali nekdanji vodilni člani Viol in pripadniki varde. Danes se pred parlamentom ne sliši več kolesarskih zvoncev, petja ali govorov, ampak zvok motorne žage in krik človeka, ki ima "dovolj tega zapiranja".
Ne gre za virus, ampak za oblast
V teh besedah se skrivajo občutja večine prebivalcev te države. Upravljanje epidemije je že med drugim valom razpadlo. Kar gledamo v tretjem valu, je popolni kaos, mrcvarjenje države, kjer pri sprejemanju in odpravljanju ukrepov ni več mogoče najti osnovne racionalne razlage, vse to pa je pomešano s političnimi ali celo osebnimi obračuni posameznih ministrov proti posameznikom ali družbenim skupinam. Epidemija je še vedno tu, le da je krivcev zanjo zmanjkalo.
Tudi zato je Janša za prihodnje tedne spremenil taktiko. Na eni strani bo še stopnjeval napade na institucije in družbene podsisteme: ustavno sodišče, tožilstvo, medije in druge, ki jih mora zlomiti še pred začetkom predsedovanja EU. Pri tem ne bo izbiral sredstev. Na drugi strani bo popuščal pri ukrepih – če bo treba, tudi pri tistih, ki dejansko pomagajo omejevati širjenje virusa. Njegova računica je verjetno naslednja: če bodo ljudje imeli spet vsaj malo razloga za veselje, ne bodo opazili vsega, kar gre narobe. Recimo, da vlada ni naročila vseh cepiv, ki bi jih lahko. Da so bili v Sloveniji politiki na vrsti za cepljenje pred kroničnimi bolniki. Da ljudje ne morejo do zdravnikov, ki so v tem času dobivali rekordne plače.
To je vsa logika, ki jo velja iskati v vseh semaforjih, odlokih in spremembah ukrepov. Vse to je le Potemkinova vas, ki bi nas morala prepričati, da se bojujemo proti epidemiji, a se v resnici ne. Ne za virus, za oblast gre.
