V zadnjih dneh so naše nabiralnike zasule tožbe. Proti novinarjem necenzurirano.si jih serijsko vlaga Rok Snežič. To je tisti davčni svetovalec, ki je bil nekoč v osebnem stečaju, vikende pa je preživljal v zaporu na Dobu. Tam je spoznal Janeza Janšo, s katerim sta v zadnjih letih spletla prijateljske vezi. Snežič je danes eden ključnih ljudi iz Janševega kroga. Medtem ko mu svetuje na področju davkov, slovenske podjetnike vabi v davčno oazo Bosno in Hercegovino.
Snežičevi plakati ob avtocestah so slika današnje, posttranzicijske Slovenije, v kateri je – kot bi nekoč rekel Janša – dovoljeno vse. Snežič nas javno zmerja, zasmehuje, žali in grozi. Do zdaj je proti vsakemu od nas vložil že več kot deset tožb zaradi domnevnih razžalitev in žaljivih obdolžitev. Vse so pisane po istem vzorcu. Iz posameznega članka si izbere stavek ali dva, v katerem prepozna grob napad na "velik ugled, ki ga uživa v poslovnem svetu". Najbolj ga recimo moti pisanje o njegovih povezavah z Dijano Đuđić, ki je pred tremi leti iz Prijedorja očitno sama našla pot do Janše in še 450.000 evrov za posojilo SDS.
Toda bistvo Snežičev tožb ni vsebina, ampak količina. Ne gre namreč le za pravno farso, ampak za novo obliko pritiska na slovenske novinarje in medije, pred tem preizkušeno v Putinovi Rusiji ali Erdoganovi Turčiji. Za discipliniranje in kazanje moči. Sodni procesi zahtevajo čas in denar. "Doktor davčnih utaj", ki v poslih obrača več sto tisoč ali milijone evrov, vozi pa maseratija, ima obojega več kot novinar, ki živi v dvosobnem stanovanju v bloku. Snežič dobro ve, kaj počne. Njegov cilj ni le utišanje novinarjev, ki pišejo o gospodarskem kriminalu, prenašanju premoženja na prijatelje, tovarnah gotovine ali drugih poslih. Ne želi le uničiti medija, ki ga berete, ampak nagnati strah v kosti vsem tistim, ki bodo nanj kadarkoli še posvetili luč.
Ubogajte nas, ker smo na oblasti!
V Sloveniji ne razsaja le novi korona virus, ampak še ena, za dolgoročno stanje družbe morda celo hujša epidemija - strahu. Vladajoča stranka ga od marca naprej načrtno vnaša v vse pore življenja – z javnimi žuganji, grožnjami, sramotenjem in zastraševanjem, z mesarjenjem po represivnih institucijah, z napadi na medije in žvižgače, z vulgarizacijo in načrtno "trumpizacijo" politične razprave. Zdaj ne gre več le za oblast ali da Janša "tala", ker je pač na vrsti. Oblast se pred našimi očmi spreminja v sredstvo za čiščenje vseh trših in mehkejših institutov, ki bi jo ali morali ali lahko nadzorovali.
Medijska "reforma" bi finančno izčrpala medije, ki so kritični do oblasti, in pripravila pogoje za nov, vladi prijazen medijski steber, delujoč na pogon državnega in madžarskega denarja.
Z državo, v kateri je Rok Snežič svetovalec predsednika vlade, je nekaj hudo narobe. Toda fenomen Snežič v resnici ni bolezen, ampak le njen simptom. Žan Mahnič nam je po objavi članka, da je vrh policije spraševal o konkretnih preiskavah, s položaja državnega sekretarja za nacionalno varnost grozil z davčno inšpekcijo. Se še spomnite, ko je Aleš Hojs kot minister za notranje zadeve pritiskal na ustavne sodnike, naj ne razveljavijo odloka o omejitvi gibanja na občine, policiste pa pozival, naj protestnike iščejo prek družbenih omrežij?
Kar je bilo nekoč deviantno, zavržno ali primitivno, je danes norma. Največji antikomunisti vnašajo vzorce iz svinčenih časov. Recimo Simonitijeva ekipa na ministrstvu proti kulturi, ki v maniri ostarelih partijcev od kulturnikov in novinarjev zahteva, naj "revidirajo stališča", če želijo še prejemati "naš" denar. Ustavno sodišče skriva identiteto ljudi, ki vlagajo pobude proti korona ukrepom, saj jih želi zaščititi pred javnim linčem. Sporočilo je jasno: vsi nas morate ubogati, saj smo vendar na oblasti.
Ko direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) podvomi v ukrepe vlade, ga ta zamenja. Isto se zgodi z direktorico policije, ki poslancem SDS ne da podatkov o preiskavi financiranja stranke, ali šefom NPU, ki ne ustavi preiskave nabave ventilatorjev. Čez noč sta odletela direktor finančne uprave, ki ga je nekoč javno napadal Snežič, in direktor statističnega urada, ki enemu od Janševih svetovalcev ni dovolil nezakonitega dostopa do baze varovanih podatkov. Šef vojaške obveščevalno-varnostne službe (OVS), ki ga je nastavila Janševa vlada, je že preteklost, ker se je zameril Mahničevemu prijatelju v vrhu vojske. Pred odstrelom je bila tudi direktorica vladnega urada, ki pripravlja gospodarske napovedi, a jo je očitno še pravi čas ustrezno "popravila".
Na levi se motijo. Ne gre za ideologijo, ampak za denar.
Zakaj SDS to počne? Interpretacije tega početja, ki prihajajo z levice, so napačne. SDS vsaj v tej fazi ne zanima ideološka preobrazba Slovenije. Istanbulska konvencija, koketiranja z zaostrovanjem pogojev za splav, občasna zanikanja holokavsta, Thompson in druge "ideološke teme" so le bombice, s katerimi Janševa ekipa sprevrača pozornost od njenega pravega cilja – eliminacije vseh mehanizmov, ki bi ji lahko gledali pod prste. Ali drugače: ne gre za ideologijo, ampak za denar.
Hojsova četa ne napada policije, ker bi res verjela v čarovnice iz dežele Globoka država, ampak želi ustaviti vse preiskave, ki niso po volji SDS ali komu od njenih koalicijskih partnerjev. Z napadi na tožilstvo se želi preventivno umazati morebitno obtožnico proti Janši v zadevi Trenta. Medijska "reforma" bi finančno izčrpala medije, ki so kritični do oblasti, in pripravila pogoje za nov, vladi prijazen medijski steber, delujoč na pogon državnega in madžarskega denarja. Z napadi na Ivana Galeta se ustrahuje žvižgače in novinarske vire, ki bi si upali spregovoriti o rabotah nadrejenih.
Napadi na sindikate so darilo tistemu delu gospodarstva, ki je nekoč hotelo na ulice zaradi Kordiševe benigne venezuelske provokacije, danes pa je navkljub luknjam v proti korona ukrepih pragmatično tiho, ker se boji oblasti in upa na drobtinice. Pri napadih na kulturnike in migrante gre za ustvarjanje grešnega kozla in preusmerjanje jeze ljudi. Z ukinitvijo nevladnih organizacij se želi preprečiti, da bi se slab glas o oblasti širil v tujino. Z metanjem blata v javno življenje se vnaprej odganja vse tiste, ki bi lahko vanj prinesli sveže ideje, nov obraz ali – bognedaj – mislili s svojo glavo.
Ko direktor NIJZ podvomi v ukrepe vlade, ga ta zamenja. Isto se zgodi z direktorico policije, ki poslancem SDS ne da podatkov o preiskavi financiranja stranke, ali šefom NPU, ki ne ustavi preiskave nabave ventilatorjev.
Osamosvojitelji nas vračajo nazaj
V tej histerizirani atmosferi se utrjuje nova struktura oblasti, ki je pod Janšo 3.0 precej drugačna kot v prvih dveh različicah iz obdobij 2004-2008 in 2012-2013. Tokrat Janša pod sabo ni postavil piramide, v kateri bi bilo natančno jasno, kdo je številka dve, tri, štiri ali več. Prej gre za krog, v katerega Janša – spet drugače kot recimo v času prve vlade – ni spustil vodilnih kadrov ali prvoborcev SDS, ampak ljudi, ki jim trenutno osebno najbolj zaupa. Rok Snežič, Matej Lahovnik, Franci Matoz in drugi niso člani SDS, ampak ljudje z lastnimi karierami, ki jim osebno zaupanje predsednika vlade odpira pot do vpliva, funkcij in poslov.
V sivih conah, kjer se prikrivajo meje med državnim, strankarskim in zasebnim, so zato toliko pomembnejše dobro delujoče nadzorne institucije, pozorne na potencialna tveganja korupcije. Dejstvo, da smo priča njihovi načrtni razgradnji, ki jo spremlja kakofonija ustrahovanja, bi moralo skrbeti vse v tej državi: od predsednika republike do Janševih koalicijskih partnerjev. Ne le zato, ker bo ohromljenih institucij vesela tudi vsaka naslednja vlada. Priča smo procesu obračanja države v smer, iz katere je Slovenija še konec osemdesetih let prejšnjega stoletja bežala. Ironija zgodovine je, da se to dogaja pod vlado stranke, ki si prilašča dediščino osamosvojitve.
In mi bomo o tem še naprej pisali.
