Uradni list je črno-bela publikacija, ki velja za uradno glasilo države. V njem so objavljeni predpisi države in druge informacije javnega značaja: od zamenjav družbenikov v podjetjih do preklica vozniških dovoljenj. Izdajatelj Uradnega lista je istoimensko javno podjetje, o katerem se v širši javnosti ne ve praktično nič.
Zdaj se je to javno podjetje, ki letno ustvarja skromnih dva milijona evrov prihodkov, znašlo v središču afere – prve, ki je v letu dni udarila v neposredno bližino predsednika vlade Marjana Šarca. Njen "avtor" je Brane Kralj, uradno generalni sekretar vladajoče Liste Marjana Šarca (LMŠ), neuradno pa njen dolgoletni drugi mož. Že od Šarčevega vstopa v lokalno politiko leta 2010 velja Kralj za njegovega prvega operativca. Poznata se iz mladosti, skupaj pa sta člana gasilskega društva iz Šmarce.
"Pojdi do Kralja," slišijo menedžerji
Kralj, prvi med Šarčevemi prvoborci, "fanti iz Kamnika", kot jih označujejo nekateri na politično-gospodarski sceni, je storil napako v korakih. Na čelu podjetja Uradni list je želel videti Igorja Šoltesa, donedavnega evropskega poslanca, ki je po zadnjih evropskih volitvah ostal brez službe. Dvignil je telefon in poklical Ireno Prijović, predsednico nadzornega sveta Uradnega lista, ki bo odločal o imenovanju direktorja.
To je po njenem pričevanju storil na dokaj brutalen način: z neposrednim navodilom, da "želi država" na tem položaju videti Šoltesa. "Saj vi veste, kdo sem in kakšna je moja moč," naj bi bile njegove besede. Ko se je sklicevala, da komunicira s Slovenskim državnim holdingom (SDH), prvim upravljavcem državnega premoženja, naj bi ji odvrnil, da bo od zdaj naprej komunicirala z njim.
Kralj seveda ni nekdo, ki mu je kadrovanje tuje. Po pričevanju številnih je imel ključno vlogo pri kadrovanju v nekatere največje domače gospodarske sisteme. Prav Kralj naj bi poskrbel, da je recimo Stojan Nikolić dobil zeleno luč LMŠ za prihod na položaj generalnega direktorja Holdinga Slovenske elektrarne (HSE). Kot generalni sekretar LMŠ se udeležuje tedenskih kadrovskih usklajevanj s kolegi iz drugih koalicijskih strank. "Pojdi do Kralja," je najpogostejši odgovor, ki ga menedžerji, željni različnih funkcij v državnem gospodarstvu, v zadnjem letu dni slišijo od kolegov.
Kdo je Irena Prijović?
A tokrat je Kralj naletel na mino. Za razliko od nekaterih nastavljencev v nadzornih svetih državnih družb, ki delujejo na daljinski upravljalec, se je Prijovićeva odzvala drugače, kot se je od nje pričakovalo.
Je tako rekoč profesionalna nadzornica, ki stroko jemlje zelo resno. Je generalna sekretarka Združenje nadzornikov Slovenije, ki organizira izobraževanja in podeljuje licence. Magistrirala je na temo učinkovitosti delovanja nadzornih svetov.
V svoji nalogi je med drugim zapisala: "Če država kot pretežni lastnik izbira kandidate za člane nadzornih svetov, bodo le-ti žal izbrani prednostno na osnovi kriterija pripadnosti politični stranki in šele zatem strokovnosti. Zato je pomembno, da se sproti ustvarja ustrezna ponudba kvalificiranega kadra za članstvo v nadzornih organih."
Drugi del zgodbe je znan. Prijovićeva je Kralja prijavila SDH, njeno pismo pa je pricurljalo v javnost. Kralj je v prvem, dokaj nespretnem odzivu njene navedbe bolj ali manj potrdil. "Moj namen je bil zgolj povedati, da je Šoltes dober kandidat," se je branil Kralj. A bilo je prepozno. Znašel se je v prepovedanem položaju, prepuščen na (ne)milost svojega dolgoletnega šefa. Njegova odločitev je vprašanje ur, skoraj zagotovo pa bo Kralja umaknil iz prvih linij.
Spopad centrov moči v LMŠ?
Afera Kralj, ki pomeni uvod v "vročo politično jesen", ima več razsežnosti. Prva in najpomembnejša je politična. Razkriva namreč vedno bolj kompleksna razmerja znotraj LMŠ, ki so se v tej stranki spletla v prvem letu mandata vlade, hkrati pa geneza afere odpira vrata nekaterim špekulacijam.
Nesporno dejstvo je, da LMŠ pri kadrovskih vprašanjih ne deluje kot piramidna struktura, ampak kot nekakšen atom – z jasno določenim jedrom, ob katerem kroži več elektronov. V bližini Marjana Šarca so se tako oblikovala trije centri moči.
V prvem, tako imenovani varnostno-obveščevalni struji, ima ključno vlogo Damir Črnčec, državni sekretar za nacionalno varnost. V drugem, tako imenovani Lekovi struji, so najpomembnejši državni sekretar za področje gospodarstva, minister za finance Andrej Bertoncelj in prva nadzornica SDH Karmen Dietner. Za tretji center moči pa veljajo "fantje iz Kamnika", med katerimi je prvi Kralj.
Moč iz stranke se bo selila v kabinet
Ni skrivnost, da je med naštetimi pri nekaterih imenovanjih in kadrovskih odločitvah v zadnjih mesecih prišlo do bolj ali manj odprtih konfliktov. Nekatera imena so se znašla med kandidati, a so kmalu izginila. Iz LMŠ so kapljali informacije o finančno-zavarovalniških omrežij, ki so našla pot do stranke. Hkrati je bila pri nekaterih kadrovskih odločitvah opazna geografska prevlada območja Kamnika s širšo okolico.
Železni avtoriteti Šarca kot šefa stranka gre verjetno zasluga, da ti konflikti nikoli niso postali zares vidni širši javnosti. A v tem kontekstu ni pretirano domnevati, da bo šel Kraljev umik zagotovo na roko nekaterim v stranki in Šarčevi bližini. Kraljev naslednik, kdorkoli že bo, zagotovo ne bo enako močna in vplivna osebnost, ampak prej "tehnični vodja".
Sklepamo lahko, da se bo moč iz stranke še bolj preusmerila v Šarčev kabinet. Povedano v jeziku domačih menedžerjev, ne bo več štel dostop do Kralja, ampak dostop do drugih ljudi. Prav zaradi tega ni mogoče docela izključiti možnosti, da je Kralja pomagal umakniti tudi kdo iz LMŠ oziroma njenih centrov moči.
Je to "afera Dimic" Marjana Šarca?
Ali in v kolikšni meri je afera "kontrolirana", se bo tako videlo že v naslednjih urah in dneh. Šarec, trenutno najbolj priljubljen politik v Sloveniji, je do zdaj domala vse afere obračal spretno v svoj prid. Kot nekakšen "deus ex machina" iz grških antičnih iger jih je presekal s pravočasno pojavo na odru, ki ji je sledila odločitev, razložena preprosto, v jeziku običajnih volivcev. V tem predsedniku vlade v slovenski politiki ni enakega.
A v vsakem primeru bo šlo za enega bolj prelomnih trenutnih njegovega mandata. Izkušnje prejšnjih predsednikov vlade kažejo, da se politična krivulja po odhodu njihovih dolgoletnih zaupnikov pogosto obrne navzdol. Najbolj jasen primer tega je afera s Simono Dimic, ki je s položaja odnesla tedanjo vodjo kabineta predsednika vlade Boruta Pahorja, po njenem odhodu pa je šlo navzdol tudi z njenim šefom. Res je tudi, da so način Šarčevega vladanja, struktura njegovega kabineta in odnos do lastne stranke drugačni od Pahorjevega.
Šoltes kot poraženec, Štefanec kot "vojni dobičkar"
S tem političnih implikacij ni konec. Ob Kralju je tako največji poraženec afere prav Šoltes. Še zdaleč ne, ker je verjetno dokončno izgubil možnosti za prihod na Uradni list, ampak ker je dobil velik madež prav v času, ko se ga omenja kot enega od vodilnih v bodočem liberalnem bloku strank. Ni skrivnost, da nekateri na "stari levici" v Šoltesu, ki je bil na zadnjih evropskih volitvah peti po preferenčnih glasovih, vidijo celo kot možnega predsednika vlade v obdobju po Šarcu.
Prav tako afera prihaja v čas, ko Šarčevo vlado čakajo novi – recimo jim – izzivi: od zahteve Levice za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja do sprejemanja proračuna. Koalicijskim partnerjem bo dala novo energijo v notranjih bojih proti LMŠ, pri čemer bo eden od njih (SMC) z novim verjetnim predsednikom še bolj dovzeten za koketiranje z Janezom Janšo.
Svoj del pogače si bo odrezal tudi Boris Štefanec, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki je bila - zanimivo – ena od dveh prejemnic pisma. Ne gre dvomiti, da bo Štefanec, ki v širši javnosti in večini politike velja za grobarja KPK, afero uporabil kot del kampanje za svoje ponovno imenovanje in svojo "rehabilitacijo". Tudi interpretacija propagandnega aparata SDS, s katero je Štefanec v odkrito dobrih odnosih, že gre v to smer.
Se še spomnite Boruta Petka?
Druga razsežnost te afere je še enkrat več spoznanje, da domači sistem "korporativnega upravljanja" v državnih družbah ne deluje. Da je v resnici le formalno pokritje odločitev, ki se sprejemajo nekje druge. Da je predstava za javnost in farsa.
Kralj namreč ni počel nečesa, kar bi bilo v tem okolju tuje. Ravno nasprotno, Kralj se je po tem, ko je dobil v roke moč in oblast, vedel natanko tako kot njegovi kolegi in predhodniki na tem položaju. Spomnimo se recimo Boruta Petka in prisluhov na Lopati, Simone Dimic, kadrovalcev iz SMC ... V sedanji vladni koaliciji ni nikogar, ki bi res lahko s prstom kazal na Kralja ali o njegovem dejanju celo moraliziral. Razlika je le v izvedbi: pri nekaterih raje kadrujejo predsedniki strank, drugi to prepuščajo generalnim sekretarjem, pri tretjih so pomembni šefi poslanskih skupin ali drugi vidni člani.
Če si dopustimo cinizem, je edina napaka, ki jo je storil Kralj, to, da je pustil, da je na mreže neformalnega vpliva posvetila luč. V tem pogledu se je izkazal za operativnega amaterja. Mojstri te "panoge", nekateri od teh so na sceni že vrsto let, namreč nikoli ne kličejo in grozijo, ampak najbolj občutljiva vprašanja urejajo prek lobistov, kurirjev in drugih prinašalcev sporočil. Logično je, da Kralj, ki v državni politiki deluje šele od lani, tega ni vešč.
Čas za odločitev: bo SDH farsa ali ne?
A časi bi danes vendarle morali biti drugačni. Nad tem politično-lobističnim močvirjem je Slovenija v zadnjem desetletju mukoma zgradila sistem institucij, ki bi moral vsaj približno zagotoviti, da lahko na položaje pridejo tudi sposobni, ne le izbrani. SDH, ki je zamenjal prejšnje eksperimente s Kadi, Sodi, AUKN, kadrovsko-akreditacijskimi sveti in drugimi orodji za politična imenovanja, ima jasno določene postopke.
Četudi vsi vedo, da pogosto ne delujejo, jih je vendarle treba spoštovati. Navkljub temu, da SDH pogosto sam v nadzorni svet posameznega državnega podjetja izbere kandidate, o katerih se – kakšen čudež – pred tem uskladijo generalni sekretarji ali šefi strank.
Z afero Kralj smo zato spet na prelomnici. Možnosti sta dve: ali se bo politična elita vsaj navidez trudila spoštovati postopke, ki jih je sama mukotrpno uvajala, ali pa se bomo vrnili k sistemu iz prejšnjega desetletja in devetdesetih let, ko so ključne kadre v državna podjetja nastavljali ministri. Korporativno upravljanje gor ali dol, takrat se je vedelo, kdo je za posamezno imenovanje odgovoren. Ob aferi na Darsu je bilo zato mogoče s prstom pokazati tudi na resornega ministra.
Upravljanje države brez političnega vpliva je seveda utopija, to pa bržkone velja tudi za podjetja v lasti države - še posebej, če gre za mlado demokracijo v obdobju tranzicije, kar Slovenija še vedno je. Na neki točki se bo torej treba odločiti, kakšna bodo pravila igre in ali se jih sploh gremo. Vse ostalo je izgubljanje časa.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
