Če potrebujete operacijo krčnih žil, boste v Sloveniji nanjo čakali vsaj dve leti. Kar pri treh od štirih bolnikov že presega najdaljšo čakalno dobo, ki jo še dopušča zakon. Čakajočim tako ostane le samoplačniška operacija krčnih žil, ki jih bo stala dobrih 500 evrov.
V enakih težavah je deset tisoče drugih ljudi, ki nerazumno dolgo čakajo na operacijo sive mrene, kolena, hrbtenice, ušesa in številne druge posege. Uspešno zdravljenje bi jim pomagalo odpraviti bolečine, izboljšalo kakovost življenja in v nekaterih primerih celo odpravilo dolgotrajne bolniške odsotnosti. Čakajo tudi na zahtevne diagnostične preglede, s katerimi bi pravočasno odkrili srčne bolezni.
Tej množici ljudi ne pomaga, da se je v zadnjih sedmih letih obseg sredstev, ki jih dajemo za zdravstvo, povečal za milijardo evrov. Danes je v zdravstvenem sistemu za okoli četrtino več zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja kot leta 2014, v tem obdobju pa je država za skrajševanje čakalnih vrst namenila na desetine milijonov evrov. Po logiki stvari bi se morale čakalne dobe krajšati, zdravstvene storitve pa bi morale biti bolj dostopne ljudem. V resnici je obratno. Še leta 2014 je bila čakalna doba na operacijo krčnih žil krajša od leta dni, danes pa je enkrat daljša. Kaj je torej šlo narobe?
Preberite še:
V bolnicah plačni rekordi, vi pa ne morete do zdravnika
Zdravstvo vse manj dostopno ljudem
Pravna podlaga za spremljanje čakalnih dob je zakon o pacientovih pravicah iz leta 2008. Prvi podatki so bili dostopni leta 2011, prvo poročilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) pa šele v letu 2014. V času Cerarjeve vlade, ko je bila ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc, so povečali nabor zdravstvenih storitev, pri katerih so spremljali čakalne dobe, z 61 na več kot 400 vrst. S tem so otežili analitično primerjavo s prejšnjim obdobjem.
"Zato se pri analizi osredotočamo na dostopnost do zdravstvenega varstva: koliko nedopustno čakajočih je na čakalnih seznamih. Zdravstveni ekonomisti se ukvarjamo s spremljanjem naraščajočega števila čakajočih nad dopustno čakalno dobo oziroma deležem naraščajočih pacientov nad dopustno čakalno dobo," je pojasnila Marjeta Kuhar z NIJZ.
Kaj ugotavljajo? Delež čakajočih nad dopustno čakalno dobo se je v letih od 2014 do 2020 povečal pri vseh vrstah zdravstvenih storitev:
- pri diagnostičnih postopkih z osem na 33 odstotkov,
- pri prvih specialističnih pregledih z osem na 38 odstotkov,
- pri nenujnih operativnih posegih pa z 22 na 43 odstotkov.
Vse to dokazuje, da se je dostopnost do slovenskega zdravstva v tem času krepko zmanjšala. V začetku februarja letos je tako po podatkih NIJZ v naboru 25 zdravstvenih storitev za prvi pregled čakalo 57.146 oseb. Od tega jih je kar 21.499 čakalo nad dopustno čakalno dobo. Najdlje, tudi mesec ali dva, je bilo pri stopnji nujnosti "zelo hitro" potrebno čakati na revmatološki, urološki, kardiološki in okulistični pregled. Pri "hitro" se je čakalna doba podaljšala na več mesecev, pri "redno" pa je ponekod presegala celo leto dni.
Preberite še:
"Bolnišnice ne bi smele omejevati dostopa do operacij in posegov"
Največje število čakajočih je bilo na ortopedski, oromaksilofacialni (bolezni, poškodbe in okvare v ustnem ter čeljustnem in obraznem delu) in dermatološki pregled. Na 379 izbranih terapevtsko-diagnostičnih storitev je medtem čakalo 92.650 oseb. Na istem naboru zdravstvenih storitev najdemo skupno 36.296 oseb, ki so čakali nad dopustno dolgo čakalno dobo, nekateri tudi po več let.
Ključni problem: evidenca delovnega časa zdravnikov
Vse to je na prvi pogled težko razumljivo, saj v Sloveniji iz leta v leto za zdravstvo namenjamo več denarja. V lanskem letu je šlo samo za delovanje bolnišnic, zdravstvenih domov in drugih javnih zdravstvenih zavodov nekaj manj kot 2,4 milijarde evrov, še okoli 433 milijonov evrov pa za druge izvajalce, torej koncesionarje. Skupno torej 2,8 milijarde evrov, kar je 800 milijonov evrov več kot leta 2013.
Dodatna sredstva niso šla samo za obnovitev opreme, nove tehnologije zdravljenja, dražja zdravila in zvišanje plač zaposlenim, ampak tudi za nove zaposlitve. Še leta 2013 je bilo 5620 zdravnikov, danes pa jih je že skoraj 7000 ali 326 na 100.000 prebivalcev. Zvišalo se je število zobozdravnikov (s 1370 na 1547) in medicinskih sester (s 4960 na 8144) ter drugih zaposlenih v zdravstvu. Kljub temu se zdi, da je ljudi premalo, plače pa prenizke in je to razlog za podaljševanje čakalnih vrst.
Sogovorniki se s tem ne strinjajo. Poudarjajo, da težava ni v denarju ali kadrih, temveč v organizaciji dela. Direktorji javnih zdravstvenih zavodov ne znajo ali nočejo poskrbeti, da bi njihovi zaposleni delovali učinkovito. Mnogi znani zdravniki, ki jih čez dan praktično ni v matičnem zavodu in imajo dolge čakalne dobe, pogosto raje delajo pri zasebnikih. Nadrejeni jim ne ugovarjajo, saj se bojijo, da jih bodo izgubili, ali pa tudi samo to počnejo. Še vedno je sveža tudi zgodba iz UKC Ljubljana, kjer so se ortopedi fiktivno evidentirali na delovnem mestu, a jih tam ni bilo.
Nekdanji zdravstveni minister in direktor ZZZS Samo Fakin poudarja, da bi v slovenskih bolnišnicah morali uvesti sistem beleženja dejanskega opravljenega dela. Le na ta način bi ugotovili, kdo dela in kdo ne, kar bi bila tudi podlaga za nagrajevanje najbolj učinkovitih kadrov ter sankcioniranje slabih. Praktično vse druge razvite države so razvile tudi sistem preverjanja kakovosti opravljenih zdravstvenih storitev. Pri pacientih se prepričajo, ali in kako je uspela operacija oziroma terapija. Od tega je ponekod odvisno tudi plačilo. Slovenija je ena redkih držav, ki tega ne počne.
Preberite še:
Plačnemu rekorderju v UKC Ljubljana v decembru 27.500 evrov
Janševa vlada stavi na zasebnike. Kaj je s tem narobe?
Vse napake zdravstvenega sistema je razkrila epidemija covid-19. Še preden je število okuženih v bolnišnicah decembra doseglo vrhunec, je sistem odpovedal. Kljub temu, da so imele več mesecev časa za pripravo, so bile bolnišnice in zdravstveni domovi prisiljene zapreti vrata in množično odpovedovati posege in preglede. Mnogi, predvsem na infekcijskem oddelku, so garali dneve in noči. Zaradi izkušnje v drugem valu so ali izgoreli ali pa nosijo druge zdravstvene posledice.
Ne glede na to so tudi njihovi kolegi, ki so med krizo delali pri zasebnikih, dobivali covid dodatke, za katere je šlo več sto milijonov evrov. Ker so bili ti vezani na delež od plače, so največ denarja prejeli zdravniki, ki so že tako ali tako med najbolje plačanimi, najmanj pa medicinske sestre, čistilke in drugi z nizkimi dohodki. Drugače bi bilo, če bi se tako kot v drugih državah odločili za dodatek v fiksnem znesku.
Epidemija je dodatno poslabšala tudi že tako slabe razmere na področju čakalnih dob. V bolnišnicah in zdravstvenih domovih so množično odpovedovali preglede in posege, novih terminov pa dolgo časa niso dajali. Poleg tega so mnogi zaradi strahu pred okužbo oklevali z obiskom zdravnika. Strokovnjaki se strinjajo, da bo imelo vse to nepredstavljive posledice na bodočo zdravstveno sliko Slovenije.
Tudi sedanja vlada pod vodstvom Janeza Janše v letu dni in pol ni ugriznila v kislo jabolko in se lotila reševanja napak v javnem zdravstvu. Nasprotno, medtem ko z javnim denarjem polni javne zdravstvene zavode, ga bo poskušala preusmeriti tudi k zasebnikom. V času covid-19 jim je zagotovila plačilo za dodatne programe, pa tudi posle s hitrimi testi in cepljenjem. Na zasebnike minister za zdravje Janez Poklukar računa tudi pri skrajševanju čakalnih vrst, ki ga bo financiral z javnim denarjem.
Medtem se bo še naprej razvijal vzporedni sistem, tako imenovani tretji zdravstveni steber. Eni sami plačujejo za preglede in posege, drugi pa se pridružijo več deset tisoč ljudem, ki so vključeni v enega od produktov zasebnih zavarovalnic, s katerim si zagotovijo dostop do mreže zasebnih izvajalcev. V obeh primerih tisti z denarjem prej pridejo na vrsto za zdravstvene storitve. Čakalne dobe pa se bodo še naprej podaljševale.
Prebivalci Slovenije imajo manj zdravih let življenja
Če je Slovenija po življenski dobi moških (78,5 leta) in žensk (84,4 leta) tik nad povprečjem EU, se je v zadnjih desetih letih krepko znižalo povprečno število zdravih let življenja. Še leta 2009 so bili moški (60,6 leta) in ženske (61,5 leta) v Sloveniji praktično izenačeni z vrstniki iz EU. Deset let pozneje se je to obdobje pri moških zmanjšalo na 56,3 leta (v EU 63,4 leta) in pri ženskah na 54,6 leta (v EU 63,8 leta).
Tako kot v drugih državah EU se pričakovana življenjska doba v Sloveniji povečuje. Po drugi strani se zmanjšujejo zdrava leta življenja.Medtem ko je Slovenija pri smrtnosti zaradi bolezni srca in ožilja v evropski sredini, je drugače pri rakavih obolenjih. Umrljivost zaradi raka se niža od sredine 90. let, kar kaže na večjo uspešnost zdravljenja. Toda še vedno je pri nas skoraj 240 smrti na 100.000 prebivalcev, v EU pa le 201.
V zadnjem desetletju se je število preventivnih obiskov povečalo za 14 odstotkov in je leta 2019 znašalo 687 na 1000 prebivalcev. Število kurativnih obiskov se je povečalo za štiri odstotke na 3728 na 1000 prebivalcev. V ambulantni specialistični dejavnosti je bilo opravljenih 4.703.687 kurativnih obiskov. Na 1.000 prebivalcev je bilo opravljenih 1.097 prvih in 2.251 vseh kurativnih obiskov. Število hospitalizacij se je zmanjšalo za tri odstotke.
