Varuh tranzicijskega svetega grala, ki je izgubil spomin

Prišel je zagorel, v temni obleki. Že na prvi pogled se ni zdelo, da bi bil nekdo, ki mu je v življenju kaj manjkalo. Na mizo je odložil črno aktovko in očala. Z rokami, sklenjenimi predse, je čakal na prvo vprašanje. 

Devet let po tem, ko je zapustil položaj predsednika uprave LHB banke v Frankfurtu, je Boris Zakrajšek prišel v državni zbor pojasnit, kako s kopanjem bančne luknje ni imel nič. Medtem je minilo "stoletje". NLB, lastnica nemške banke, je preživela zlom domačega delniškega in nepremičninskega trga, propad tajkunskih imperijev, odhod belgijske KBC iz lastništva, drugo sanacijo bank, podržavljenje in umik z nekaterih trgov. 

Danes je nekoč velika NLB skrčena in oskubljena finančna institucija, ki bolj kot na banko spominja na hranilnico. Podvržena je strogim merilom iz programa prestrukturiranja, ki so ji močno zvezala roke pri posojilih, zato je dobiček ustvarjala predvsem na račun državnih obveznic. Danes je pred novim poskusom prodaje. Država mora najmanj 50 odstotkov banke po navodilih Evropske komisije prodati do konca leta, preostalih 25 odstotkov pa v letu 2018.

Da je NLB prišla do te točke, ima precej zaslug tudi Zakrajšek. Danes 68-letni pravnik in nekdanji bankir povezuje vse pomembne mejnike NLB in domače tranzicije po osamosvojitvi. 

Od prve do druge sanacije bank

V nebotičnik na ljubljanskem Trgu republike 3 je prišel v obdobju prve sanacije bank. V upravi Ljubljanske banke (LB) je že sedel, ko se je država poleti 1994 odločila ustanoviti NLB, sanacijske obveznice, s katerimi je pomagala banki, pa z devizno klavzulo pretvoriti v tolarske obveznice. S tem je banki podarila novo življenje. 

Vsa devetdeseta, v obdobju tako imenovanega gradualizma, ko se je potihoma začelo prepletanje domačih podjetij in bank v model "Slovenija, d. d.", je bil Zakrajšek še v vrhu NLB. Tajkunsko obdobje domačega gospodarstva je preživel v Frankfurtu, kjer je s financiranjem domačih menedžerskih odkupov in spornih poslovnežev na Balkanu pomagal obesiti še en mlinski kamen okrog vratu NLB. In to takrat, ko ga je ta najmanj potrebovala.

---

Preberite še:

Prvomajski labodji spev vladarja sindikatov 

Janez Zemljarič: trgovec s skrivnostmi slovenske tranzicije 

Nikoli končana tranzicija in vse njene žrtve

---

S tem je Zakrajšek simbolno prehodil pot od prve do druge sanacije bank, a s pomembno razliko. Ob prvi sanaciji, katere tempo je narekovala Banka Slovenije, je Zakrajšek na bančno sceno prišel kot posledica. Za drugo sanacijo, ki so jo usmerjali v Bruslju in Frankfurtu, pa je bil prav on eden od vzrokov.

V prvi polovici devetdesetih je govoril, da "banke niso socialne ustanove" in da so morale "v sanacijo zaradi slabih naložb". Danes se Zakrajšek, ko beseda nanese na posle LHB, bolj ali manj ničesar več ne spomni, kar je zanj verjetno še najbolje.

Njegovo zaslišanje v državnem zboru je trajalo skoraj tri ure in pol. Čeprav se je zdel samozavesten, na trenutke celo aroganten, ob podrobnejšem vrtanju po poslih banke in vprašanjih o svojem premoženju ni zmogel skriti znakov nervoze in nelagodja.

Banka za slovensko osamosvajanje …

To seveda ni presenečenje. Ne le zato, ker je Zakrajšek vedno najbolje deloval v tišini, daleč stran od oči javnosti, še najraje na lovu v brezpotju notranjskih gozdov, kjer je sklepal poslovne dogovore, ampak predvsem zato, ker je (bil) tudi varuh pomembnih tranzicijskih skrivnosti. Tako kot Zakrajšek nikoli ni bil običajni bankir, LHB pa je bila vse drugo kot običajna poslovna banka.

Že z njenim rojstvom v letu 1974, ko je Jugoslavija z ustavnimi spremembami podelila več suverenosti republikam, je povezanih več teorij, mitov in legend. Uradno je bila ustanovljena za pospeševanje blagovne menjave z Nemčijo in serviranje tamkajšnjih podružnic velikih jugoslovanskih podjetij. Njena prva lastnika sta bila Ljubljanska banka in banka dežele Hessen. Ob ustanovitvi je imela le deset milijonov tedanjih nemških mark kapitala. 

Med drugimi, bolj skritimi razlogi za ustanovitev NLB so dobro poučeni v zadnjih desetletjih navajali slovensko finančno osamosvajanje. To se je v resnici začelo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, s skrivanjem denarja pred zvezno centralno banko, končal je na računih bank čez mejo.

Šlo je za operacijo, ki jo je vodil Niko Kavčič, oče Ljubljanske banke. Beograd jo je zaustavil z veliko pomočjo tedanjega šefa Službe državne varnosti (SDV) Janeza Zemljariča. 

… ali orodje nekdanje SDV?

Spet po drugi razlagi je bila LHB ustanovljena zaradi lažjega delovanja jugoslovanske tajne službe v Evropi.

Argument v prid tej tezi je dejstvo, da je bila ustanovljena šele leto dni po prisilni upokojitvi Nika Kavčiča. To bi lahko pojasnilo, zakaj so v LHB v poznejših letih s povečevanjem kapitala vstopale tudi nekatere druge jugoslovanske banke. Recimo Zagrebačka banka in Beobanka, ki jo je konec sedemdesetih že vodil poznejši srbski predsednik Slobodan Milošević. 

O pomembnosti LHB pove vse podatek, da je v njenem nadzornem svetu svojčas sedel tudi Stane Dolanc, oseba iz najožjega kroga Josipa Broza Tita in njegov dolgoletni zaupnik. 

Ob razpadanju Jugoslavije je LHB spet dobila nov pomen. Denar, naložen v tej banki, velja za nekakšen sveti gral slovenske tranzicije, ki naj bi se po kapljicah – skozi različne posle in privatizacije – občasno vračal v državo.

Prek računov, odprtih pri tej banki, je mlada slovenska država kupovala orožje. Pozneje ga je v eni od najbolj sramotnih epizod svoje zgodovine v času mednarodnega embarga po oderuških cenah preprodajala Hrvaški in BiH, velika večine kupnine pa je poniknila neznano kam. LHB je bila tudi ena od osmih bank, ki ob razpadu Jugoslavije kljub zahtevi mednarodne skupnosti niso zamrznile njenih deviznih rezerv. Z računov nekdanje zvezne centralne banke je tako izginilo skoraj 600 milijonov ameriških dolarjev.

Pripeljal ga je Arhar

Leta 1988, ob procesu proti četverici, je vodenje LHB prevzel France Arhar, ki je tri leta pozneje postal prvi guverner Banke Slovenije. Tu v zgodbo o slovenskem bančništvu vstopi Zakrajšek. 

Arhar, nekakšen vodja desnega pola domačih bankirjev, ki je bil vedno blizu cerkvi, je le nekaj mesecev starejši od Zakrajška.Oba svoje korenine vlečeta iz Notranjske, bila pa sta sošolca na ljubljanski pravni fakulteti. Prav Arhar je tisti, ki je Zakrajška, pred tem direktorja družbe Stol Kamnik, pripeljal v tedanjo Ljubljansko banko. 

To je bilo leta 1993, ko je državi že vladal Janez Drnovšek. Banka, načeta zaradi recesije in številnih stečajev, je imela takrat le dobrih pet odstotkov temeljnega kapitala in za skoraj 300 milijonov nemških mark blokiranih deviznih vlog prebivalcev. 

Da je bila v resnih težavah, je država takrat vedela, ne da bi ji bilo za to treba plačati velikanske vsote denarja za stresne teste in preglede premoženja. Njeno sanacijo je zaupala Marku Voljču, pred tem uslužbencu Svetovne banke, ki ga je leta 1992 skupina poslancev ob poskusu rušenja Lojzeta Peterleta neuspešno predlagala za mandatarja.

Ko so Drnovška zmotili pri Helmutu Kohlu

Ob Arharju je bil Voljč drugi najpomembnejši mož v ozadju Zakrajškovega poslovnega vzpona, ki je že tedaj marsikoga zmotil. 

Ko sta se leta 1997 tedanji generalni sekretar LDS Gregor Golobič in podpredsednik vlade Marjan Podobnik odločila Zakrajšku preprečiti nov mandat v upravi NLB, je Voljč dolgoletnemu ministru za finance in pozneje guvernerju Banke Slovenije Mitji Gaspariju postavil ultimat: ali oba ali nihče. 

Po anekdoti iz tistega časa je Gaspari med sejo vlade, ki je odločala o imenovanju, klical Drnovška, ki je bil na kosilu z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom. Drnovšek mu je jezno odvrnil, naj stori, kar pač želi. Gaspari je ugodil Voljču.

Gaspari takratnih dogodkov ni želel komentirati. "Zakrajšek je že takrat vzbujal sume o spornem podeljevanju posojil, zato sem mu nasprotoval. To, da je ostal v NLB, je bilo zelo slabo za banko, prav tako tudi njegova poznejša sinekura v Frankfurtu," pa nam je dejal Golobič.

"Rad se vozi s hitrimi avtomobili, nosi drage obleke"

Kdaj sta Voljč in Zakrajšek postala "brata v bančništvu", uradno ni znano. Zagotovo pa sta se značajsko dopolnjevala. Voljč je imel imidž svetovljana, ljubitelja glamuroznega življenja, ki potuje z letali in na elitnih destinacijah igra golf. Slovel je po najdaljšem udarcu v športu, ki je tedaj postajal nova modna muha domače elite. Zelo dobro ga je igral tudi Zakrajšek, ki mu je Voljč prepuščal operativno vodenje banke. 

"Zakrajšek je odrezav, pogosto vleče enostranske poteze, ne obdaja se z lažno skromnostjo, rad se vozi s hitrimi avtomobili, nosi drage obleke in ima rad določene nepremičnine, vendar pa hkrati izžareva tudi veliko človeške topline," je leta 2003 o Zakrajšku govoril Voljč.

Ko je postalo vroče, sta vedno stopila skupaj. Ko se je LBS, hčerinska banka NLB s sedežem v New Yorku, zaradi spornih poslov in ogrožanja vlog varčevalcev znašla pod drobnogledom ameriškega regulatorja, sta njene terjatve odkupovali tako NLB kot LHB, ki jo je tedaj že nadzoroval Zakrajšek. Oba z Voljčem sta bila člana upravnega odbora LBS, ki jo je vodi Rudi Gabrovec, pozneje visoki predstavnik Slovenije za pogajanja o nasledstvu.

Tudi sicer je bilo konec devetdesetih v Sloveniji lepo biti bankir. Člani uprave NLB so ob plačah prejemali še visoke sejnine za vodenje nadzornih svetov hčerinskih bank. Posli so cveteli. Podjetja, ki so državi tako kot danes očitala, da ji je mar le za reševanje bank, so se pobirala. Drugače kot danes je bila NLB nepogrešljiva pri financiranju slovenskega gospodarstva na tujih trgih. Njena bilančna vsota je na letni ravni rasla za 16 odstotkov, posojila pa celo za 37 odstotkov. 

Zlati mercedes in zimski dvorec

Danes neverjetno zveni podatek, da je bila NLB leta 2000 družba z najvišjim dobičkom v državi. S pridruževanjem manjših bank je dobivala nove, zasebne lastnike, vodilne menedžerje pa nagrajevala z delnicami. Vedno znova smo poslušali, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo delnice NLB začele kotirati na borzi. To se seveda nikoli ni zgodilo. 

Zakrajšek je javnost v intervjujih poučeval, da "blišč ali sijaj posameznikov na tujem zanj niti nista posebej vabljiva". "Lastnina je tudi veliko breme. (…) Najraje se umaknem v svoj svet, v svoj mir, v svoj Kamnik. Spomladi sem posadil več kot 20 mladih smrek. (…) Razen stanovanjske hiše kakšnega drugega materialnega bogastva ne morem pokazati. Sicer bi si rad kupil kakšen boljši avto ali kaj podobnega, pa bo že še čas za to," je razlagal. 

Tisti, ki so poznali razmere v banki, so se temu že takrat le nasmihali. Zgodb o njegovi ljubezni do razkošja in bahanja s statusnimi simboli ne manjka. Recimo o zlatem mercedesu, s katerim se je že kot predsednik uprave LHB pripeljal v Ljubljano. V Nemčiji je Zakrajšek prebival v več kot milijon evrov vrednem stanovanju, vanj pa naj bi banka vgradila tudi jacuzzi. 

Že ob koncu službovanja v NLB pa si je na 1.749 kvadratnih metrov veliki parceli na Godičevem zgradil zimski dvorec z lovskim salonom in konjušnico. "V moji naravi ni, da bi kopičil materialne dobrine," je dejal v državnem zboru. 

Beg v Frankfurt

Ko je v NLB leta 2003 ob uvajanju osebnih računov izbruhnila afera Sigma, poimenovana po drago kupljenem informacijskemu sistemu, ki se je izkazal za polom, je Voljč odstopil. Odšel je v KBC, ki je istega leta postala lastnica tretjine NLB. Na položaju ga je zamenjal Marjan Kramar, nekdanji vodja Drnovškovega kabineta.

Jasno je bilo, da bo moral oditi tudi Zakrajšek. A takrat je že imel velik "socialni" kapital. Kot predsednik nadzornega sveta Dela je imel pomembno vlogo pri spopadu med levico in desnico za obvladovanje te medijske družbe, v katerem so novinarji – kar je za današnji čas nedojemljivo – stavkali za višje plače in vpliv na izbiro odgovornega urednika.

Rad je naredil tudi kakšno uslugo. Izbranim hrvaškim vplivnežem, med drugim tudi Slavenu Letici, nekdanjemu svetovalcu pokojnega predsednika Franja Tuđmana, naj bi pomagal do deviz iz "zaklenjene" Ljubljanske banke. Pozneje pa je LHB od Petra Tevža, direktorja iz omrežja LDS, odkupila za skoraj 600 tisoč evrov delnic Telekoma Slovenije. 

Zakrajšek je odšel v Frankfurt, na čelo banke, za to takrat v NLB niso več dobro vedeli, kaj bi z njo počeli. Slovenija je bila tik pred vstopom v EU in se je pripravljala na prevzem evra. Tudi sankcij proti Srbiji in Črni gori, zaradi katerih so tamkajšnja podjetja v LHB odpirala račune, ni bilo več. Banka je bila nepripravljena na nove čase. Do leta 2006 na primer sploh ni imela ocene katere od mednarodnih bonitetnih hiš.

Blagajna za Ivana Zidarja

Čeprav je bila LHB kot taka odveč, je Zakrajšek še v Voljčevem obdobju izsilil, da so ji v NLB namenili vlogo nekakšnega povezovalca njenih balkanskih bank. Na prvi pogled je šlo za smiseln načrt, za katerim se je skrival načrt za obvodni vstop NLB na trge, na katere zaradi spora z varčevalci ni imela pravice vstopa. Zakrajšek ga je razumel po svoje. V tej mreži bank je želel biti glavni. 

A s Kramarjem so se pravila igre spremenila. V NLB so zahtevali, da LHB balkanske banke proda nazaj matici, začeli pa so tudi priprave na njeno prodajo. To je bilo znamenje Zakrajšku, da je začel v LHB vabiti sebi prijateljske lastnike. 

"Imamo denar, ki ni naš, in ga obračamo v imenu varčevalcev, zato je treba včasih pozabiti tudi na kakšno prijateljstvo. Poslovnost je moje vodilo in prvo pravilo," je še leta 1997 govoril Zakrajšek. Resničnost je bila povsem drugačna: LHB je bila v njegovem obdobju simbol za poslovne prakse domačijskega kapitalizma po slovensko. 

Poglejmo primer SCT, tedaj največjega domačega gradbinca. Njegov nadzorni svet je vodil Boris Zakrajšek, po mnenju številnih edini pravi zaupnik Ivana Zidarja, ki mu je pomagal tudi pri širjenju v države nekdanje Jugoslavije. LHB je financirala podjetje Delfi v lasti menedžerjev na čelu z Zidarjem, ki je privatiziralo SCT. Hkrati je bil SCT petodstotni lastnik LHB. Eden od treh tedaj vodilnih mož SCT Janez Jamnik je brat Alojza Slavka Jamnika, člana uprave NLB v času, ko je bil v njej še Zakrajšek. Alojz Slavko Jamnik je bil pozneje direktor banke za poslovanje z velikimi podjetji, ki je sedel tudi v nadzornem svetu LHB. 

Krog "majhne srečne družine" je bil sklenjen.

Igor Bavčar – solastnik in komitent LHB

Škrabče, domača vas Ivana Zidarja, so le streljaj oddaljene od Zakrajškovega dvorca. Le nekaj kilometrov stran, v Starem trgu pri Ložu, si je posestvo z brunarico omislil Igor Bavčar, ki je bil prav tako tesno prepleten z LHB. 

Nekdanji prvi mož Istrabenza je že od leta 2005, ko je vlado že vodil Janez Janša, sedel v nadzornem svetu frankfurtske banke. Bavčar je nekdaj obvladoval skoraj četrtino banke. To se je zgodilo, ko je družba Maksima Holding, pomembna lastnica LHB, izpod okrilja NLB potihoma spolzela v Bavčarjeve roke. NLB je imela na teh delnicah opcijo za nakup, ki je Kramar dolgo časa ni želel unovčiti, a je bil to na koncu prisiljen storiti.

Tako Istrabenz kot Maksima Holding sta pri LHB najemala posojila. Ko sta o tem odločala nadzorni svet in posojilni odbor banke, se Bavčar ni izločal. Že od leta 2002 je LHB Bavčarju pomagala kopičiti delnice Istrabenza, ki jih je prodal avstrijski OMV. V Frankfurtu pa so kreditirali tudi Bavčarjeve prijatelje. Podjetju v lasti Bojana Finka je LHB leta 2007 odobrila 1,6-milijonsko posojilo. 

Zagotovo je šlo pri teh spregah za odnose, ki so segali v čas osamosvajanja. Če je Zidar mladi državi "posojal" račune in podjetja v tujini za nakupe orožja, je bil Bavčar minister za notranje zadeve, ki je podpisoval tranzitna dovoljenja za ladje z orožjem.

Od Balkana do Bahamov 

A ti posli so bili le vrh ledene gore, imenovane LHB. Leta 2006 je banka podjetju MM Logitrend v lasti Janka Zakeršnika, nekdanjega lastnika Preventa Globala, v šestih dneh odobril 30-milijonsko posojilo. Serija slovenskih komitentov LHB je končala v stečaju: MTB, Gradis Celje, Prevent Global …

Najbolj razvpite primere je financirala prek podjetja LHB Finance, ki je imelo sedež v poslovni stavbi NLB. Na primer družbe iz kroga Samida Osmanovića, kjer je bilo za 20 milijonov evrov posojil zavarovanih le s pašnikom. 

Še večje avanture se je šla banka na Balkanu. "Nasedla" je v številnih nepremičninskih projektih, za katere je zaposlovala nekdanje uslužbence avstrijske Hypo banke, in stečajih na Hrvaškem in drugih državah. 

Enajst milijonov evrov je na primer vložila v gradnjo igrišča za golf z luksuznimi apartmaji na zemljišču v bližini Novigrada, ki je bilo še več let pozneje predmet sporov med hrvaško državo in Cerkvijo. Z dobrimi 25 milijoni evrov je bila največja financerka projekta stanovanjsko-poslovnega kompleksa v središču Zagreba, ki ga je gradil Vegrad. 

Za slabo naložbo se je izkazalo tudi 3,2-milijonsko posojilo podjetju brata nekdanjega hrvaškega predsednika vlade Zorana Milanovića za projekt v Dubrovniku. Prav tako financiranje Gjorgija in Mitka Miladinova v Makedoniji, saj so ju tamkajšnje oblasti pridržale že leta 2008.

LHB je posojilo dala tudi podjetju off-shore Light Blue trading z Bahamov. Njegov lastnik, britansko-srbski poslovnež Nicholas Dvijanovic je pred leti nekaj časa prebil v priporu v Srbiji. Bila je tudi najpomembnejši posojilodajalec črnogorske Prve banke, ki velja za fevd njenega nekdanjega predsednika Mila Đukanovića, v preteklosti pa so jo povezovali s tobačno mafijo. 

Na mestu, kjer je nekoč imela sedež LHB, danes nemška banka Metzler gradi 185 metrov visoko stolpnico.  V neposredni bližini je znamenita zgradba Commerzbank.

Kaj je začudilo novinarje Financial Timesa?

Celo v zlatem obdobju posojilnega buma so posli LHB močno izstopali. 

To je bila posledica popolnega pomanjkanja nadzora nad banko. Njen nadzorni svet, ki ga je vodil Kramar, se je v povprečju sestajal le štirikrat na leto. Za nameček je bil Kramar leta 2007, v obdobju prve Janševe vlade, precej bolj zaposlen z branjenjem lastnega položaja v NLB, na katerem bi ga moral po nekaterih informacijah naslediti Arhar, a si je ta premislil in ostal na banki Unicredit Slovenija. 

Razmere so Zakrajšku dovoljevale, da je LHB vodil kot svoj fevd. Kombinacijo trenj v matični NLB in posojilne manije je izkoriščal za posle, s katerimi je – ironično – upravičeval obstoj LHB. 

Pravijo, da je bila nečimrnost vedno del njegovega značaja. Tudi zato se je spodobilo, da je imela LHB, ki je bila v evropskem merilu seveda popolnoma nepomembna banka, sedež v najbolj eminentnem delu finančne četrti v Frankfurtu. Njena zgradba, vredna več kot 20 milijonov evrov, je pred leti vzbudila tudi pozornost novinarjev britanskega časnika Financial Times, ki so pri slovenskih kolegih poizvedovali, za katero banko gre.

Končna bilanca Zakrajškove dobe v LHB je porazna. Ko so v Frankfurt pogosteje začeli prihajati revizorji in inšpektorji Banke Slovenije, so v Ljubljano pošiljali poročila, ki so ponujala prvo sliko o globini luknje v bilancah banke. Tudi nemški regulator Bafin je ugotavljal številne pomanjkljivosti. 

Že konec leta 2009 je imela LHB že 27 milijonov evrov izgube ob 72 milijonih evrih kapitala, ki je pospešeno kopnel. To leto je končala s 56 milijoni evrov izgube. K vsej takratni izgubi skupine NLB je prispevala več kot dve tretjini. 

Še leta 2012, tik preden je LHB vrnila bančno licenco, je morala NLB v kapital frankfurtske banke vložiti 141 milijonov evrov. Istega leta je od LHB odkupila za dobrih 173 milijonov evrov bruto terjatev, pri katerih je oblikovala popravke vrednosti v višini skoraj 62 milijonov evrov. 

Odnesel jo je brez posledic

Zakrajšek jo je odnesel brez posledic. Uprava NLB, ki jo je vodil Božo Jašovič, je naročila revizijo poslov LHB. V 600 strani dolgem poročilu, ki ga je pripravila družba Ernst & Young, po mnenju ene od mednarodnih odvetniških pisarn ni bilo dovolj materiala za vložitev tožb in naznanil kaznivih dejanj. Poleg tega, da bi bilo treba Zakrajška preganjati po nemški zakonodaji, ima tudi zavarovalno polico v vrednosti 20 milijonov evrov. 

"LHB bi pod mojim vodstvom ustvarila dobiček," je februarja 2010 lakonično komentiral katastrofalne poslovne rezultate banke iz leta 2009, ko se je začela čistiti njegova zapuščina. 

Štiri leta pozneje je prvič prišel v državni zbor. Na zaslišanju pred preiskovalno komisijo, ki jo je vodil poslanec SDS Marko Pogačnik, je s prstom pokazal na krizo, Banko Slovenije in nekdanje vodilne v NLB. Razložil je, da so se ljudje v banki, ko bi morali ukrepati, zapirali v svoje pisarne. "Ko sem sam vodil LHB, je bila v dobri kondiciji," je poudarjal.

Pri tem je pozabil omeniti, da je dobiček banke že leta 2008, ko je Zakrajšek še bil tam, strmoglavil na zgolj 100 tisoč evrov. LHB je do konca leta, v katerem se je začela svetovna finančna kriza, izgubila več kot 15 odstotkov bilančne vsote. Na zadnji dan decembra 2008 je imela še za 1,1 milijarde evrov posojil podjetjem in drugega premoženja.

Kje danes živi Zakrajšek?

Tik preden mu je državnozborska preiskovalna komisija začela pošiljati vabila na zaslišanje, je Boris Zakrajšek spremenil naslov stalnega prebivališča. Iz Erlenseeja, manjšega mesta vzhodno od Frankfurta, se je v začetku letošnjega marca uradno preselil v vasico Inzell na Zgornjem Bavarskem, tik ob meji z Avstrijo.

Po podatkih, ki smo jih pridobili na Siol.net, Zakrajšek uradno prebiva na naslovu, kjer je kompleks varovanih stanovanj. Kot je znano, bi se moral Zakrajšek v državnem zboru oglasiti že v začetku aprila, a ga tam ni bilo, prav tako pa ni poslal opravičila. Komisija je nato sklenila, da bo Zakrajška in Gorazda Jančarja, nekdanjega direktorja NLB Interfinanz, privedla s pomočjo sodišča. 

Zakrajšek je sicer ob prihodu v državni zbor izrecno poudaril, da je tja prišel prostovoljno in da je v Nemčiji prevzel vabilo. Zagotovo pogosto obišče tudi Brač. V Splitu ima namreč registrirano podjetje Casa Rustica, ki po dostopnih podatkih oddaja apartmaje na tem dalmatinskem otoku.

Mož, ki je preveč vedel

V istem tednu, ko je Zakrajšek drugič v treh letih prišel pred poslance, je Evropska komisija Sloveniji odobrila popravljen načrt prodaje NLB. Drugače kot pred desetletjem in pol je privatizacija naše največje banke precej manj pregledna. Več mesecev se ni vedelo, kako in koliko delnic bo država prodala prek javne ponudbe na borznem trgu. Še manj, zakaj se vsega paketa ni raje odločila prodati strateškemu partnerju. 

Prav tako nihče ne ve, kako odločno je Slovenija poskušala Bruselj prepričati, da ji prodajo po vzoru nekaterih drugih evropskih držav dovoli zamakniti v čas, ko bodo razmere na trgu za to ugodnejše. 

A morebitnim novim lastnikom se ne bo več treba ukvarjati z LHB. Skupaj s frankfurtsko banko se je zaprlo pomembno poglavje slovenske zgodovine, ki je segalo od svinčenih sedemdesetih let globoko v slovensko tranzicijo. Skupaj z LHB bodo šle v pozabo številne njene skrivnosti, ki jih v sefih, mapah ali spominu skriva ozek krog ljudi, z njimi pa počasi tudi Zakrajšek. 

"Majhna Slovenija je v poslovnem pogledu včasih tudi prednost," je govoril leta 1997. Dvajset let pozneje se je izkazalo, da je imel prav.

Z Zakrajškom nam ni uspelo navezati stika za komentar, nihče od njegovih dolgoletnih sodelavcev nima njegovih kontaktnih podatkov.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net