Objavljamo pismo, ki ga je predsednik vlade Janez Janša 3. junija poslal predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen.
V njem ji ponuja možnost poravnave v tožbi, ki so jo v Bruslju aprila lani proti naši državi vložili zaradi zasega dokumentov Evropske centralne banke (ECB) med kriminalistično preiskavo v Banki Slovenije. Janša je pismo poslal dobra dva tedna pred obravnavo tožbe na Sodišču EU v Luksemburgu, po kateri bodo sledili sklepni predlogi generalne pravobranilke in izdaja sodbe. O tem Janša ni obvestil javnosti. O pismu ničesar ne vedo na ministrstvu za pravosodje. "Republika Slovenije je v pisnem postopku zastopala stališče, da je tožba v celoti neutemeljena," so nam danes pojasnili na državnem odvetništvu, ki v tem sporu zastopa Slovenijo.
Kaj piše v pismu "dragi Ursuli"
Pismo je relativno kratko, a jasno. Napisano je na papirju z glavo predsednika vlade, zato ga ni mogoče označiti za zasebno. Janša "drago Ursulo" obvešča, da Slovenija "preučuje možnosti zaključka pred Sodiščem EU s skupnim dogovorom". Prosi jo, naj mu pove, pod katerimi pogoji bi bila evropska komisija pripravljena opustiti tožbene zahtevke pred sodiščem. Če torej povzamemo, Janša želi od Von der Leynove slišati ponudbo za poravnavo.
Težko je verjeti, da je Janša pismo napisal sam od sebe - brez predhodnega signala iz krogov blizu evropske komisije in ECB, da mu je Von Der Leynova pripravljena prisluhniti. Ni znano, ali je takšen signal morda dobil od Boštjana Jazbeca, nekdanjega guvernerja Banke Slovenije, ki je prvoosumljeni v preiskavi sanacije bank. Jazbec danes službuje v enem od organov evropske bančne unije, v krogih ECB pa so ga vedno imeli za njihovega človeka.
Po naših informacijah se je Janša konec maja, tik preden je napisal pismo, najmanj enkrat srečal tudi z Alenko Bratušek, ki je v času sanacije bank vodila vlado. SDS in Bratuškova sta leta 2018 za guvernerja Banke Slovenije podpirali Igorja Mastena, danes člana Janševe svetovalne skupine za "proti korona" ukrepe.
Končni cilj: ustaviti preiskavo sanacije bank
Pismo nakazuje, da med Ljubljano in Brusljem daleč stran od oči javnosti že tečejo zakulisni dogovori s končnim ciljem: dokončno zaustavitvijo preiskave sanacije bank, ki jo vodi specializirano državno tožilstvo.
Za njen uspeh bodo namreč ključni dokumenti iz arhivov ECB, zaseženi ob hišni preiskavi leta 2016, ki so zaradi pravnih manevrov Banke Slovenije in ECB od takrat zapečateni. Šele ti bodo lahko razkrili celotno dogajanje v času sanacije, predvsem ozadja odločitev tedanjega guvernerja Jazbeca. Brez teh dokazov primer bolj ali manj pade. Enako bi se verjetno zgodilo z revizijo sanacije bank, ki jo računsko sodišče opravlja od lani.
V tem primeru bi se vsi sumi nepravilnosti pri treh milijardah evrov vredni operaciji iz leta 2013, zaradi katere je država razlastila imetnike bančnih delnic in obveznic, za vedno pometli pod preprogo.
Nihče ne bi mogel več razčiščevati, ali je država takrat preplačala sanacijo bank, zaradi katere se je Slovenija drago zadolžila na mednarodnih finančnih trgih. Nikoli ne bi izvedeli, zakaj so sanatorji bank prenapihnili napovedi gospodarskega zloma Slovenije, na njihovi podlagi računali bančno luknjo, krepko podcenili vrednost premoženja bank, najemali svetovalna podjetja, ki so na delo v Slovenijo pošiljala študente, zakaj so ubogali nižje uradnike evropske komisije, zakaj so imetnike obveznic izbrisali, ne pa njihovega premoženja pretvorili v delnice bank ...
Zakaj si Janša želi poravnave
Zakaj si v Bruslju in Frankfurtu želijo poravnave, ni težko ugibati. Gre za precedenčen primer, ki bo za več let vnaprej postavil mejo nedotakljivosti centralnih bank in ECB pred nacionalnimi preiskovalnimi in drugimi organi. Če bi sodišče EU dalo prav Sloveniji, bi dokumente ECB, ki se nanašajo na Slovenijo, lahko pregledovali tudi kriminalisti in revizorji računskega sodišča.
Vpogled v dokumente bi lahko razgalil pritiske mednarodnih finančnih institucij – ne le v Sloveniji, ampak tudi v državah, v katere je prišla trojka (Grčija, Španija, Ciper). To dobro ve tudi Boštjan Jazbec. Ko je nekdanjemu šefu ECB Mariu Draghiju pisal, naj okrepi pritisk na Slovenijo, ga je opomnil, da bi lahko prihod računskega sodišča v Banko Slovenije razgalil tudi "vlogo ECB in njihovih predstavnikov pri stresnih testih in pregledih kakovostnega premoženja bank leta 2013".
Če je torej še logično, da je umik spora z mize v interesu Evropske komisije in ECB, je na prvi pogled težje razumeti, zakaj bi si tega želel predsednik slovenske vlade.
Možnih razlag je več. Zagotovo Janši brskanje po sanacije bank ne ustreza, ker je bil v letih 2012 in 2013 na čelu vlade, ki je v Slovenijo klicala trojko. Tudi zaradi nekaterih odločitev njegove vlade je bil končni strošek bančne sanacije višji. Pri tem ne gre prezreti, da je SDS tako rekoč do zadnjega krila hrbet guvernerju Jazbecu. Z njim je še vedno v zelo dobrih odnosih tudi Andrej Šircelj, zdaj minister za finance v Janševi vladi.
Ali gre morda le za uslugo komu od domačih in tujih prijateljev ali za žeton, ki ga želi Janša unovčiti za kakšno drugo mizo, bo prej ali slej jasno. Kot tudi usoda ene najodmevnejših preiskav v zadnjih letih.
