Za nami so ure političnih pretresov, po katerih bo EU drugačna, kot je bila. Glavna zgodba teh evropskih volitev je pohod skrajne in populistične desnice, ki je dosegla svoj cilj. Dokončno je postala politična sila, ki bo skupaj z Evropsko ljudsko stranko (EPP) krojila evropsko politiko. Že zdaj je mogoče napovedati, da pri podnebnih ukrepih in migracijah nič več ne bo tako, kot je bilo.
A pod površjem so stvari še precej hujše. Do največjih premikov namreč ne prihaja na obrobju EU, ampak v njenih najmočnejših državah, v jedrni Evropi.
V Nemčiji je vsaka šesta oseba, ki se je udeležila evropskih volitev, glasovala za stranko, ki nas prepričuje, da vsi pripadniki nacistične formacije SS niso bili kriminalci. Alternativa za Nemčijo (AfD) je zaupnico volivcev dobila prav v trenutku, ko so v državi začeli na glas razmišljati o njeni sistemski omejitvi. Obenem je premier Olaf Scholz dobil še eno, do zdaj verjetno najmočnejšo klofuto.
Evropejci so nezadovoljni s političnimi elitami
Francija: skrajno desni Nacionalni zbor, nekoč financiran iz Kremlja, ki ga je Marine Le Pen pametno preoblekla v ovčjo kožo in ga prepustila novemu čudežnemu dečku francoske politike Jordanu Bardelli, je z odličnim rezultatom na evropskih volitvah Emmanuela Macrona prisilil v razpustitev parlamenta. Koga pokličeš, če želiš govoriti z Evropo? Kitajski voditelj Ši Džinping nam je pred tedni pokazal, da je to lahko le Macron. A temu se na domači fronti podira vse, kar se mu lahko.
Giorgia Meloni je nesporna vladarica italijanske politike. Na Nizozemskem se že od lani vse vrti okrog vprašanja, kako zajeziti Geerta Wildersa, v Avstriji so zmagali Svobodnjaki.
Drži, vsaka država je v tem pogledu specifična. Nekje so bile letošnje volitve pomembne zaradi notranjepolitičnih dogajanj (Madžarska), drugje pa daleč od tega (Grčija). In res je: skrajno desne in populistične stranke še zdaleč niso enotni blok, ampak pisana množica politikov in nastopačev s pogosto povsem nasprotnimi pogledi na stvari, recimo na vojno v Ukrajini.
A gotovo je nekaj: Evropejci so enako kot Američani vse bolj nezadovoljni s svojimi političnimi elitami. Dojemajo jih kot sebične, odtujene in tehnokratske. Karizmatičnih voditeljev v EU praktično ni več. V času, ko je celina pred zgodovinskimi izivi, prevladujejo občutja grenkobe in jeze. Vse več Evropejcev se prišteva med poražence globalizacije. Prepričani so, da so ostali na napačni strani finančnega kapitalizma in vedno večjih razlik med bogatimi in "nami ostalimi".
V takšnem močvirju strahov, negotovosti, manipulacij, dezinformacij in lažnih hitrih rešitev vedno najbolje plava skrajna desnica. To nas je zgodovina že večkrat naučila. Podatek dneva: iz Nemčije poročajo, da se je pomemben del mlajših od 30 let, ki so pred petimi leti volili zelene, zdaj obrnil k AfD.
Janša je spet šel čez rob
Slovenski del teh volitev se je v veliki večini izšel po pričakovanjih. Evropske volitve veljajo za domači teren SDS, ki je kampanjo zastavila na strašenju pred migranti (pri tem je novi evropski poslanec Branko Grims odkrito podprl samooklicano vaško stražo), boju proti zelenemu prehodu in obrambi tradicionalnega načina življenja. Mobilizacija okrog teh tem ji je uspela: zanjo je glasovalo okrog 200 tisoč volivcev. To je 75 tisoč več kot leta 2019.
Štirje evropski poslanci bodo Janezu Janši služili kot obliž za rane iz supervolilnega leta 2022, kar je verjetno razlog, da kandidature na teh volitvah ni dovolil Anžetu Logarju. Toda Janša je spet šel čez rob: takoj po zaprtju volišč je odkrito napadel regularnost volitev. Napovedal je dodatno kontrolo volišč in govoril, da so bila nekatera od teh celo nezakonita. V vsaki normalni demokratični državi bi bile takšne izjave škandal prve vrste, le v Sloveniji smo to sprejeli kot nekaj običajnega. Po parlamentarnih volitvah leta 2004 je recimo zahteval ponovno štetje glasov stranke DeSUS, ki se je takrat komaj uvrstila v parlament.
Golob ostaja številka ena na levi sredini
Kljub temu se Slovenija včeraj ni obrnila v desno. Po seštevku glasov za stranke sta oba pola praktično izenačena. Stranke leve sredine so dobile enako število mandatov kot leta 2019.
Čeprav je Gibanje Svoboda za las ostalo brez tretjega evropskega poslanca, je lahko Robert Golob zadovoljen. Nekje od lanske jeseni, ko je njegova vlada ukinila dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je v delu leve sredine veljal za odpisanega. To je bilo vidno tako v mesecih intenzivnih medijskih napadov kot v poizkusih, da bi se z odcepitvijo dela poslancev Svobode na tem polu oblikovala nova politična sila.
Toda Golobu je z rezultatom, ki mu še nekaj mesecev nazaj v anketah ni bil niti blizu, po teh evropskih volitvah uspelo ohraniti položaj številke ena na levi sredini in s tem prvega Janševega izzivalca v letu 2026. Na tem polu je pomemben igralec postal Vladimir Prebilič, a je veliko vprašanje, ali bo na parlamentarne volitve res šel s stranko Vesna. Odpadniki iz Gibanja Svoboda na začasnem delu na listi Andreja Čuša so bolj ali manj pogoreli. V SD so s težko priborjenim enim mandatom novemu predsedniku Matjažu Hanu prihranili novo krizo v stranki.
Odstotek Gibanja Svoboda bil bil verjetno še višji brez pripetij z listo, ki se je tik pred zdajci pri vrhu sestavljala tudi po merilu močnejših komolcev. O tem veliko pove rezultat do teh volitev širši javnosti neznanega Mateja Graha, ki je kljub drugemu mestu na listi prejel le dobrih 5.500 preferenčnih glasov, zgolj nekaj več od Violete Tomič.
Spet se je pokazalo, da je na evropskih volitvah pomembna prepoznavnost in "teža" kandidatov. To pa je le še ena od političnih lekcij, ki bi jo mlada stranka morala vedeti, a jo je raje izkusila na lastni koži.
