"Gnili kompromis." Tako je včeraj novo sestavo Evropske komisije, ki jo bo vodila Ursula von der Leyen, označil eden od tujih diplomatov in dolgoletnih poznavalcev bruseljskega zakulisja.
Težko bi dejali, da se je zmotil. Nova predsednica Evropske komisije, izvoljena s tesno večino, je bila že v začetku prisiljena v politično trgovanje – tudi s tistimi populističnimi in nacionalističnimi silami, ki EU že nekaj časa tresejo od znotraj. Končni izplen nas lahko skrbi. EU namreč pred verjetno odločilno obdobje v svoji zgodovini prihaja z vlado, ki prej kot vizionarsko deluje obrambno pred navalom populistov. Pri tem celo ponavlja nekatere vzorce, ki so v zadnjem desetletju pripeljali do krize povezave za zdaj še 28 držav.
Največ so (spet) dobili veliki
Seveda se ne gre slepiti, da največji del pogače ni spet pripadel velikim: Nemčiji, ki prvič vodi komisijo, Franciji, ki je dobila resor notranjega trga, Španiji, ki bo vodila zunanjo politiko EU, in Italiji, ki se komajda otepa nove recesije, je pripadel resor gospodarstva.
Takoj zraven so tri manjše države, ki so jim njihovi bruseljski veterani, tamkajšnja politična geometrija in močan diplomatski aparat prinesli vplivne položaje. Komisar iz Avstrije, države z dobrimi osmimi milijonov prebivalcev, bo skrbel za proračun EU, Nizozemska (Franz Timmermans) in Danska (Margret Vestager) pa sta dobili resorja za zeleno politiko oziroma digitalizacijo.
Če k temu prištejemo še Irsko, ki ji je Von der Leynova namenila resor trgovine (gre za novo močno sporočilo Veliki Britaniji pred njenim izhodom iz EU), in Švedsko, ki bo skrbela za notranje zadeve, je slika jasna. Glavno besedo v EU imajo "stare" članice EU, v geografskem smislu pa Zahodna Evropa, skupaj s tako imenovanim severnim blokom držav, ki je z jugom EU že več let v ideološki vojni zaradi (ne)spoštovanja proračunskih pravil.
Kaj bomo z evropskim vzhodom?
Vzhod EU je od pomembnejših resorjev dobil le dva. Energetika je pripadla Estoniji, kar nakazuje na nadaljnje odmikanje energetske (plinske) odvisnosti EU od Rusije.
"Jackpot" v obliki kmetijstva je dobila Poljska. Ne le zato, ker je daleč največja vzhodna država EU. Bolj verjetno zaradi odločilnih glasov, s katerimi so evropski poslanci iz nacionalistične vladajoče stranke Pravo in pravičnost, zaradi reforme sodstva že več let na udaru Bruslja, sploh omogočili izvolitev Von der Leynove. Ob tem lahko pridemo do grenkega spoznanja, da je v igri velikih politični pragmatizem precej pomembnejši kot biti "dober Evropejec".
Drugorazrednost evropskega vzhoda ima več vzrokov. Zagotovo je največji njegova samoizolacija in igranje vloge nekakšnih grdih račkov Unije, ki jih ta zanima izključno zaradi črpanja evropskega denarja. Vzhod v očeh Bruslja velja za težavnega, še posebej Poljska in Madžarska, ki v zadnjih letih drsita v smer "neliberalnih demokracij" (prosto po Viktorju Orbanu). Od množičnega prihoda beguncev v Evropo leta 2015 sta zgled za populiste in suvereniste iz drugih delov Evrope. Med najbolj spornimi kandidati za evropske komisarje skoraj vsi prihajajo iz teh držav.
Kako Bruselj približati ljudem? Z novim resorjem.
Če smo po evropskih volitvah ugotavljali, da so etablirane politične sile vendarle zadržale naval populizma, nas lahko prihodnost upravičeno skrbi. EU v času, ko bi potrebovala velike zgodbe in vizionarske državnike, nima ne enih ne drugih.
Na eni strani ima EU po strateški agendi, ki so jo voditelji držav sprejeli junija, do leta 2024 štiri prednostne naloge: zaščito državljanov in svoboščin, razvoj trdnega in dinamičnega gospodarstva, izgradnjo podnebno nevtralne, zelene in socialne Evrope ter zastopanje evropskih interesov in vrednot na svetovnem prizorišču.
Na drugi strani ima komisijo, sestavljeno po seriji kravjih političnih kupčij, ki bo imela najšibkejšo večino do zdaj. V tem močvirju interesov je Von der Leynova razdeljevala položaje podpredsednikov, ki dejansko nimajo funkcije njenih namestnikov, in resorje z visoko zvenečimi nazivi, ki bodo prikrivali posamezne dele bruseljskega birokratskega aparata, pri čemer celo sami sebi prihajajo v protislovje.
Kdo v resnici ve, kakšna bo razlika med resorjema gospodarstva, ki ga je dobila Italija, in "gospodarstva, ki deluje za ljudi", za katerega bo skrbel komisar iz Latvije? To upravičeno zbuja strah, da so se v Bruslju ključnega izziva v tem mandatu, približanja svojega dela ljudem, lotili na najlažji način – z ustanovitvijo novega ministrstva. Bo to res dovolj za razorožitev populističnih sil, ki bodo v mandatu te komisije verjetno dobile nov pospešek v obliki ekonomske krize? Vprašanje je seveda retorično.
Politika v Bruslju nastaja "spodaj". Tam nimamo nikogar.
V luči teh razmerij je bilo seveda iluziorno pričakovati, da bo Slovenija dobila resor, ki bi si ga želele tudi številne druge države. Razlogov za to je več, eden pa je ključen. Pri nas namreč še vedno ne želimo razumeti, da Bruselj ni nekakšen hram pravičnosti, v katerem bodo nagrajeni pridni in tihi, ampak bojišče lobističnih sil, ki ne pozna milosti do šibkih.
To se kaže že v napačni izvorni dilemi. Pravo vprašanje namreč ni bilo, kateri resor bo dobila Slovenija, ampak kaj je storila, da bi lahko dobila res dobrega. Odgovor je jasen: v zadnjih desetih letih bolj ali manj nič. Ne le zaradi kadrovske šibkosti (in občasno vprašljivega kadrovanja) v predstavništvu v Bruslju, na katerem dela približno 60 ljudi.
Primer donedavnega tajnika Evropske komisije Martina Selmayrja nas namreč uči, da se politika v Bruslju v resnici dela na nižjih, uradniških ravneh. Torej tam, kjer je kadrov iz Slovenije ali občutno premalo ali pa jih sploh ni, so pa tam številni drugi, tudi Hrvaška. Ali drugače. Kaj je Sloveniji pomagalo, da je prejšnja komisarka Violeta Bulc vodila relativno pomemben resor (promet), če do zadnjega ni vedela, kaj se dogaja z zloglasnim mnenjem pravne službe Evropske komisije o arbitraži s Hrvaško?
Prav tako je nelogično pričakovati, da bo Slovenija dobila resor z veliko politično težo, če je v Bruselj poslala – nepolitika. Lenarčič je profesionalni uradnik, ki je občasno presedlal na funkcionarski položaj državnega sekretarja, in karierni diplomat. Prihaja iz politične skupine liberalcev, ki je po moči tretja – za Evropsko ljudsko stranko (EPP) in Socialnimi demokrati (S&D). Prav tako ni nekdanji komisar, kar posameznim kandidatom prinaša prednost. Po svoji nepolitičnosti je med novimi kolegicami in kolegi bolj izjema kot pravilo.
Kaj (še) ostane Sloveniji?
Lenarčiča je nominirala država, ki v Bruslju nikoli ne govori z enotnim glasom. Slovenski poslanci iz vrst EPP tudi tam igrajo vlogo opozicije. Njena poslanca iz vrst S&D pa sta glasovala proti Von der Leynovi. To sta storila iz deloma razumljivih razlogov (protest proti dogovorom za zaprti vrati), ki so bili v aktualnem trenutku (real)politično vendarle nelogični. Za njimi so morda vsaj deloma stale tudi osebne ambicije Tanje Fajon, ki ji že drugič ni uspelo postati komisarka iz Slovenije.
##IMAGE-1077874## Če gremo še dlje, Von der Leynova do zdaj ni imela pretiranego velikega števila razlogov za ljubezen do Slovenije. Kot nemška obrambna ministrica je bila prvi lobist tamkajšnje orožarske industrije. Nemško podjetje Artec je naši državi pred časom skušalo prodati oborožene oklepnike znamke boxer. Tristo milijonov evrov vreden posel je v začetku leta zaradi sumov, da bi lahko bil končni račun še precej dražji, prekinila prav vlada Marjana Šarca.
Vse to so na videz nepovezani drobci v mozaiku, zaradi katerih se bo naš komisar v prihodnjih letih ukvarjal z milijardami evrov humanitarne pomoči in civilno zaščito, ne pa na primer s prometom, kot do zdaj Violeta Bulc, ali z okoljem in znanostjo kot pred njo Janez Potočnik. Slovenski politiki tako ostaja le, da začne delati domačo nalogo na vseh ravneh. Odgovoriti si mora na vprašanje, kaj sploh želi doseči v EU (razen lobirati za arbitražo), in začeti v Bruselj izvažati najbolje izobražene kadre, ki ji bodo omogočali dostop do "notranjih informacij".
Ne danes ali jutri, ampak že včeraj.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
