Na obraz Janeza Janše, 61-letnega novega mandatarja slovenske vlade, se je po včerajšnji prisegi za nekaj sekund prikradel nasmeh. Spet, že tretjič v dolgoletni politični karieri, je prišel na cilj.
V njegovih besedah ni bilo pompoznih retoričnih vložkov. Tokrat ni govoril o tem, da "potrebujemo drugo republiko, ker so nam prvo ukradli", o prvorazrednih, tranzicijski levici, vojni proti tajkunsko-političnim povezavam v medijih ali globoki državi. Logično. Ni še čas, da volk sleče ovčjo kožo. Ve, kaj je v igri.
Janša namreč ni suženj kakršne koli ideologije, ampak predvsem pragmatik. Zanima ga zgolj in samo kopičenje oblasti - v politiki in družbenih podsistemih. Zdaj je dobil novo priložnost, morda res zadnjo.
Mojster političnih preobrazb
Janša je mojster političnih preobrazb. Je nekdanji ortodoksni marksist in mirovnik, ki je pozneje postal demokrat in minister za obrambo. SDS je še sredi devetdesetih let želel včlaniti med evropske socialdemokrate. Nato je novo tržno nišo našel v konservativizmu, cepljenim z radikalnim antikomunizmom vzhodnoevropskega tipa.
Pred volitvami 2004 je Janša posvojil (neo)liberalna stališča mladoekonomistov. Zavrgel jih je takoj, ko je zavohal politični plen v obliki državnih podjetij. Vanje je nastavil direktorje iz kroga SDS (Lovšin, Časar, Dremelj ...), ki so stebre domačega gospodarstva pahnili v sumljive posle na jugu ali celo na rob propada. Leta 2005 je govoril o reformah, šest let pozneje pa je skupaj z Dušanom Semoličem rušil Pahorjevo pokojninsko reformo.
Kot "osamosvojitelj Slovenije" je Janša v drugi vladi leta 2012 v Slovenijo javno klical "trojko". Vrsto let je bil "največji Evropejec" na domači politični sceni. Od leta 2015 se brati z Viktorjem Orbanom, ki serijsko tepta evropske vrednote in pravila. Aparat SDS širi stališča, ki se jih ne bi sramovale niti nekatere evropske skrajno desne stranke.
Ljubitelj fiskalnega pravila bo zdaj delil bonbone
Novi Janševi preobrazbi smo priča te dni. Še marca lani so bile v državi izredne razmere. SDS je zahtevala ustavno presojo proračuna, ker da "Slovenijo nevarno izpostavlja velikemu tveganju v času ohlajanja gospodarske rasti". "Tudi na fiskalnem področju morata veljati vladavina prava in finančna disciplina," je svaril poslanec SDS Andrej Šircelj.
Šircelj je danes najverjetnejši minister za finance v vladi, ki prinaša številna dodatna "darila" in obremenitve za proračun. Janša, še lani ljubitelj proračunske discipline in fiskalnega pravila, bi zdaj na veliko zapravljal. Obljublja dodatne uskladitve in dvige pokojnin, univerzalni otroški dodatek, višje povprečnine za občine, brezplačne vrtce in investicije. Vse to v času svetovne trgovinske vojne, ohlajanja Nemčije in zdaj še globalne epidemije koronavirusa, ki utegne oklestiti svetovne napovedi rasti.
Bilo bi smešno, če ne bi bilo resnično. Koalicijska pogodba nove Janševe vlade je dejansko predvolilni program. Že forma, trinajst strani alinej, prej spominja na brošuro, ki jo politiki ob stojnicah delijo volivcem. V njej ni nobenega zapisa o širši viziji Slovenije. Spet logično. Gre namreč le za oblast.
Koalicijski partnerji so že v pasti
Odhajajoči premier Marjan Šarec je ob kalkuriranju s predčasnimi volitvami pozabil na bistveno stvar – da je Janša to vlado enostavno moral sestaviti. Ponudila se mu je zgodovinska priložnost, da ubije več muh na en mah. Navkljub kreditu iz Prijedora, finančnim tokovom z Madžarske in aparatu za ustvarjanje sovraštva je prebil politično blokado, v kateri je bil od leta 2018. Dokončno je razbil liberalno sredino, SD prepustil na (ne)milost Levici, NSi pa priklenil nase.
Naivne koalicijske partnerje je že zdaj spravil v past. V pogodbo je spustil vse njihove obljube in jim s tem dal alibi pred njihovimi volivci. Danes je že govoril o "nekaj stomilijonski luknji, ki zeva v proračunih za letos in naslednje leto". "Viri so sicer predvideni, a niso realni, in so izdatki, ki niso pravilno ocenjeni," je poslancem povedal novi mandatar.
Prevedeno: Janša bo tudi jemal. In tu se past za koalicijske partnerje zapre. Dal jim je resorje, ki jih bo lahko ob prvem rebalansu oklestil: infrastrukturo, obrambo, javno upravo, izobraževanje ... SMC je prepustil resorje z največjimi sindikati. DeSUS, ki bo ob nižji rasti ostal brez obljubljenih dvigov pokojnin, je dobil še zdravstvo kot največjo tempirano bombo vsake vlade. Matej Tonin, ki ga čakajo najtežji meseci politične kariere, bo vodil resor za obrambo, prepreden z ljudmi iz SDS in drugih opcij. In uvajal bo naborništvo.
Vlada za priprave na volitve
Teren je tako pripravljen. Janša bo zavzemal pozicije in pobiral politične točke ob morebitnih dosežkih nove vlade. Vso ostalo umazano delo, vključno z "ideološkimi" temami (zasebno šolstvo in zdravstvo), bo zvalil na partnerje. Čakal bo, da bodo v političnem smislu izkrvaveli. Po potrebi bodo v retoriki medijev SDS sčasoma postali "agenti globoke države" ali še kaj hujšega. Ko volk sleče ovčjo kožo, ne pozna milosti.
Janša bo tako partnerje izrabil za uresničitev dveh ciljev. Prvi je predsedovanje EU. Po tem bo lahko vlado kot njen absolutni vladar razpustil zaradi drugega cilja - volitev, na katere bo drugič v zgodovini odšel kot premier.
Do takrat bomo poslušali, da je dobro vodenje vlade "prepustiti izkušenemu politiku". Da v dneh, ko na vrata Slovenije trkajo koronavirus, na vrata EU pa begunci, na čelu vlade potrebujemo "politika z vsebino". Da zna Janša "prisluhniti gospodarstvu".
Mar res? Mit o Janši kot zagovorniku gospodarstva se vleče že iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je SDS vezala na bazen malih podjetnikov in obrtnikov kot antipodu velikih državnih gospodarskih sistemov z "rdečimi direktorji", poznejšimi "tajkuni". A tudi to gospodarstvo, ki ga v naročje Janše vedno znova pahne že en Kordišev "meme" s Hugom Chavezom, ima očitno kratek spomin.
Kurili, ko je bila rast, in hladili v recesiji
Ključna težava obeh Janševih vlad namreč niso bile Patria, nepojasnjeno premoženje, bratenje s tajkuni in poznejše obračunavanje z njimi, lepljenje in ponarejanje dokumentov iz arhivov, kadrovska mešetarjenja, klientelni posli, napadi na družbene podsisteme ali številne druge afere. Daleč največ ljudi je prizadela njegova zgrešena ekonomska politika.
Prva Janševa vlada 2005-2008 je gospodarstvo v času rasti pregrela s kombinacijo deregulatornih, politikantskih in drugih ukrepov, ki so eden za drugim napihovali kreditni balon in kopali bančno luknjo. "Mednarodno morje je mirno, le v notranjih vodah je nekaj umetnih valov in oblačkov. A kljub tem oblačkom je obzorje narodove prihodnosti jasno kot še nikoli doslej. Pred sedanjo in prihodnjimi generacijami je srečna plovba," je Janša govoril junija 2007.
Medtem ko se je ameriški nepremičninski trg že lomil, so se njegovi vojščaki z Igorjem Bavčarjem tolkli za Petrol in Istrabenz, pri tem pa zapravljali stotine milijonov evrov izposojenega denarja. Še daleč v jesenske mesece leta 2008, ko je bil ameriški finančni sistem že na aparatih, so nas odhajajoči Janševi ministri prepričevali, da globalna "kriza Slovenije ni globlje prizadela". Sledil je kreditni krč, zaradi katerega so številna dobra podjetja končala v stečaju. Janša ga je pričakal v opoziciji. Tempirana bomba je kot v kakšni risanki padla v roke Pahorjevi vladi.
Ironično je imela prav druga Janševa vlada po kriznem razkroju Pahorjeve vlade priložnost za popravni izpit. Ni ga opravila. Recesijo je leta 2012 poglobila z zloglasnim Zujfom, ustvarjanjem panike in krčenjem investicij. Neslavno se je poslovila še pred sanacijo bank.
Zakaj že gospodarstvo podpira Janšo?
Slovenija je bila po letu 2014 v gospodarskem smislu med najuspešnejšimi državami EU. Beležila je eno od najvišjih stopenj rasti in zniževala zunanji dolg. Podjetjem je v tem obdobju začelo zmanjkovati delovne sile. Ohranila je eno najnižjih stopenj davka na dobiček. Vse to se je dogajalo v času dveh ali treh levosredinskih vlad, ki so privatizirale tri največje banke in več drugih podjetij (pustimo tokrat ob strani, kaj vse je bilo narobe z njimi).
Zakaj torej gospodarske zbornice, menedžerska združenja, poslovni klubi in druge lobistične organizacije rešitev vedno znova vidijo v Janši? Zakaj so več tednov pozivale k oblikovanju vlade, ki zdaj obljublja daljšo bolniško odsotnost brez obiska zdravnika, prevalitev dela bolniške v breme delodajalcev, liberalizacijo (beri: podražitev) nafnih derivatov ... ?
Morda so za to res krivi interesi peščice. Navsezadnje nova vlada napoveduje davčno razbremenitev nagrad za uspešnost in delniških opcij v podjetjih. Janševe pretekle davčne reforme so šle na roko bogatejšim. Prav tako drži, da se je v Šarčevi vladi tehtnica ukrepov vsaj v prvih mesecih od delodajalcev nagnila k delojemalcem.
Toda v pomembnem delu je kriva tudi percepcija. Janši je v vseh teh letih, ko so novi obrazi leve sredine prihajali in odhajali, na terenu in v medijih uspelo zgraditi avro politika, ki najbolje prisluhne gospodarstvu. Četudi mu z ukrepi pozneje dejansko škodi.
A Janša je pač mojster preobrazb. Njegova edina ideologija je sla po oblasti – za vsako ceno in pod vsakimi pogoji. In to je vse, kar je treba vedeti o novi vladi.
