Šefu blagovnih rezerv gre zasebni posel kot po maslu

Tomi Rumpf je že skoraj leto dni začasni direktor državnega zavoda za blagovne rezerve. O tem, ali in kdaj bo dobil poln mandat, bo v kratkem odločalo ministrstvo za gospodarstvo, ki ga vodi Rumpfov dolgoletni prijatelj Zdravko Počivalšek. Toda v tem času je Rumpf poskrbel tudi za svoje zasebne posle. Je namreč večinski lastnik veterinarskega podjetja, ki ima po novem največje število koncesij. To mu letno prinaša več sto tisoč evrov dodatnega javnega denarja. Zdaj je začel prevzemati še konkurente, ki so zaradi tega ostali brez posla.

Poročali smo že, da je Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah, v kateri ima Rumpf 51-odstotni lastniški delež, lani zmagala na javnem razpisu Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Na njem so razdelili koncesije za opravljanje javne veterinarske službe za obdobje prihodnjih deset let. Rumpfovo podjetje je kot edino prišlo do treh koncesij: v domačem Šmarju pri Jelšah, Šentjurju in Celju. Z njimi pokriva ogromno območje s približno šest tisoč kmetijami, ki sega od Dobrne do meje s Hrvaško na Sotli.

Največ prahu je dvignila podelitev veterinarske koncesije v Celju, ki jo je imelo do lani podjetje Veterinarski center. Več neizbranih ponudnikov z vseh območij po Sloveniji je takrat vložilo tožbo, s katero izpodbijajo odločitev o koncesijah, tudi v Celju. Direktorju in največjemu lastniku celjskega podjetja Edvardu Kruderju pa ni ostalo drugega, kot da po 24 letih proda Veterinarski center. Kupila ga je Rumpfova Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah, torej prav novi imetnik koncesije, ki je celjsko podjetje spravil ob posel. Koncesija je namreč Veterinarskemu centru iz Celja vsako leto prinesla 150.000 evrov ali skoraj tretjino prihodkov. Brez tega denarja bi moral odpustiti del zaposlenih ali celo zapreti svoja vrata. 

Rumpf na naša vprašanja v zvezi s prevzemom ni želel odgovarjati. Napotil nas je na Veterinarsko postajo Šmarje pri Jelšah, kjer so zagotovili, da nakup Veterinarskega centra Celje nikakor ni povezan s tem, da je ta ostal brez koncesije. Koliko denarja so plačali zanj, ne razkrivajo.

Preberite še:
Pivčevi zagotovili Rumpfu desetletni milijonski posel

Zaprl ambulante, zaradi katerih je zmagal

V zgodbi je največja uganka, kako je Rumpfovo podjetje prišlo do koncesije v Celju kljub temu, da tam do pred nekaj mesecev ni imelo ne dežurnega veterinarja ne postaje. Vse izvira iz razpisa, ki je bil pisan na kožo izbranim velikim veterinarjem. Prvega je uprava, ki spada pod okrilje ministrstva za kmetijstvo, objavila že sredi januarja lani. Dva tedna pozneje ga je razveljavila. Takoj zatem je uprava objavila nov razpis, ki pa se je v nekaterih pogojih bistveno razlikoval od prejšnjega. V pomembni meri je namreč spremenila prednostna merila za izbor koncesionarjev. Upravo je do marca lani, ko je začela pregledovati ponudbe, še vodil Janez Posedi, nekdanji predsednik konfederacije sindikatov Pergam. Nato ga je tedanja ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec zamenjala z Jernejem Drofenikom.

Do daleč največjega števila dodatnih točk so tako lahko prišla veterinarska podjetja, ki imajo sedež ali podružnico v dveh ali več upravnih enotah. Te točke so nato šteli tudi za druga območja, kjer sploh (še) niso prisotni. Na to so javno opozarjali nekateri neizbrani ponudniki, ki so že pred več kot letom dni na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) vložili prijavo zaradi suma korupcije v postopku dodelitve koncesij.

Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah je na razpisu zmagala tudi zato, ker je imela odprto večje število ambulant na različnih lokacijah. Toda nekatere od njih, na primer v Kozjem, je že zaprla, pri drugih pa naj ne bi izpolnjevala vseh pogojev. To bi lahko predstavljalo kršitev "uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev", po kateri bi morala te ambulante ohranjati ves čas trajanja koncesijskega razmerja. Toda tega po besedah sogovornikov iz veterinarskih vrst nihče ne preverja.

Neizbrani ponudniki so opozarjali še na druga, domnevno sporna merila. Ponudniki na razpisu so tako dobili točke za vsakega zaposlenega veterinarja, pri čemer ni nujno, da se ta sploh ukvarja z velikimi živalmi. Za posamezno območje je bila lahko izbrana le ena postaja, ne pa več njih, kot je bila praksa pred leti. S tem bi izbrani koncesionar pridobil prevladujoči položaj na trgu, saj je zaradi koncesije v veliki finančni prednosti. Marža koncesionarja je namreč tudi do 15 odstotkov višja kot pri ostalih veterinarjih.

Prvi veterinar v državi bo letno dobival dva milijona evrov

Po naših podatkih bodo Rumpfova podjetja tudi s pomočjo novih koncesij ustvarila več kot dva milijona evrov prihodkov od prodaje na leto, kar jih uvršča na prvo mesto med vsemi veterinarji v državi. Od države bo prejel najmanj 650.000 evrov na leto. Doslej sta bili največji Veterinarska postaja Slovenska Bistrica (1,7 milijona evrov) in Veterinarska bolnica Slovenj Gradec (1,5 milijona evrov), ki sta na razpisu vsaka dobili po eno koncesijsko območje. Do sedaj sta od države prejemali po nekaj sto tisoč evrov na leto.

Toda pot do zmage na razpisu si je Rumpfovo podjetje tlakovalo že dolgo pred tem. Leta 2016 je v nenavadnih okoliščinah prišlo do koncesije za območje Šentjurja pri Celju in si zagotovilo najboljše izhodišče v poznejšem boju za desetletne veterinarske koncesije. 

Takrat je v stečaju končalo podjetje Veterinarstvo Šentjur. Stečajni upravitelj Branko Mavrič se je v nekaj tednih dogovoril za to, da veterinarsko postajo skupaj s koncesijo odda v najem Rumpfovemu podjetju. Tam so nam pojasnili, da so "edini izkazali interes za prevzem zaposlenih in nadaljevanje dejavnosti veterinarstva". "S tem se je ohranila zelo pomembna storitev v regiji in na področju veterine, ki bi jo sicer regija izgubila. Prav tako so se ohranila dragocena delovna mesta, ki jih sicer v regiji več ne bi bilo," so pojasnili v Veterinarski postaji Šmarje pri Jelšah.

Toda Rumpfovo podjetje si je zagotovilo tudi predkupno pravico na nepremičninah Veterinarstva Šentjur. To ji je omogočilo, da je na poznejši dražbi premagala edinega konkurenta – Veterino Jagodič iz Šentjurja, ki je bila šentjursko postajo pripravljena plačati 300.000 evrov. Kot se je izkazalo, se Rumpfovo podjetje pri nakupu ni držalo vseh pravil in bi morala na dražbi zmagati Veterina Jagodič. A je odgovornost za zaplet prevzel upravitelj in dražbo razveljavil. To je bil za upnike Veterinarstva Šentjur najslabši razplet. Rumpfovo podjetje namreč kljub nižjim izklicnim cenam na poznejših dražbah ni oddalo ponudbe, saj je leta 2018 raje odprlo postajo na drugi lokaciji v Šentjurju, za katero je dobilo tudi koncesijo. Nepremičnine iz stečajne mase Veterinarstva Šentjur so bile leto dni pozneje prodane za 148.500 evrov, torej pol manj od tega, kot je bil pripravljen plačati Rumpfov konkurent. 

Kariera Tomija Rumpfa: od županske kandidature do Kobilarne Lipica 

Tomi Rumpf je sedem let zasedal enega vodstvenih položajev v Veterinarski zbornici Slovenije. Od nekdaj ima odlične zveze tudi v politiki. V času LDS je bil občinski svetnik v Šmarjah pri Jelšah in na njeni listi kandidiral za župana. Vodil je kabinet nekdanjega kmetijskega ministra Milana Pogačnika, od koder se je leta 2009 preselil na čelo državne Kobilarne Lipica. Pozneje so nanj leteli očitki o nenavadnem poginu lipicancev, mobingu zaposlenih in uporabi prestižnih sponzorskih avtomobilov. Na koncu ga je odneslo negativno poročilo Računskega sodišča. 

Umaknil se je v Srbijo in se leta 2017 vrnil v Veterinarsko postajo Šmarje pri Jelšah in ji pomagal pri nagli širitvi na trgu. Tam je ostal, dokler ga aprila lani med prvim valom epidemije ni poklical kozjanski rojak in prijatelj Zdravko Počivalšek ter mu zaupal vodenje blagovnih rezerv. Čeprav se je Rumpf uradno umaknil s položaja direktorja v svojem podjetju, po naših informacijah v ozadju še naprej ureja njegove posle.