Država slovenskemu športu letno iz proračuna nameni dobrih 20 milijonov evrov. Glavnino tega denarja dobijo panožne športne zveze, ki imajo še lastne sponzorje, med katerimi prevladujejo največja državna podjetja. Ena od teh je Atletska zveza Slovenije (AZS), ki združuje več kot 70 klubov. Danes razkrivamo burno dogajanje na zvezi, ki odpira še en problem financiranja slovenskega športa: nevarnost, da sponzorski denar konča v zasebnih žepih.
V petek se bodo člani AZS, ki ji od decembra 2015 predseduje nekdanji član uprave Petrola Roman Dobnikar, srečali na redni skupščini. Že pred tem je nadzorni odbor zveze neuspešno zahteval sklic izredne skupščine. V zadnjih mesecih namreč njegovi člani opozarjajo na številne sume nepravilnosti pri njenem poslovanju in nenamenske porabe denarja, namenjenega atletinjam in atletom. Pozorni so postali tudi na dogovore o sponzorstvih.
Nagrada, če pripelješ sponzorja
Na AZS imajo namreč že vrsto let pravilnik, ki izbranim posameznikom omogoča, da so ob podpisu sponzorske pogodbe upravičeni do nagrade. Primer: če uredijo sponzorstvo podjetja, ki bo zvezi nakazalo 100.000 evrov, jim mora zveza izplačati 11.000 evrov nagrade. Pri nižjih zneskih je odstotek še višji. Če recimo posameznik "pripelje" za 5.000 evrov sponzorskega denarja, od zveze prejme nagrado v višini 15 odstotkov, kar znese 750 evrov. V najboljšem primeru pa lahko posamezniki, ki jih izbere vodstvo zveze, računajo na nagrado v višini 30 odstotkov sponzorskih sredstev. To se zgodi v primeru "specifičnih pogojev". Katerih, ni jasno, saj jih pravilnik podrobneje ne opisuje.
Gre za prakso, ki je precej razširjena v slovenskem športu. Toda po oceni nadzornega odbora AZS pomeni precejšnje tveganje za korupcijo. Največji sponzorji AZS so namreč največja državna podjetja: Gen Energija, Telekom Slovenije, Luka Koper, Holding Slovenske elektrarne (HSE), Pošta Slovenije in podjetje E3, ki je v lasti Petrola. Ta bi morala sponzorski denar deliti pregledno, na podlagi jasnih meril in strateških dokumentov, ki jih potrjujejo njihove uprave. Zveze bi jih morale v celoti namenjati športu, ne pa različnim posrednikom. "Gre za izrazito sporno poslovno prakso, ki bi lahko pomenila sistemsko korupcijo in ni v duhu poštenosti in integritete," piše v delnem poročilu o nadzoru poslovanja AZS, ki smo ga pridobili v uredništvu.
Toda dokumenti razkrivajo, da so člani nadzornega odbora pri tem vprašanju trčili ob zid. Kdo vse je v zadnjih letih od zveze prejemal odstotke za sponzorstva, jim namreč še vedno ni uspelo izvedeti, čeprav so te podatke večkrat zahtevali. Vodstvo zveze jim je pojasnilo le, da za lani teh nagrad niso izplačevali. Enako nam je v pogovoru zatrdil direktor zveze Nejc Jeraša, ki ni zanikal izplačil v letih pred tem. Po informacijah naših virov naj bi dogovore o nagradah sklenili tudi nekateri ljudje z vrha zveze.
Nočejo razkriti, kdo je dobil nagrado
Ali je bil med njimi tudi Dobnikar, ni znano, saj nas je predsednik AZS za pojasnila v zvezi s poslovanjem zveze napotil na Jerašo. Na vprašanja, katere osebe so od leta 2015 prejele nagrade za sponzorstva, koliko so znašali izplačani zneski, pri katerih sponzorskih pogodbah ali so s tem seznanili sponzorje, nam na zvezi niso odgovorili.
Vodenje AZS je Dobnikar prevzel decembra 2015, pred tem pa je bil član njenega upravnega odbora. Od leta 2013 je bil Dobnikar tudi član nadzornega sveta Gen Energije, solastnice slovenske polovice nuklearke v Krškem. Imenovan je bil v kvoti Socialnih demokratov (SD), s katerimi se je že pred leti razšel. Gen Energija je kmalu po Dobnikarjevem prihodu v AZS postala zlati sponzor zveze. V tem času ji je skupaj nakazala več kot 222.000 evrov. To je bilo v času, ko je direktor Gen Energije Martin Novšak potreboval podporo nadzornikov. Ti so mu namreč konec leta 2015 podelili nov štiriletni mandat na čelu družbe.
Si je Novšak s sponzorstvi "kupoval" tudi podporo v nadzornem svetu? Kot nam je zatrdil Dobnikar, sam od sponzorstva Gen Energije ni prejel nobene nagrade. Prav tako je odločno zanikal, da bi se te izplačevale pri pogodbah, ki jih AZS sklene z državnimi podjetji. Zakaj torej zveza teh podatkov ne razkrije, če res ni ničesar spornega? Kot je Jeraša pojasnil v dopisu članom zveze, je nadzorni odbor zahteval "nerazumno velike količine dokumentacije", zaradi česar "trpi samo delo pisarne AZS". Toda predsednik nadzornega odbora Tomaž Jarc, ki prihaja iz Atletskega kluba Domžale, trdi drugače. "Največjo težavo vidim v nesodelovanju vodstva AZS z nadzornim odborom. Ne vidim razloga, da nam ne bi dali dokumentacije, ki smo jo želeli," je dejal Jarc, ki drugih pojasnil ni želel dajati.
Kam je izginilo 221.000 evrov?
Nejasnosti so tudi pri porabi denarja. Letni proračun AZS znaša 1,2 milijonov evrov. Približno 800.000 evrov jih prejme od ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, fundacije za šport in Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Gre za denar, ki ga mora zveza porabiti strogo namensko: za atlete in njihove trenerje, za tekmovanja, podporo klubom, meritve in priznanja. Toda nadzorni odbor je pri analizi poslovanja našel "luknjo" v višini 221.000 evrov. Lani je namreč prejela 790.000 evrov namenskega denarja, iz realizacije finančnega načrta pa je razvidno, da ga je porabila le 568.000 evrov.
Kam je šel preostanek denarja, ki presega šestino proračuna zveze? Jeraša zatrjuje, da je ocena nadzornikov napačna in pomanjkljiva. Članom zveze je poslal preglednico, iz katere naj bi bilo razvidno, da je zveza porabila vsa namenska sredstva. A nadzorni odbor je v poročilu izrazil jasen dvom, da jih je AZS porabila v skladu s pogodbeno dogovorjenimi nameni. Tudi sicer so nadzorniki vodstvu zveze očitali, da preveč denarja, več kot 40 odstotkov sredstev, porabi za lastno delo. Na to v zvezi odgovarjajo, da so nadzorniki v to zmotno šteli tudi "stroške za podporo sistemu".
