Predsednik vlade Janez Janša je včeraj "preživel" glasovanje o ustavni obtožbi. Njegovi koaliciji je uspelo dlje v poletje preložiti referendum o zakonu o vodah, ki ga je zahtevalo več kot 50.000 volivcev. Danes je odstopila ministrica za pravosodje Lilijana Kozlovič. Jutri bo koalicija že tretjič skušala odstaviti predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča. Popoldne pa bodo v Ljubljani protivladni protesti, ki se jih bodo prvič organizirano udeležili tudi sindikati.
Tako je mogoče na hitro popisati dogodke zadnjih dni, ki se v tej burni politični pomladi vrstijo s svetlobno hitrostjo. Slovenija je že nekaj časa v politični krizi.
Kot da bodo volitve že jutri
Na eni strani je vladna koalicija, ki v državnem zboru nima več glasov niti za potrjevanje dnevnih redov. Zadnjo sejo je morala za pol ure prekiniti, ker je Zmago Jelinčič zaspal. Na drugi strani so štiri stranke nekdanje Koalicije ustavnega loka (KUL), ki imajo skupaj z nepovezanimi poslanci 43 glasov. Še vedno premalo, da bi to vlado zrušili in postavili novo. A hkrati dovolj za vedno večjo nervozo v koaliciji, ki je življenjsko odvisna od Jelinčičevega cenika, prostih radikalov iz DeSUS in obeh predstavnikov manjšin.
Že zaradi enega poslanca, ki obišče zobozdravnika, lahko pade zakon, imenovanje ali dnevni red seje.
Je ob takšnem bremenu res mogoče vztrajati še leto dni? Za Janšo ni nobenega dvoma. Vse manj je politik, vse bolj vojaški general, ki ne pozna umika. Vztraja in napada na vseh zanj ključnih frontah. Ne glede na ceno in občasne pomisleke priveskov v koaliciji, ki si želijo miru in tišine, da bi lažje pobirali politični plen v svojih vrtičkih.
Vladajoča stranka tako finančno uničuje Slovensko tiskovno agencijo (STA), si na vsak način želi razrešiti Igorja Zorčiča, pritiska na tožilstvo, si podreja nadzorne institucije in zavzema položaje v državnih podjetjih, kamor nastavlja slepo poslušne ljudi, brez izkušenj in delujoče na daljinski upravljalec. Janša svojo bazo mobilizira in privija do skrajnosti, kot da bodo volitve že jutri. Ob avtocestah jo nagovarja s plakati, ves čas lansira nove propagandne portale in do skrajnosti zaostruje retoriko. Nova kongresna revolucija SDS na več mestih omenja "obnovitev državljanske vojne". Priljubljeno tarčo je Janša našel v Levici. Ko grozi z vrnitvijo komunizma in nacionalizacije zasebne lastnine, straši gospodarstvo in sredinske volivce.
Histerija kot krinka. Za kaj?
V ozadju te igre, s katero do skrajnosti histerizira slovensko politično prizorišče in samo družbo, so preračunljivi motivi. Predlagana slovenska tožilca le zaradi enega razloga ne bosta videla novega evropskega tožilstva, zadolženega za preganjanje goljufij z evropskim denarjem – ker zaradi dosedanjega dela nista po volji Janeza Janše. Tanja Frank Eler je pred leti sodelovala v preiskavi njegovega premoženja. Matej Oštir je zaprl primer Pop TV, ki ga je SDS prek Aleša Hojsa na vsak način želela spet odpreti – tudi zaradi vedno bolj vidnega pritiska na največjo komercialno televizijo. To je vsa "krivda" obeh in dovolj za njuno lustracijo.
Pri tem predsednika vlade ne zanimajo številna opozorila iz Bruslja, Evrope in domačih pravnih krogov. Mednarodna sramota in članki v tujih medijih, ki se čudijo, kaj se dogaja v nekoč mirni deželi pod Alpami, so le postranska škoda in nujna žrtev na poti do končnega cilja. Janša namreč s "pravnim huliganstvom", kot ga je označil ustavni pravnik Saša Zagorc, pravosodju sporoča dvoje. Prvič, da so on in njegovi nedotakljivi, v retoriki SDS prvorazredni. Pa naj gre za detektiva, ki ga mora iskati s sodno pošto v zadevi Trenta, blokiranje novih imenovanj ali žuganje generalnemu državnemu tožilcu Dragu Šketi, ki je v zadevi z evropskimi tožilci predolgo preračunljivo molčal. Enako kot Lilijana Kozlovič.
In drugič, da je po dobrem letu mandata te vlade zdaj na vrsti "krivosodje", s katerim želi Janša obračunati že od zadeve Patria, če ne že ves čas tranzicije.
To sporočilo pravosodju, ki ga ob medijih med vsemi podsistemi verjetno najbolj prezira, je le del procesa, ki ga gledamo že od lanske spomladi. Začel se je z napadi na policijo, nadaljeval z imenovanjem prijateljice Roka Snežiča na vrh Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), zavlačevanjem pri imenovanju novih državnih tožilcev, predčasno zamenjavo direktorja statističnega urada, javnim obračunom s predsednikom vrhovnega sodišča Damijanom Florjančičem in pogromom nad računskim sodiščem, ki je pri preiskovanju poslov z zaščitno opremo policiji naznanilo 13 sumov kaznivih dejanj.
SDS govori o državljanski vojni in prevzema represijo
Vse to je treba vzeti skrajno resno. V razmerah, ko vladajoča stranka govori o "državljanski vojni", imajo njeni kadri v rokah represivni aparat. So na čelu finančne uprave, ki jo bo od 1. junija vodil lastnik zasebnega davčnosvetovalnega podjetja Ivan Simič, in urada za preprečevanje pranja denarja. Tja je, bojda na Simičevo priporočilo, iz Zagreba prišel Damijan Žugelj, eden od junakov prve Janševe protitajkunske vojne, ki "absolutno zanika, da bi uslužbencem urada brez kakršnih koli predhodnih ugotovitev predložil seznam pravnih oziroma fizičnih oseb za uvedbo postopkov proti njim". Omenja se več tarč, med njimi odvetnica Nataša Vrečar Zorčič, soproga Igorja Zorčiča.
Danes je padla pravosodna ministrica, ena od zadnjih prvoborcev SMC, ki so še ostali na politični sceni. »To je premik z mrtve točke,« se je odzval njen strankarski šef Zdravko Počivalšek, ki je pri vprašanju evropskih tožilcev »nekatere posameznike z evropske ravni« obtožil »nesprejemljivega vmešavanja v naše notranje zadeve«. Kot srbski politiki v začetku devetdesetih let. Kozlovičevo je pustil na cedilu, ker je – enako kot Boštjan Koritnik in Simona Kustec – zgolj kmet na šahovnici drugih interesov, od turističnega holdinga naprej. Enako kot celotna stranka, ki jo bodo skupaj z njenimi 600.000 evri na računu v prihodnjih mesecih razgrabili in razkosali politiki zelenih barv, svetovalci in drugi kruhoborci.
Pred Janševo koalicijo so zdaj tri ključne preizkušnje. Prva bo že jutrišnje glasovanje o Zorčiču. Če ji ga tudi tokrat ne bo uspelo razrešiti, ne bo šlo le za velik simbolni poraz, ampak nov dokaz, da pri ključnih vprašanjih v državnem zboru ne zmore zbrati večine. To bo slaba popotnica pred odločanjem o imenovanju novega pravosodnega ministra, ki ga bo Počivalšku zagotovo pomagal izbrati tudi Janša. Še pred tem sledi referendum o zakonu o vodah, ki je prvič po več letih pokazal, da ima tudi na levosredinskem polu obstaja mobilizacijska moč.
Če bo Janša vse tri preizkušnje uspešno prestal, bo bržkone sam odločal, kdaj bo končal zgodbo in šel na volitve. Če bo njegova koalicija padla na vseh treh, jo verjetno nihče več ne bo mogel rešiti pred razpadom.
