"Za osebo s psihološkimi težavami je lahko nevarno, če jo zdravi nekdo brez znanj" #video

"Smo v obdobju agresivne promocije psihoterapije kot nekega procesa, v katerega bi se moral vključiti vsak od nas, skoraj tako kot redno obiskovati zobozdravnika ali družinskega zdravnika. To ni res, vsak človek ne potrebuje psihoterapije," je v novi oddaji Studia necenzurirano poudarila dr. Andreja Mikuž, vodja centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Ljubljana.

Avtor: Uredništvo
torek, 2. 4. 2024, 12:30


1711562302-dsc08790-1711562289678
Tokratna gostja v oddaji Studio Necenzurirano je bila Dr. Andreja Mikuž.
Domen Svetlin

"Svet ni več varen za nikogar od nas. Živimo v turbulentnih časih. Otroci in mladostniki so vsakodnevno izpostavljeni novicam o globalnem segrevanju, onesnaženju, ekonomskih krizah in vojnah. Tisti, ki so bolj občutljivi, ki so usmerjeni navzven, ki pregledujejo prostor, v katerem živijo, razmišljajo o teh informacijah, so zato pogosto v stiskah in anksiozni," je na vprašanje o tem, ali je danes stisk med otroki in mladostniki več, odgovorila dr. Andreja Mikuž, klinična psihologinja.

"Izpostavljenost količini informacij je večja, kot je bila kadarkoli, tudi količini dražljajev in komunikacijskih izmenjav, ki so lahko hipne in hitre kot na mnogih družbenih omrežjih, so zelo lahko razdiralne za otroka. Ta pravzaprav ne zmore sprocesirati take količine izmenjav, še posebej, kadar so neugodne, ogrožajoče," je opozorila.

Pri svojem delu opaža, da so najpogostejše duševne težave otrok in mladostnikov anksioznost in različne razpoloženjske težave, tudi depresija. Koliko je za to kriva epidemija covid-19, med katero so bili prikrajšani za obiskovanje šol, vrtcev in stikov z vrstniki? "Kazalniki na področju duševnega zdravja so se slabšali že prej, z veliko verjetnostjo pa lahko rečemo, da je epidemija to pospešila. Epidemija in z njo povezani spremljevalni ukrepi bodo imeli največje posledice za ranljive otroke, ki nimajo dobre podpore doma," ocenjuje dr. Mikuž.

Ena od tem pogovora je bil tudi zajon o psihoterapevtski dejavnosti, ki ga že več kot leto dni pripravljajo na ministrstvu za zdravje. Ta bi moral po prvotnih načrtih regulirati področje, na katerem v zadnjih letih delujejo tudi podjetniki in drugi posamezniki brez ustreznih znanj.

Predlog zakona bi prinesel uvedbo licenc, a že nekaj časa dviga veliko prahu. Na ministrstvu si namreč želijo urediti področje psihoterapije na način, da bi jo lahko ob terapevtih z diplomo iz medicine ali psihologije izvajali tudi druge osebe z dokončano 7. stopnjo izobrazbe, a pod določenimi pogoji.

Temu nasprotujejo v zbornici kliničnih psihologov, kjer želijo, da psihoterapija ostane v domeni zdravstva in da se za zaposlene, ki psihoterapijo izvajajo v zdravstvu, določijo standardi izobrazbe. Že sedaj vsi, ki nujno potrebujejo pomoč oziroma so v akutni stiski, to pomoč prejmejo, opozarjajo na zbornic, dostopnost psihoterapije pa bi bilo že zdaj možno povečati, če bi jo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ustrezno plačal.

"Psihoterapija ni ena. Zdravljenje s pogovorom je edina skupna točka te plejade psihoterapij, ki so na trgu, pa to ne nujno, ker nekatere zdravijo celo z objemom. Sam težko sodim na splošno, kaj kdo zna in česa ne zna, ker ne morem niti natančno poznati popolnoma vseh teh porajajočih se študijev, šol in tečajev. Zagotovo pa to znamo delati tisti, ki delamo v zdravstvu in imamo poklic, ki je od začetka študija usmerjen v to, da razumemo, kaj je zdravje, kaj je bolezen in kaj stiska," poudarja sogovornica.

"Bolj so nevarna stanja, v katerih so ljudje, bolj nevarno je, da jih 'zdravi' nekdo, ki ne ve, ne kaj zdravi, ne kako se to zdravi," je opozorila dr. Mikuž.

V oddaji boste izvedeli še:

Ali starše otroke prepogosto silimo v odraslost? So danes le še projekt?

Je res vsega kriva le epidemija, med katero so otroci in mladostniki z zaprtimi šolami plačali najvišjo ceno? A se kdo v Sloveniji ukvarja s sistematično analizo posledic "lockdownov" na otroke in mladostniki?

Kam se lahko obrnejo starši najstnika, pri katerem opažajo znake samopoškodbenega vedenja. Kaj lahko naredim? Koga pokličem? Kje najti pomoč?

Zakaj so čakalne dobe za psihiatra tako dolge?