Slovenija ni ena, ampak sta dve. Prva Slovenija je vidna. V njej ima glavno besedo ljudstvo, ki izvoli predsednico republike in 90 poslancev državnega zbora, ti pa odločajo o tem, kdo bo premier in kdo ministri v njegovi vladi. Ureditev temelji na zakonih, ki naj bi jih pisali uradniki na ministrstvih. V njej so javna uprava, podjetja in druge institucije zavezane k pregledni porabi več milijard evrov javnega denarja, ki ga letno razdelijo na razpisih.
Pod površjem, kjer deluje prva Slovenija, obstaja druga. Ta je precej manj vidna, občasno zelo težko pregledna, a pogosto precej bolj učinkovita. Težava je le, da deluje zgolj za zasebni interes, ki je včasih tudi legitimen, a pogosto usmerjen zgolj v grabež milijonov javnega denarja. To je Slovenija poznanstev in vez; ljudi, ki delujejo po načelu "usluga za uslugo"; lobističnih stikov, ki jih ne prijavlja nihče; vplivnih podjetnikov, interesnih skupin, medijskih agencij in različnih prostih strelcev. Vsi ti od spodaj navzgor vdirajo v prvo, vidno Slovenijo zato, da si zagotovijo sebi ustrezen zakon, posle ali provizijo.
To je Slovenija, iz katere so izšli snovalci TEŠ6, domači tajkuni, največji dobavitelji bolnišnic, različni hišni gradbinci, Ivica Todorić, slabo vzdrževani vodotoki, gradnja na poplavnih območjih ... In to je Slovenija, v kateri so se lahko več kot deset let nemoteno bohotili gospodarji Vzajemne.
Preberite še:
Tudi banke so solidarne – če jim zvijaš roke #kolumna
Kdo so gospodarji Vzajemne
Več kot 700.000 plačnikov dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki so vsak mesec plačevali premije, ni financiralo le Vzajemne, te unikatne tvorbe, ki domuje nekje med javnim in zasebnim, ampak ohranjalo tudi združbo, ki ji je vladala. Gre za ljudi, zbrane okrog Štajerske gospodarske zbornice, največje delodajalske organizacije v severovzhodni Sloveniji, ki je zmagala na treh zadnjih volitvah v Vzajemno. To je zbornici omogočilo, da s pomočjo svojih delegatov, izvoljenih v skupščino, pridobi upravljavski nadzor nad milijoni, zbranih iz premij plačnikov, ki pri tem, ali bi denar nakazovali ne, praktično niso imeli nobene izbire.
Kdo vse so ljudje, ki so imeli v vseh teh letih vpliv na Vzajemno, nikoli ni bilo v resnici znano. Štajersko gospodarsko zbornico je vrsto let vodil Roman Glaser, nekdanji prvi mož Perutnine Ptuj, ki je bila ključni del nekdanjega omrežja okrog propadle Probanke. Nadzornemu svetu Vzajemne predseduje direktorica zbornice. Vzajemna je imela zelo močne politične kanale do prve, vidne Slovenije. Njen izvršni direktor je bil celo avtor zdravstvenega programa ene od parlamentarnih strank. Vzajemna je tudi pomemben oglaševalec.
V zadnjih dneh je postalo jasno, da so ti kanali prodrli tudi v koalicijo Roberta Goloba. Res je, da se je zakon o preoblikovanju Vzajemne v delniško družbo, ki bo odpravil dosedanjo ureditev, s tem pa tudi končal oblast Štajerske gospodarske zbornice, v državnem zboru prebil čez prvo branje. Toda pred tem so prihajali drugačni signali. V SD so na koalicijskem usklajevanju sprva nasprotovali predlogu zakona, nato so iz stranke začeli prihajati signali, da se bodo pri glasovanju vzdržali. Šele, ko je dogajanje prišlo v javnost, so si očitno premislili in zakon podprli.
Preberite še:
Kaj je pred volitvami počela Sova? #kolumna
O drugi Sloveniji ne boste izvedeli veliko
Prava bitka za Vzajemno verjetno še pride, a o tem, kdo in kako jo "kuri", verjetno ne boste mogli kaj veliko prebrati v slovenskih medijih. Podobna zgodba je Huawei. Kitajski telekomunikacijski velikan, ki je tesno povezan s tamkajšnjo državo, ima v Sloveniji le en cilj – na državnem Telekomu Sloveniju dobiti 100 milijonov evrov vreden posel z dobavo 5G tehnologije, ki je v novih geostrateških razmerjih v svetu za Kitajce pomemben predvsem s tega vidika.
Njihov ključni "broker" v Sloveniji je Franci Zavrl, najbolj znan slovenski lobist, ki se je davno nazaj boril za svobodo tiska, pozneje pa za Agrokor. Kdo vse se je tako ali drugače vpel v mrežo, ki na različne načine pomaga Kitajcem, bomo mogoče izvedeli šele v prihodnjih mesecih. Ali nikoli.
V temi bomo ostali tudi, ko si bomo skušali razložiti, zakaj je enkrat kdo od največjih domačih gradbincev v konzorciju, ki gradi železnice, spet drugič pa ne. Ali kdo je koga poklical zato, da je nek posel prevzel vnaprej določeni podizvajalec. Ali zakaj se nekaterih praks ali razmerij v zdravstvenem sistemu ne da spremeniti že dve desetletji?
Ne, o tej drugi Sloveniji danes ne boste izvedeli veliko. V večini medijev je praktično ni. Domači politični analitiki vam o njej ne bodo povedali ničesar, četudi si je zgolj z njenim delovanjem mogoče pojasniti sprejetje kakšnega zakona ali kadrovsko imenovanje. Medtem ko smo posvojili krilatico o "stricih iz ozadja", pozabljamo, da je druga Slovenija v resnici težko pregledna množica (ne)načelnih koalicij, zbornic, lož in različnih skupin. Eno veliko močvirje, ki medijem in javnosti meče "kosti" zato, da lahko svoje posle dela v tišini.
Preberite še:
Bešič Loredan je bil minister za zasebno, ne javno zdravstvo #komentar
Obrambni mehanizmi države so razpadli
Pri tem ključen problem ni, da druga Slovenija obstaja, ampak da je prva Slovenija tako dovzetna na njen vpliv. Žalostna resnica je, da so v dobrem desetletju kontinuirane politične nestabilnosti, ki se je začelo s predčasnim razpadom vlade Boruta Pahorja, samoobrambni mehanizmi prve države pred vdiranjem zasebnih, pogosto koruptivnih interesov praktično razpadli.
Danes so politične stranke (z izjemo ene) finančno šibke ali celo močno zadolžene, ministri, poslanci in direktorji so se v zadnjem desetletju serijsko menjali, sistem v javni upravi ne nagrajuje dobrega in vestnega dela državnih uradnikov, nadzorne institucije pa ali ne delajo svoje naloge ali pa za ukrepanje nimajo pooblastil. Imamo torej okolje, ki ne bi moglo biti boljše za ribarjenje v kalnem. Ki takšno početje pravzaprav spodbuja.
Naša težava torej ni globoka država, ampak plitva.
