"Živjo, si v redu? Morava se kaj videt."
Bilo je jutro po volilni nedelji, ko – prosto po Janezu Janši – tradicionalno brnijo telefoni. Na drugi strani je bila oseba, ki že več let deluje v državnem gospodarstvu. Eni ga imajo za vplivneža, drugi pa za iznajdljivca, ki je vedno znova uspel najti pot do levih in desnih. Slišala sva se prvič po več mesecih. V tem času ga ni zanimalo, kako se nam godi v redakciji. Še najmanj recimo, kaj je s 45 tožbami, ki jih je proti nam vložil Janšev prijatelj Rok Snežič. V njegovem glasu se je slišalo navdušenje. "Si videl volitve? Sem vedel, da bo tako," mi je govoril, medtem ko sem v grlu začutil velik cmok.
Majski hrošč je slovensko ime za vrsto hroščev, ki je znana po tem, da v večerih med aprilom in junijem z značilnim zvokom roji na poljih in vrtovih. Toda majski hrošč ima v našem jeziku še en pomen. To je bilo ime za ljudi, ki so v partizanske vrste stopili maja 1945, tik pred koncem druge svetovne vojne, ko je bilo že zdavnaj jasno, kako se bo končala. Na račun tega njihovega "boja" so se ti majski partizani v poznejših letih radi trkali po prsih in si pripisovali vse mogoče zasluge.
In v teh dneh je v Sloveniji enako.
Preberite še:
Izgubljeni planet Blaža Brodnjaka #kolumna
Čakali so, da mine, in se "dilali"
Na političnem polju leve sredine, ki je prepričljivo dobila zadnje parlamentarne volitve, že od 24. aprila roji zvok majskih hroščev. Množično prihajajo iz vseh lukenj, v katere so se poskrili po prihodu tretje vlade Janeza Janše, izstavljajo račune za zasluge, ki naj bi jih imeli za njen padec, in že prodajajo dostop do nove oblasti.
Ne zmanjka jih. Med njimi so politiki, lobisti, posamezni lastniki medijev, uredniki in različni, recimo jim medijski delavci. Ti so bili še v dneh pred volitvami pragmatično tiho, nekateri pa so že imeli "načrt B" - za vsak primer, če bi se 24. april razpletel drugače, kot se je. Pa posamezni intelektualci, direktorji državnih podjetij, njihovi svetovalci in kurirji, šefi javnih zavodov, odvetniki, amaterski obveščevalci in diplomati. Pa različni liki, ki jih je mogoče srečati vsepovsod, a nihče ne ve, kaj v resnici počnejo.
Zunaj je vsa ta plejada ljudi, ki nam danes razlagajo, da "je zmagala svoboda", a nikoli niso spregovorili besede proti odhajajoči oblasti. Nikoli se niso na glas ali celo potiho oglasili, ko je teptala človekove pravice, parlament, pravosodje, medije, informacijsko pooblaščenko, računsko sodišče in druge institucije. Nikoli jih niso motile korupcija, brutalno politično kadrovanje, zlorabe vzvodov oblasti, finančno izčrpavanje Slovenske tiskovne agencije (STA), zmerjanje in žaljenje kritičnih glasov.
Nikoli niso pomagali tistim, po katerih je Janševa oblast vozila z buldožerjem. Nikoli teh ljudi niso niti opazili, kaj šele poklicali, da bi se z njimi dobili – četudi v kakšni zakotni gostilni na samem. Nikoli si niso želeli priznati, kaj bi se zgodilo, če bi Janševa oblast dobila še štiri leta mandata. Nikoli niso hoteli videti, kako krhka je v resnici slovenska demokracija in da bi oblast prej ali slej prišla tudi po njih.
Vsi ti so raje čakali, da mine in se vmes – kot se v Sloveniji rado reče - "dilali". Najraje s kakšno SMC, dokler je ta še obstajala. Eni so si uspeli "le" kupiti mir. Tisti, ki imajo moč razpolaganja z javnim denarjem, so najeli storitve "pravih" dobaviteljev in svetovalcev. Drugim je celo uspel kakšen karierni preskok – v novo, bolje plačano službo ali na kakšen položaj. Tretji so bili pragmatično tiho, nato pa dobesedno prvi dan po volitvah začeli pametovati, kaj vse je treba v državi spremeniti, popraviti, izboljšati ...
Preberite še:
Ta oblast se mora posloviti. Ker je za družbo nevarna.
Včeraj anonimneži, danes ugledni poslanci
Samoohranitveni nagon pri ljudeh deluje na različne načine. Eni se bojujejo, drugi se raje skrijejo. Množica uradnikov in javnih uslužbencev se je zaradi najetih kreditov in lastnega preživetja med divjanjem oblasti morala potuhniti in nekako skušala opravljati svoje delo. A obstajajo tudi ljudje, ki jim tega v resnici ni bilo treba storiti, a so to počeli zaradi lastne cone udobja.
Ti isti ljudje danes rojijo o "svobodi". Na enak način kot marsikdo v vrstah bodoče vladajoče stranke zmago razume predvsem kot svojo. V parlamentu sedijo ljudje, ki so zmagali v lastnih volilnih okrajih, čeprav tam sploh ne živijo. Čez noč se jim je – ne krivim, ne dolžnim zgodila "Ljubljana". Postali so politiki. Prišli so do uglednega poslanskega položaja, sanjske plače in najcenejše menze v središču prestolnice. Do včeraj anonimneži bodo danes odločali o več deset ali sto milijonov evrov vrednih zakonih, pri čemer nanje preži mreža zasebnih interesov.
In njihove poti se bodo srečale prav s tistimi ljudmi, ki so na povolilno jutro klicali po vsej Sloveniji in navdušeno razlagali, da so zmagali. Ali kot bi rekel sogovornik, ki se je name spomnil po dolgih mesecih: "Sem vedel, da bo tako."
Preberite še:
Samodržec je odšel. A ve, da se lahko vrne. #kolumna