"Diletanti govorijo o orožju, amaterji o strategiji, profesionalci o logistiki." - vojaški pregovor
Pisalo se je leto 1943, mesec februar je postregel s kapitulacijo 6. armade pri Stalingradu, toda v Tuniziji je bila situacija drugačna. Nemške enote Afriškega korpusa in njihovi italijanski zavezniki so zavzeli utrjene položaje na Kasserinskem prelazu in čakale na prihod britansko-ameriških sil, ki so se jim pridružile tudi francoske enote. Postojanke sil osi so bile v bližini, pristanišča v Tuniziji so zlahka preskrbele Rommlove tanke, medtem ko so Zavezniške sile tovorile svojo preskrbo na tovornjakih iz Orana, 900 km zahodno od fronte. Prihajajoča bitka je bila hitra in odločilna, v petih dneh je bil napad odbit, tretjina Zavezniških vojakov je bila mrtvih ali ranjenih, skupaj več kot 10 tisoč mož. Izgubili so tudi na stotine tankov in druge opreme. Sile osi so imele vsega nekaj sto mrtvih, ranjenih in pogrešanih.
Zmaga je bila kratkoživa, v roku nekaj mesecev je bila Tunizija v Zavezniških rokah, in Puščavski lisjak je v zajetih in uničenih tankih na Kasserinskem prelazu tudi našel odločilni razlog, zakaj: zavezniška, predvsem ameriška oprema je bila standardizirana. Tank, samohodni top in pehotni oklepnik so imeli enaka podvozja, zato so potrebovali enega mehanika in en set rezervnih delov, nemška tehnika je potrebovala specializirane tehnike in dele za vsak kos opreme posebej.
Najpomembnejša vrednota vojaške opreme ni kaliber topa, končna hitrost lovskega letala ali debelina oklepa. Vse te točke so lahko pomembne, toda odločilna je stopnja pripravljenosti. Odloča, kako verjetno je, da bo ta vojaška naparava v ključnem trenutku delovala kot mora, oziroma kako verjetno je, da bo zatajila. Top, ki ne strelja, bo vedno slabši od topa, ki strelja. To je tudi razlog, zakaj ključni strošek vojaške opreme nikoli ni njena nabavna cena, temveč rezervni deli in vzdrževanje.
Preberite še:
Zadnji Janšev juriš #kolumna
Variabilnost opreme naše vojske večja kot pri vojski ZDA
To tudi obrazloži, zakaj tako Američani kot Nemci z veseljem odkupujejo izrabljene slovenske oklepnike BVP-80A in zastarele tanke M-55S, v zameno za bone, s katerim bomo v prihodnosti kupili njihovo vojaško opremo. Nadomestne oklepnike bomo dobili praktično zastonj, v zameno za staro železo iz skladišča, Nemci in Američani pa dobijo novo stranko, ki bo še desetletja financirala njihovo orožarsko industrijo.
Ne želim se opredeliti okoli vprašanja, koliko oklepnikov Slovenska vojska potrebuje in kakšna je njena primerna velikost in sestava. Nočem podajati mnenja, kateri oklepniki so za nas najboljši. Za ta vprašanja imamo strokovnjake, ki morajo na njih odgovoriti in to argumentirati. Opredelil se bom glede nečesa drugega, Slovenska vojska kupuje ali ima trenutno v uporabi pet različnih tipov pehotnih kolesnih oklepnikov: imamo BOV iz časa Jugoslavije, avstrijske Pandurje, slovensko-avstrijske Valuke, slovensko-finske Svarune (zloglasne Patrije), kupovali smo še nemške Boxerje. Za primerjavo, vojska ZDA uporablja štiri modele oklepnikov: gosenični M113, kolesni Stryker in dva modela kolesnih amfibijskih oklepnih vozil za potrebe mornariške pehote.
Variabilnost opreme Slovenske vojske je torej večja od variabilnosti opreme vojske ZDA. Za to obstajata dve možni razlagi: bodisi Slovenska vojska operira v bistveno širšem naboru bojišč in potrebuje specializirano opremo za naloge, ki jih vojska ZDA s svojo poenoteno opremo enostavno ne zmore, bodisi je nekaj močno narobe v našem sistemu javnega naročanja vojaške opreme. Ta tako ne služi namenu obrambe države, temveč "višjim" ciljem, kjer ne moremo izključiti provizij in korupcije. Če kdo med tema dvema opcijama niha, je tu še dejstvo, da razen BVP-80A, ki se že borijo v Ukrajini, noben model oklepnikov Slovenske vojske nima amfibijskih zmožnosti.
Preberite še:
Kdor da več, dobi več, kdor nima, ni njihov problem #kolumna
Foteljni generali, ki kupujejo oklepnike
V vojni vojakov ne bo toliko zanimalo, ali ima njihov oklepnik šest koles in 25 mm top, ali ima osem koles in 30 mm top. Takšna in podobna vprašanja ne bodo bistvena. Zanimalo jih bo predvsem, ali bo njihov oklepnik deloval, kot so vajeni. Večja kot bo variabilnost naše opreme, težje in dražje bomo zagotavljali, da bo tudi v kritičnem trenutku delovala, kot mora. Oprema Slovenske vojske nakazuje, da so načrte za opremo v najboljšem primeru sestavljali foteljni generali in kavč-feldmaršali, ki so hoteli dobro, ampak so jim glavni vir informacij predstavljali akcijski filmi in računalniške igrice, zato so pri organizaciji in načrtovanju storili nekaj začetniških napak.
Druga možnost je, da jim je šlo za provizije in politične točke. Izgled kavč-feldmaršala, vožnja s tankom po blatu v zlikani srajci in metanje bomb za fotoaparate so zgolj krinka: biti nesposoben diletant ni kaznivo, tudi kadar odločaš o življenju ali smrti vojakov Slovenske vojske ne. Spravljanje vojakov v nepotrebno nevarnost in zapravljanje kupov javnega denarja za slabo pripravljeno in neprimerno opremljeno vojsko je pač cena provizij, ki so jo bili pripravljeni plačati.
Preberite še:
Heroji kopljejo predore #kolumna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.