Če ob petkih dopoldne poslušate radio, težko zgrešite Radio Ga Ga. Ne gre le za satirično oddajo, ki jo že več kot 30 let ustvarja Sašo Hribar, ampak za relikt časa in prostora. V tem času je namreč Radio Ga Ga preživel vse vodilne garniture na RTV Slovenija in spremembe programskih shem. Niso ga uničili zaton kaset, na katerih je bilo oddajo nekoč mogoče poslušati, pojav podkastov, komiki novih generacij, spremembe navad poslušalcev, družbena omrežja ...
Ves ta čas je Hribar edina stalnica Radia Ga Ga. Njegovi sodelavci so prihajali in odhajali. Oddaja, nekoč dolga neverjetnih osem ur, je zadnjih nekaj let zbita v petkovih 50 minut. Pogosto jo sredi improviziranega imitiranja katere od znanih oseb neusmiljeno končajo radijska poročila. Ampak to je bistvo Radia Ga Ga: da, kot bi rekla mati Forresta Gumpa za škatlo bonboniere, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Še sam Hribar verjetno ne.
Ko je Hribar začel z Radiom Ga Ga, je imel 30 let. Danes jih šteje 63. Iz nič je ustvaril razvedrilno oddajo z daleč najdaljšim stažem pri nas. Tri desetletja in več je skrbel za salve smeha, za vrhunske imitacije, absurdne pogovore in monologe, skozi katere je znal Sloveniji nastavljati tudi ogledalo. Dokler se ga ni lotil Lojze Peterle, sedanji predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO).
Preberite še:
Od kod SDS toliko denarja? #kolumna
O "starih prdcih" in "spomeniku sovraštva"
Hribar je v zadnji oddaji govoril o zlorabi osamosvojitve: o "starih prdcih", ki mu gredo na živce, saj da si želijo z muzejem osamosvojitve postaviti "spomenik sovraštva". Pri tem je dvakrat navrgel, da "osamosvojitvene vojne nikoli ni bilo". Zakaj ne? "Bila je agresija na Slovenijo, ampak zgodovinske danosti so bile take, da je bilo vsakomur jasno, da se vojna v Sloveniji ne more razplamteti, ker je armada komaj čakala, da gre 100 kilometrov nižje," je v eter dejal Hribar, ki je bil leta 1991 pripadnik teritorialne obrambe.
To je bilo dovolj, da ga je Združenje VSO napadlo s težkim topništvom, češ da gre za "eklatantno zanikanje osamosvojitvene vojne". Peterle ga ni povabil na kavo, kjer bi primerjala spomine, ampak je Hribarja raje javno obtožil, da je med vojno dezertiral. Četudi je Hribarjev takratni poveljnik to označil za laž, gre pričakovati, da bo desnica od svojih ljudi na RTV Slovenija zahtevala, naj ga umaknejo z radia. Seveda le "začasno" - enako kot nekoč Marcela Štefančiča.
A to je le en del zgodbe. Odlično nam kaže tudi, kako daleč so pripravljeni iti tisti, ki so se v zadnjih letih samooklicali za varuhe osamosvojitve in njenih vrednot – karkoli naj bi to že bile. Hribar namreč ni zanikal osamosvojitvene vojne, kot mu očitajo Peterle & Co., ampak le razbil nekatere mite o njej. Tega mu "ajatole" naše osamosvojitve niso oprostile, zato so mu izrekle "fatvo".
Preberite še:
Kako so Ruparju našli službo pri Janševem šefu Pošte
Kaj nam je povedal Sašo Hribar
O čem je sploh govoril Hribar? Rojstvo Slovenije kot mednarodno priznane države je verjetno najsvetlejši trenutek v zgodovini tega prostora in ljudi, ki tu živijo. Če ne verjamete, vprašajte Katalonce, Kurde in Palestince. To je bila naša "najboljša ura", bi temu rekli Angleži.
Dosežek je toliko bolj neprecenljiv, ker se samostojna Republika Slovenija ni rodila iz morja krvi tisočih žrtev, vojnih zločinov in porušenih mest. Izšlo se je, da je bila 10-dnevna vojna, ki sta ji sledila umik JLA in poznejše mednarodno priznanje, nekakšna končna točka zlitja neskončnega števila notranjih in zunanjih dejavnikov: od družbenih vrenj v 80-tih letih in demokratičnih procesov do padca Berlinskega zidu in razpada Sovjetske zveze, ki sta v Evropi odprla zgodovinsko okno za nastanek novih držav.
Da, bila je vojna in na žalost so bile tudi žrtve. Spomin nanje je treba obeleževati in spoštovati. Številni so takrat pokazali pogum, prijeli za orožje ali pomagali na druge načine. Toda kot država smo imeli tudi veliko sreče. In o tem je govoril Hribar. Da je bila vojna kratka tudi zaradi omejene vojaške aktivnosti JLA, ene od največjih armad v Evropi. Da so njeni dejanski gospodarji takrat že pogledovali na območja, južno od memorandumske črte Karlobag-Karlovac-Virovitica, ki je bila predvidena meja Velike Srbije. Da so bili na srečo v vrstah teritorialne obrambe tudi ljudje, ki se jim ni zdelo pametno bombardirati vojašnic, saj bi to sprožilo povračilne ukrepe JLA. Da se že od leta 1991 naprej skuša osamosvojitev privatizirati za politične namene.
Je kaj narobe s Hribarjevimi besedami, da "so normalne ljudi, ki so se z vsem srcem borili za odcepitev od Jugoslavije, že prvi dan po končanju agresije spremenili v zombije, komunajzarje, totalitariste in pripadnike enoumja"? Ali s Hribarjevo trditvijo, da "tisti, ki so razdvajali slovenski narod, tisti, ki so srali v Cankarjevem domu, govorijo o nekem muzeju, s katerim bi se oni morali slikati in imeti svoje spomenike"? Kaj v teh besedah je takega, kar naj bi žalilo svojce padlih v vojni in rušilo vrednote osamosvojitve?
Preberite še:
Volilna kampanja SDS: fiktivne pogodbe in nedovoljeni brezplačni oglasi
Kdo je tisti, ki pljuva na osamosvojitev?
V resnici je namreč obratno. Na osamosvojitev kot tako ne pljuva Hribar, ampak tisti, ki ga napadajo. Tisti, ki nam prodajajo pravljice, da je samostojnost zasluga ozkega kroga petih ali desetih posameznikov, medtem ko vsem ostalim "nikoli ni bila intimna opcija". Tisti, ki leto 1991 projicirajo na današnje notranjepolitične boje. Tisti, ki državo delijo na verjetno edini točki enotnosti v njeni zgodovini. Tisti, ki bi imeli muzej zato, da bi utrjevali lastne mite in kulte osebnosti, ne pa, ker bi iskreno želeli, da bi mlajše generacije vedele in razumele, kaj se je zgodilo.
Mar muzej potrebujemo zato, da nam bo Lojze Peterle kot predsednik osamosvojitvene vlade 32 let pozneje predaval, kdo naj bi med vojno dezertiral in kdo ni?
Je kdo govoril o rušenju vrednot osamosvojitve? Sašo Hribar nikoli ni ponarejal ukazov za obstreljevanje vojašnic. Iz registrov stalnega prebivalstva ni izbrisal 25.671 ljudi zaradi njihovega etničnega porekla. Nikoli ni prodajal orožja na Hrvaško in v BiH, štel gotovine, naročal plinskih mask, ki so ostale v skladiščih, ali na Kočevskem uril paravojaških formacij iz tujine. Nikoli se ni dogovarjal o tem, kje bo stal kakšen mejni prehod in čigava bo Savudrija. Hribar se je, enako kot tisoče drugih ljudi, oblekel v uniformo in prijel za orožje. Vse je opazoval iz prve vrste: odločnost in pogumna dejanja posameznikov, improvizacijo v vrstah komaj rojene vojske, kaos na posameznih točkah obrambe, notranja rivalstva med poveljniki ...
Kot številni tudi Hribar takrat ni verjel le v samostojno Slovenijo, ampak v demokracijo, kjer o tem, kaj je dovoljeno govoriti in pisati, ne bodo odločali generali. 32 let pozneje je Hribar spoznal, da se je boril za državo, kjer je dovoljeno objavljati rasistične naslovnice revij, širiti teorije o "judovskih zarotah" in napadati šibkejše družbene skupine, ne pa govoriti o lastnih spominih na leto 1991.
In ugotovil, da nekateri liki iz njegovega Radia Ga Ga govorijo manj absurdne stvari kot originali.
