"Sedim na njegovem hrbtu, dušim ga in nositi me mora. Kljub temu zatrjujem sebi in drugim, da mi je žal zanj in bi naredil vse, da bi mu olajšal breme. Vse bi naredil, samo s hrbta mu ne bi skočil." (Lev Nikolajevič Tolstoj, ruski pisatelj)
Poletna vročica se nagiba v jesensko deževje in na prvi pogled bi rekel, da se ohlaja tudi stanje na političnem parketu. Voditelja dveh največjih parlamentarnih strank sta si zavoljo poplav celo segla v roke in zatrdila, da bosta na tem področju delovala skupaj in ne razdiralno. Eden od niju bo to besedo držal. Drugi ima trop dobro dresiranih lajačev, ki že oznanjajo mestu in svetu, da je prav on s svojo stranko spet prevzel vodstvo v javni podpori.
Očitno se je nekatere stvari res težko naučiti. Podpora drugi največji parlamentarni stranki je povsem neodvisna od dogajanja v državi. Njihovi podporniki so z njimi in za njih, tudi ko jim kradejo iz žepov in pljuvajo v obraz. Morebitni osebni interes so opustili in zamenjali z interesom in dobrobitjo voditelja.
Nič hudega, če je denar iz vodnega sklada namesto v protipoplavno zaščito šel drugam, važno da so "naši" zaslužili. Nič takega, če so denar iz evropskih sredstev za protipoplavno zaščito dajali predvsem občinam, kjer so poplave praktično nemogoče, važno da lahko krivdo s pomočjo referenduma o vodah naprtimo "njihovim". Odziv ni nov, v Ameriki so dosegli nekaj podobnega.
Preberite še:
Za Slovenijo, z ustaši naprej! #kolumna
Nezmožni kritičnega razmišljanja o političnih temah
V filmu Pranje možganov mojega očeta (2015) Jen Senko dokumentira prav tak fenomen. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začel naskok ameriških konzervativcev na medije po državi. Ukinili so pravila, da morajo vsi medijski kanali biti do neke mere nepristranski in prepustili delovanje po svoje.
Zloglasni Fox News je šel najdlje, saj so se pred tožbami obrekovanja branili z besedami, da jim Ustava dovoli tudi lagati, in dolgoletnega političnega komentatorja Tuckerja Carlsona označili za komedijanta, ki ga nihče ne bi smel jemati resno. Njegov program pri nas poskuša posnemati Tomašič v svoji oddaji "Kdo vam laže".
Rezultat je alarmanten, saj so redni gledalci propagandno-zabavljaških vsebin podvrženi takemu plazu neresnic, polresnic in izkrivljanja, da sčasoma povsem izgubijo razsodnost in sposobnost kritičnega razmišljanja o političnih temah.
Vsi vemo, da se v Sloveniji ni dobro pogovarjati o političnih temah z znanci, če se z nami ne strinjajo. To je odlična pot v prepir in zamero, saj kaj hitro stojimo na nasprotnih bregovih. Podobno je v Ameriki, razlogi so enaki: obstaja velika skupina ljudi, ki jim debata o politiki pomeni čaščenje svojih in pljuvanje po nasprotnikih. Podobni posamezniki obstajajo na obeh bregovih, toda na desnem bregu reke Političarke so zbrani praktično samo taki.
Preberite še:
Živeli Žiga Turk, Bog in Federacija!* #kolumna
Desni pol sedi na hrbtu Slovenije
To je strup, ki Slovenijo vedno bolj hromi. Če ena stran vztraja, da mora biti na oblasti ona, si podreja medije, reže nasprotnike kot salamo in sodelovanje vidi kot način, kako nekoga umazati in potem odvreči, sodelovanje z njimi žal ni mogoče. Sodelovanje je dobro, je koristno, toda o sodelovanju lahko govorimo samo, kadar je korist vzajemna. Kadar dobi ena stran visok račun, druga pa si v zameno pripiše zasluge za vse dosežke, ne govorimo o sodelovanju, ampak o nečem drugem.
V resnici celoten desni pol sedi na hrbtu Slovenije. Nositi jih moramo. Dušijo nas in nam prigovarjajo, da delajo vse, čisto vse, da bi bilo naše breme lažje. Vse bi naredili za to, samo s hrbta nam ne bi zlezli. Vsak dan znova nam dokazujejo enako, z zlorabo nacionalke in ustvarjanjem politične propagande pod krinko novic in iskrenih mnenj.
To je lekcija, ki se je mora ministrski predsednik žal še naučiti. Janez se v resnici ni odločil za sodelovanje. Ugotovil je, da ima politični novinec pod bujno frizuro še vse kaj drugega kot samo slamo. Slovenija je utrpela najdražjo naravno nesrečo v zgodovini in odziv vlade je bil najmočnejši v zgodovini - in precej boljši od metanja denarja približno v smer problema, kot smo bili vajeni.
Preberite še:
Strašijo nas z Udbo, sami pa so izumili tajno policijo #kolumna
Bitka za svobodo še ni dobljena
Interventni zakon bo drag, za potrebe poplavne obnove bomo vsi dali ali dve soboti ali nekaj denarja. Drugače ne gre, škode je za pet milijard evrov in žal nimamo čarobne palice, ki bi denar preprosto pričarala. Janez je bil pred nekaj leti v podobni situaciji. Odločil se je, da problem raje prepusti svojemu nasledniku. Janez bi zapravljal. Če bi kaj rešil, prav. Če ne, so pa itak njegovi zaslužili. K sreči je njegov naslednik sposobnejši, saj nas po Covidnem žepobolu čaka še neizogibni poplavni.
Bitka za svobodno Slovenijo še ni dobljena, neofašistična struja je še vedno zelo močna. Novih privržencev k sreči ne dobiva prav dosti, toda starih in ostarelih jim ne manjka. Ti bodo še kar nekaj let krojili usodo Slovenije v prid svojega vodje v upanju, da bo kakšna drobtinica prišla tudi do njih.
Cena svobode je večna previdnost. Če je ne bomo plačevali, jo bomo izgubili.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
