Marca 2019 je Nova Zelandija doživela najhujši teroristični napad v svoji zgodovini. Napadalec je s polavtomatsko puško v dveh mošejah v mestu Christchurch pobil 51 ljudi in ranil 40 ljudi. Država, ki je veljala za oazo miru, je bila v šoku – dokler ni spregovorila tedanja predsednica vlade Jacinda Ardern. Kar je sledilo, lahko že danes beremo v učbenikih vodenja.
V svojem govoru ni razglasila "vojne proti terorju", kot jo je po 11. septembru 2001 napovedal George W. Bush. Ni napovedala oboroženega obračuna z belimi supremacisti, iz vrst katerih je prišel storilec. Nikomur ni žugala z vojsko. Ni objavljala podrobnosti ugotovitev o zločinu in storilcu iz policijske preiskave. Nikoli ni niti izrekla njegovega imena. "On je terorist. On je kriminalec. On je skrajnež. Toda vedno, ko bom govorila o njem, ga ne bom imenovala z imenom. Govorite o imenih tistih, ki smo jih izgubili, ne o tistem, ki jim je vzel življenja. Hotel je slavo, ampak na Novi Zelandiji ne bo dobil ničesar. Niti imena ne."
Ob poostrenih varnostnih ukrepih, ki jih je takoj sprejel, se je novozelandski politični vrh takoj osredotočil na žrtve. Na muslimane. "To so ljudje, ki so se odločili, da bo Nova Zelandija njihov dom. Oni smo mi. Oseba, ki je sprožila to nasilje, ni eden od nas." Šla je v mošejo, šla je na pogreb, šla je v bolnišnice, obiskovat ranjene. Prepovedala je objavo manifesta, ki ga je storilec spisal pred poboji. V dneh, ko je bila država v šoku, jo je pomagala pomirjati. Čeprav je šlo za zločin iz sovraštva, na Novi Zelandiji ni bilo rasnih, verskih ali drugih nemirov. Ljudje so jokali – skupaj.
In potem se je štiri leta pozneje zgodila Srbija.
Preberite še:
Umetna inteligenca je jedrsko orožje za populiste #kolumna
Preživeli potrebujejo pomoč
V razmaku dveh majskih dni je v osnovni šoli v Beogradu in na ulicah Mladenovca prišlo do krvavih pohodov, ki sta zahtevala življenja 17 ljudi, od tega večine otrok, še 21 pa je bilo ranjenih. Država, kjer beležijo največ kosov orožja na prebivalca v Evropi, je bila v šoku. Nato je spregovoril njen absolutni vladar Aleksander Vučić. Tudi to, kar je sledilo, bomo nekoč brali v učbenikih vodenja – le da med primeri slabih praks.
Poboji v šolah so za družbe bolj travmatični kot teroristični napadi. Ne le zato, ker so tudi storilci in praktično vse žrtve mladoletni in otroci, ampak ker jih je veliko težje osmisliti, saj ne gre za "zunanjega sovražnika". Naš svet, v katerem šola velja za najbolj varen in nedotakljiv prostor na svetu, se poruši. Pojavijo se vprašanja, na katera je nemogoče najti hiter odgovor. Izbruhnejo strahovi.
Psihološki davek, ki ga takšen tragični dogodek terja od preživelih, je ogromen. Je precej večji kot recimo ob naravnih katastrofah. Po ameriških raziskavah ima 28 odstotkov ljudi, ki so preživele množične strelske pohode, različne oblike posttravmatskega sindroma. Pri 12 odstotkih jih bo spremljal celo življenje. Več sto otrok, mladoletnikov, njihovih učiteljev, staršev, skrbnikov in drugih ljudi, ki so tako ali drugače povezani zgolj z eno šolo, v tem trenutku potrebuje stalno psihološko obravnavo, pogovor in druge načine za premagovanje teh težav. K temu prištejte še negotovost in strahove vseh staršev v Srbiji, ki vsak dan otroke peljejo v šolo, in prebivalcev Mladenovca.
Preberite še:
Policisti so si lani množično kupovali orožje
Dobili so novo dozo histerije
Ko je družba kot celota v takšni stiski, potrebuje na svojem vrhu nekoga, ki jo bo znal pomiriti in povezati v žalosti. Ki bo dajal žalovanju in sočutju prednost pred maščevanjem. Ki bo znal poskrbeti za varnost, ne da pri tem spodbuja strah in histerijo. Ki bo vedel, kot bi rekli na Novi Zelandiji, da je treba v takšnem trenutku govoriti o žrtvah, ne o storilcu.
Vučić ves čas ravna nasprotno. Na prvi tiskovni konferenci po poboju v šoli je bral podrobnosti iz preiskave, celi Srbiji razkril podatek, da ima mladoletni storilec tudi mladoletno sestro, govoril je o plači njegovih staršev in krivdi zahodnih vrednot, četudi so prav "reality šovi" srbskih televizij največji promotorji nasilja. Namigoval je na teorije zarote, da je bil napad sprožen od zunaj.
Nato je poboj v Mladenovcu označil za "terorizem", četudi ni bil povezan z nobenimi političnimi ali drugimi cilji. Govoril je, da je storilec nacist, kot je napačno sklepal iz njegove majice. Pa o potrebi po uvedbi smrtne kazni, povečanju števila policistov na šolah in amnestiji za neprijavljeno orožje, kot da bi že od prej vedel, da je to velika težava. Eden od njegovih ministrov je celo predlagal, da bi šolo, kjer se je zgodil napad, porušili. Nato je sledil vrhunec. Ko se je 50.000 žalujočih ljudi zbralo na shodu proti nasilju, so njegovi tablodi zanj okrivili opozicijo. Takoj je napovedal svoj "miting resnice", na katerem se bo zbralo 100.000 ljudi.
Preberite še:
Orgija strahu in sovraštva v Budimpešti #kolumna
V najtežjih trenutkih deli in ne povezuje
Srbija je potrebovala državnika, dobila pa je novo dozo šok terapije, ki jo prejema že vrsto let. Spet je morala gledati v medijih vseprisotnega vladarja, ki tudi v najtežjih trenutkih lastnega naroda išče notranje in zunanje sovražnike. Ki deli in ne povezuje. Ki še spodbuja tisto, kar predvsem ljudi v Beogradu najbolj duši. Ki je s svojimi tabloidi glavni generator kulture nasilja, militarizacije in poveličevanja preteklosti v času, ko bi Srbija potrebovala vse kaj drugega.
Govorite o žrtvah, je rekla Jacinda Ardern. Govorite o pogumni deklici, ki je takoj po začetku streljanja pobegnila iz učilnice in tekla k svojemu bratu iz drugega razreda, je pred dnevi pozvala ravnateljica ene od beograjskih gimnazij. "Koliko ljubezni je nosila, ko je stekla iz učilnice in ni bežala k izhodu, ampak je stekla naravnost v učilnico svojega mlajšega brata, da je njegovemu učitelju rekla, naj zaklene učilnico in skrije otroke?" Govorite o ubiti deklici, ki je zadrževala storilca, da bi rešila sošolke in sošolce.
Ne, Vučić in njegovi ljudje raje govorijo o vdoru ameriških vrednost – pri čemer so sami najlepši dokaz, da je Srbija v tem pogledu precej bliže ZDA, kot sami mislijo.
Preberite še:
V Sloveniji je vedno več orožja, tudi Aleš Hojs ga je kupil
