"Iraj Farrokhzadeh v Ljubljano ni prihajal sam. Bilo je več ljudi, ki so bili nastanjeni v ljubljanskih hotelih. Prvi dan so prišli, prespali, naslednji dan opravili zadeve in šli." (Rado Pezdir v intervjuju o domnevnem pranju denarja v NLB)
S preprečevanjem pranja denarja v Sloveniji res nimamo sreče. Pred le nekaj leti je izbruhnila afera vseh afer, kjer so običajni osumljenci na ves glas razglašali in oznanjali, kako naj bi skupina državljanov Irana v slovenskih bankah prala denar za potrebe iranskega jedrskega programa. Menda je bila zadeva povsem jasna, dokazana in brez sence dvoma, še v parlamentu se je govorilo o tem.
Se morda spomnimo, koliko obtožnic je bilo iz tega? Odgovor je nobene, nekoč največja finančna afera vseh časov je poniknila kot kafra, čim so običajni osumljenci dobili možnost "narediti red" oziroma preiskati, kaj se je zares dogajalo. Posamezniki, ki so na ves glas opozarjali pred nevarnostmi zlorabe slovenskih finančnih institucij za potrebe financiranja terorizma, so v trenutku, ko so sprejeli odgovornost urejanja tega področja, odpeketali v čisto drugo smer, saj jih nekakšni teroristi res niso več zanimali. Tudi kakih dokazov ni bilo, ampak to smo vedeli že prej.
Namesto financiranja terorizma so se zapičili v finančno zdravje posameznikov v naši bližini. Urad se je posvetil predvsem finančnim mahinacijam, do katerih naj bi prihajalo na Balkanu in v katere naj bi bili vpleteni ravno tisti ljudje, ki so tedanji vladi predstavljali najbolj nevarno opozicijo. Prikladno naključje, toda nekatere nas še vedno zanima, kako kaj tisto domnevno financiranje iranskega terorizma. Teroristi me vseeno zanimajo bolj kot poslovanje kosovskega podjetja z dvema zaposlenima, s čimer se urad za preprečevanje pranja denarja ni strinjal.
Preberite še:
Državni udar na uradu, ki je vohljal za šefi medijev
Niso lovili teroristov, ampak politične nasprotnike
Naključij ni, pravijo. Že od daleč je jasno, da so obtožbe o finančnih mahinacijah tega ali onega podjetja utemeljene približno toliko kot tisto pranje denarja v NLB. Šlo je za privid, ustvarjen za potrebe političnega kaosa. Določen del politike je zasvojen z željo po oblasti in je, kot vsak pravi narkoman, pripravljen storiti karkoli, samo da bi prišel do nove igle. Če lahko očrni političnega nasprotnika z zlorabo državnih inštitucij, je to cena, ki jo je pripravljen plačati.
Na žalost komune za odvisnike od oblasti ne obstajajo in metadonska terapija ne pomaga. Zasvojenost, odvisnost od oblasti je huda bolezen in vedno večji problem javnega zdravstva. Nekateri poslanci dobivajo že vidno tresavico, ker ne morejo biti v vladi in ukazovati drugim s podstavka oblasti. Ti so večinoma tiho in seje izpuščajo, da ne bi kamere videle njihove sramote. S tem nam morda delajo uslugo, toda kot vsak drug narkoman bodo za nov fiks storili karkoli. Izumljanje teroristov je bil le uvod, saj so vmes prešli na trde droge.
Urad za preprečevanje pranja denarja je za potrebe oblastniških narkomanov deloval kot tajna policija. Tajna policija je namreč samo lepo ime za politično policijo, za organizacijo brez uniform, ki s prikritimi metodami preganja politične nasprotnike. Urad za preprečevanje pranja denarja je s prikritimi metodami preganjal politične nasprotnike. O tajni policiji imajo nekateri veliko za povedati, toda, kot vidimo, še več za narediti. Nov fiks čaka, če je zanj potrebno uničiti državo ali okrasti kako starko, s tem nimajo težav.
Preberite še:
Govorjenje o državljanski vojni je megla za razkriti državni udar #komentar
Leta 2023 govorijo o Udbi, ne vidijo pa ironije
Ampak Udba, bodo rekli. Zločesta tajna policija nekdanjega režima, ki še sedaj buri duhove in naj bi še vedno obstajala kot tajna organizacija. Nič se ni spremenilo, trdijo odvisniki, še vedno državo vodi tajna policija komunističnega režima, pri čemer ne vidijo niti ironije. Prava tajna policija bi jih že zdavnaj pospravila in pri tem požela nemalo aplavza. Kot vsak odvisnik vzroke za svoje neuspehe iščejo drugje. Krivi so vsi drugi, ne igla. Nikoli ni kriva igla, igla je rešitev. To je laž, ki si jo pripovedujejo vsak dan znova, tako odvisniki od substanc kot oblastniški narkomani.
Epidemija je narkomanom pokazala povsem nove dimenzije oblasti. Delovala je kot nov proizvod na trgu, kot večji in močnejši fiks, ki je bil boljši od prejšnjega. Abstinenčna kriza tako boli še bolj kot prejšnjič in predprejšnjič.
Odvisnika ni mogoče pozdraviti od zunaj. Najprej mora sam sprejeti, da je za svoje težave odgovoren sam in da je on tisti, ki jih mora pozdraviti. Dokler odvisniki od oblasti ne bodo priznali, da njihovo hlepenje po oblasti vodi v pogubo njih in države, rešitve ne bo. Uničevali bodo vse, kar je v dosegu roke, za še en fiks, za trenutek v soju žarometov, za en sam ukaz, ki ga bomo morali ubogati.
In poslušali bomo, kako ni kriva igla. Kriv bo spet policaj, ki je legitimiral dilerja.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
