Toronto, največje mesto v Kanadi, ki se razprostira ob velikem Ontarijskem jezeru, je od takrat njegov dom. Zime so tam lahko dolge in zelo mrzle in pričakovali bi, da bi si Rok Nemec izbral kakšen vremensko bolj prijazen del sveta, saj so lahko zime tudi pri nas neprijetne. A ko se je odločil za Kanado, ni posebej razmišljal o vremenu. Deželo je želel obiskati že od nekdaj, in ko se mu je ponudila priložnost, da za eno leto pridobi delovni vizum, ni dolgo razmišljal. »Kolegica mi je omenila, da se je prijavila za delo na Novi Zelandiji, in tudi sam sem si zaželel, da bi doživel kaj takšnega.« A izbral je Kanado, ki mu je bila osebno bližje, prijavil se je na razpis in bil izbran. »Vsega tega sem se lotil s pozitivno usmerjenostjo, zato so bili vsi izzivi lahko premagljivi.«
A pripraviti prtljago in oditi ni bilo čisto preprosto. Kar nekaj časa se je denimo pripravljal, da je novico sporočil domačim, ki jih je seveda zaskrbelo, ali ni kaj narobe in zato odhaja ... »Imel sem urejene razmere, dobro službo, nič mi ni manjkalo ...« priznava. »Mislil sem, da bom šel za eno leto, a sem v Torontu že več kot štiri leta.« Pravi, da se je navadil na tamkajšnji način življenja. Eno najbolj multikulturnih mest na svetu ponuja obilico vsega, od različne hrane do kulturne ponudbe ... Všeč mu je, da je dežela kljub številnim priseljencem še vedno odprta in strpna.
Odkrivanje sveta
»Tujina se mi je vedno zdela zanimiva zaradi spoznavanja kulture in ljudi,« je pripovedoval Rok, s katerim sem lahko poklepetala s pomočjo sodobne tehnologije, le na šesturno časovno razliko sva morala biti pozorna. Po končani osnovni šoli v Rimskih Toplicah se je vpisal na ekonomsko gimnazijo v Celju in nato na ekonomsko fakulteto v Mariboru. V okviru študentske izmenjave je začel odkrivati svet in najprej ga je pot zanesla v Nemčijo, kjer je spoznal veliko novih prijateljev. Leta 2012 se je s prijateljem podal po sloviti Route 66, cesti, ki vodi z vzhoda na zahod ZDA. Obzorja mu je odprlo tudi potovanje z nahrbtnikom v Sankt Peterburg in Kaliningrad, na Finsko, v Litvo, Latvijo, Estonijo ter na Poljsko. »Vedno s ponosom povem, da sem Slovenec.« Ponekod je srečal ljudi, zlasti v ZDA, ki so prvič slišali za Slovenijo. A v Kanadi, kjer živi približno 40 tisoč Slovencev, naša dežela ni popolna neznanka. Rok je že na začetku našel slovenske prijatelje in tudi pretekle praznike je preživel v njihovi družbi. »Preden sem prišel, sem na Facebooku našel skupino Slovenci v Torontu in napisal objavo, da prihajam, ter vprašal, ali bi se kdo srečal z mano na kavi in mi dal kakšen koristen nasvet. Oglasila se je zdajšnja kolegica, naj pridem naslednji dan na otok Toronto, ki je poleti zbirališče za oddih, plavanje ... Skupina Slovencev se je ravno takrat srečala in povabili so me zraven. Z njimi sem še vedno tesno povezan, pomagali so mi pri marsičem,« je hvaležen Rok.
Iskanje službe
Potem ko se je najprej malo razgledal naokrog, je bilo treba kmalu poiskati službo, saj je denar hitro kopnel. »Čeprav sem prišel z veliko izkušnjami, ni bilo preprosto najti službe. Lažje je tistim, ki jo iščejo v gostinstvu ali znajo opravljati servisne dejavnosti, medtem ko je težko dobiti službo, za katero je zahtevana višja izobrazba, saj želijo, da imaš kanadske izkušnje, ki jih nisem imel.« Ob tem je priznal, da tudi njegova angleščina ni bila brezhibna in da se je slišalo, da ima drugačen naglas. A ko je poslušal zgodbe tistih Slovencev, ki so prišli pred leti in niso znali niti jezika, se s tem ni več obremenjeval. Mnogi so kljub vsemu uspeli, ker so delavni. Na uradu za delo so mu pomagali pri pisanju prošenj, ki so drugačne, kot smo jih vajeni pri nas. Vmes je nekaj časa pomagal Slovencu, dobremu prijatelju, ki je postavljal ograje in terase iz lesa. Rednejšo zaposlitev je kot promotor nato našel pri enem večjih trgovcev, a je bilo delo preveč naporno, saj je moral kdaj delati tudi vse dni v tednu. »Tega mi ni treba, sem si rekel, in po približno mesecu odnehal. Naučil sem se nekaj novega, a zame to ni bilo zdravo,« je ocenil in kmalu se je pokazala nova priložnost.
Med Slovenci
Med Slovenci, ki jih je spoznal na začetku, je izvedel za slovensko banko, ki so jo ustanovili priseljenci v Kanadi. Takrat so v banki ravno iskali novega sodelavca za marketing, in ker je Rok imel na tem področju veliko znanja in tudi nekaj izkušenj, je šel na pogovor ter kmalu lahko začel delati. »Vedel sem, da moram imeti službo za polni delovni čas, če bi želel ostati več kot eno leto. Le tako lahko podaljšaš delovni vizum, saj te mora podpreti podjetje, v katerem delaš, in zagotoviti, da te res potrebuje. Mnogim se zgodi, da ostanejo brez delovnega dovoljenja in nato delajo na črno, a jaz tega nisem hotel. Imel sem srečo, da so mi prijatelji, ki so že šli skozi ta proces, pomagali pri tem, saj še nikoli nisem imel toliko dela z birokracijo kot takrat. Zdaj imam status stalnega prebivalca in ga lahko vsakih pet let podaljšam ter vmes tudi zamenjam delodajalca, če bi to želel.« Še vedno je zaposlen v slovenski banki, a zdaj kot svetovalec za naložbe. »Všeč mi je, ker lahko pomagam ljudem, starejši tudi cenijo, da znam jezik.« V Torontu in okolici je približno deset slovenskih parkov, kjer imajo Slovenci kos zemlje in na njej kakšno stavbo: cerkev, kulturni dom, počitniško hišo, bazen ... Tam se družijo, pripravljajo dogodke ... »Prvo leto službe smo obiskali številne dogodke in imeli promocije v teh parkih. Spoznal sem veliko ljudi in njihov način življenja. Nisem si mislil, da so Slovenci še vedno tako povezani.« Običajno je na teh dogodkih nastopila kakšna glasbena skupina iz Slovenije, zaplesala je folklorna skupina, ki deluje v Torontu, pripravili so slovensko hrano ... Naši izseljenci se pogosto povezujejo tudi glede na to, iz katere pokrajine izhajajo.
»Kaj mi je tega treba ...«
Rok še vedno študira in nabira znanje s področja financ, saj verjame, da mu bo prav prišlo. Ob tem priznava, da se je z znanjem, ki ga je pridobil v slovenskih šolah, v Torontu dobro znašel. »Naš izobraževalni sistem je odličen. Kanada je po zdravstvenem sistemu podobna Sloveniji, glede izobraževanja pa ni tako. Študij je plačljiv in pri tem gre za visoke zneske. To vidim tudi v banki, saj mnogi odprejo varčevalni račun za otrokov študij že ob njegovem rojstvu. V Sloveniji si tega ne znamo predstavljati in to, kar imamo, premalo cenimo,« je prepričan sogovornik, ki se mu zdi, da je treba biti v Kanadi zelo priden, da uspeš. »Možnosti je kar nekaj, a če nisi najbolj marljiv, si lahko hitro na cesti. Če nisi delaven in iznajdljiv, se ti ne bo najbolje pisalo.« Stroški življenja niso majhni, za enosobno stanovanje je v Torontu na primer treba v povprečju odšteti 1600 evrov na mesec. Plače so sicer višje, a ko je treba vse stroške plačati, ne ostane ravno veliko. Rok se je že nekajkrat selil, zdaj živi v bližini enega od parkov. Avta nima, saj meni, da je javni prevoz dobro urejen. Poleti se v službo pogosto odpelje s kolesom, saj ga do tja vodi slikovita pot, ki je predvsem zelo ravna v nasprotju z domačimi hribovitimi predeli ... Ugotavlja, da je življenje v Sloveniji veliko bolj umirjeno, medtem ko v Kanadi mnogi raje izberejo več dela in boljše plačilo ter manj prostega časa. »Večina veliko dela. Pri nas si vzamemo čas za druženje ob kavi, kar tu pogrešam. Ko gredo v Kanadi na kavo, jo po navadi vzamejo s seboj in se vrnejo na delo.« Ob tem opozarja, da se v tujini ne cedita le med in mleko, kot nekateri napačno mislijo. Ko je začel delati, je imel celo nižjo plačo kot v Sloveniji. »A bil sem pripravljen na izzive in sem jih sprejel pozitivno. Vedel sem, da v najslabšem primeru še vedno lahko grem domov. Ker sem trmast, nisem obupal, pogosto pa sem se spraševal, ali res moram vse to preživljati.«
Sneg in led
Prva leta je prišel za dva ali tri tedne na dopust v Slovenijo, kjer ima poleg družine še vedno veliko prijateljev. »A to zame ni bil ravno dopust, saj sem tekal z enega konca na drugega in bil na koncu precej utrujen.« Z družino se je zato nazadnje srečal v Mehiki, kjer so uživali na skupnem dopustu. Ko ima čas, spoznava Kanado ali gre s prijatelji v enega od številnih narodnih parkov, kjer so možnosti za kampiranje in različne športe. »Kampiranje obožujem, navdušuje me divjina z volkovi in medvedi, ki jo je mogoče najti nedaleč od mesta. To je res odklop od vsega vrveža.« Tudi Kanadčani radi preživljajo svoje proste dni v teh narodnih parkih, kjer imajo počitniške hiše; skoraj vsaka je ob kakšnem jezeru, ki jih je ogromno.
Roka navdušujejo različni športi, lani se je naučil tudi potapljati. Še največ je zimskih dejavnosti, saj so zime v Torontu dolge in zelo hladne. »Pozimi je lahko tudi minus 30 stopinj, pomembno je tudi, ali ob tem še piha, zaradi česar je občutek mraza še večji. Ko sem prišel, sem si najprej kupil dolgo bundo, zelo tople čevlje in dolgo spodnje perilo, ki ga prej nikoli nisem nosil,« je priznal v smehu. Ob tem se seveda ne more upreti ponudbi številnih naravnih drsališč, preizkusil je tudi vožnjo s pasjo vprego, ribolov v ledu, pohod s krpljami, vožnjo z motornimi sanmi ... »Hribov, kot jih imamo pri nas, sicer v okolici Toronta ni in jih pogrešam, a vsega pač ne morem imeti.« Dve uri vožnje iz Toronta je tudi smučišče Blue Mountain, priznano zimsko letovišče, ki se sicer težko primerja z nekaterimi našimi, saj so proge tu precej krajše, je pa znano po deskarskih tekmah. »Tam tekmuje tudi Rok Marguč, in ker se poznava že od prej, sva se že nekajkrat srečala v Torontu.« Tudi tako Rok Nemec ohranja stik z domovino, saj čuti, da se bo kmalu vrnil. »Zagotovo mi ni žal, da sem šel v tujino, saj je to šola življenja. Materialno ne morem veliko pokazati, a me vse, kar sem doživel, bogati navznoter. Veliko je nepozabnih spominov, spoznal sem veliko ljudi in osebnostno zrasel. Za vsakega mladega človeka bi bilo dobro, da vsaj v okviru Erasmusa obišče tujino, da bo znal bolj ceniti to, kar imamo. Še vedno je veliko nekega tarnanja brez prave osnove,« je prepričan sogovornik v daljnem Torontu.
