Draga mati in foter, pustita me v šolo! #kolumna

Pismo šolarja svojim staršem, ki se ne strinjajo in zavračajo odlok, ki določa samotestiranje kot pogoj za vstop v šolo.

Avtor: Žiga X. Gombač
nedelja, 5. 12. 2021, 05:54


ekonomska-šola-murska-sobota, šola, šolstvo, dijaki, študij
Zato mi pustita iti v šolo. Pustita mi ohraniti ključen ščepec normalnosti, tudi dostojanstva v teh podivjanih časih, ko se zdi, da nihče ne odgovarja, da brezbrižnost postaja novodobna vljudnost in da so pošteni nameni postali stvar posmeha.
Nataša Juhnov / Vestnik.si

Draga starša, danes spet enkrat nisem odšel v šolo. Da, spet enkrat sem ostal doma, tokrat, če lahko izrazim svoje mnenje in ne bosta spet zatežila, izključno zaradi nas samih. Samotestiranje, da ali ne? Po vajino ne, po mojem da - itak - in svoje mnenje, zakaj da, bi resnično rad delil z vama. Zato sem se vama odločil napisati pismo, nekoliko daljše pismo, želim si namreč, da bi me resnično dojela in slišala, čeprav sem le vajin mulc. No, morda bi me ravno zato, ker mi želita najbolje, morala slišati in upoštevati moje mnenje. Resnično prosim, da - brez razlike, prebereta vsako vejico in piko. 

Da, spet sem ostal doma. Spet, vnovič in znova. Ne vem več, katerič je že to v zadnjem letu in pol. Kdo bi vedel, kdo bi štel. Morda bi to cifro lahko našel v dnevniku, ki sem ga vnovič začel pisati pred dobrim letom dni, ampak tja raje zapisujem občutke, ki me navdajajo ob tem novodobnem ping pongu. Občutke, ki se rojevajo in brstijo na podlagi neverjetnih in silovitih sprememb in dogodkov, ki se takorekoč na dnevni osnovi rojevajo tam zunaj. Tistim spremembam in dogodkom, ki prinašajo povsem nove okoliščine in odnose med nami. Tudi med nami tremi, kot družino! Le poglejta nas - danes nisem smel v šolo, čeprav bi to rad, ampak mi tega nista pustila vidva. 

Te spremembe se dogajajo hipno, tako rekoč iz dneva v dan, kot nevidni kremplji nas praskajo tako intenzivno, da nam povzročajo rane. Globoke rane. Tako globoke, da se bodo sčasoma pretvorile v neizbrisljive brazgotine, te pa nas bodo kot tihi sopotnik spremljale v dneve, mesece in leta, oziroma v čas nove realnosti, ki sledi. In ta se ne zdi prav nič prijazna, topla, povezana in … lepa. 

No, če dobro pomislim, nova realnost pravzaprav že nekaj časa ni več lepa. Sploh. Če na danes pogledam s časovne točke lanskega leta, so senčne spremembe zelo prisotne. Tako zelo opazne in otipljive, da se na trenutke zdi, kot da nikoli v resnici nismo živeli tako, kot se spominjamo. Kot da se je to v resnici dogajalo nekomu drugemu, neki drugi generaciji, v nekem drugem času, kot da so to bile nemara le sanje, prividi nekoga, ki nam jih želi vsiliti, se iz nas želi ponorčevati in zmesti naš kompas … Da, zgolj eno leto je bilo potrebno, da smo kot posamezniki storili nekaj konkretnih korakov nazaj v smislu medsebojnega razumevanja, posluha in upoštevanja. Le leto dni, da smo te spremembe na polno sprejeli, jih objeli ter dopustili, da so postale del nas. Kar me najbolj preseneča, je, kako preprosto se je to zgodilo in uveljavilo. Razlikovanje, obsojanje, kričanje, posmeh brez vsakršnih resnih argumentov. Razpadli smo kot molekule, ki jih izpostaviš primernim pogojem. Razpadli in se razgradili kot družba in kot osebnosti.

Protest anticepilcev in nasprotnikov PCT.
Protest anticepilcev in nasprotnikov PCT.
Bobo

Kar me preseneča in boli je, da se nam je to zgodilo brez nekega opaznejšega boja in upora. Razkroj človeka in družbe se je zgodil pred našimi očmi, kot naravna, zagotova in neustavljiva posledica, ki se zgodi na podlagi premišljenih, niti ne tako doslednih, vsekakor pa ne nekih novih zunanjih vplivov. Hm, pravzaprav smo lahko ta razpad opazovali, oziroma ga še vedno opazujemo pri sebi v realnem času. Zdi se, da povsem pasivno in na moč predvidljivo uresničujemo scenarij, ki ga je za nas napisal nekdo drug. Da smo statisti v lastni žaloigri sadističnega in hkrati sila pragmatičnega in vsekakor predvidljivega uma. Ker ljudem se je to zgodilo že nekajkrat in vsakič, ko nam je spodrsnilo, je sledil konkreten padec, otepanje kolen in komolcev, dolgotrajno okrevanje, med katerim smo sklenili, da se nam to naslednjič zagotovo ne bo več zgodilo. Nato smo se postavili na noge, dvignili glave in … za hip začutili dih svobode, ki ji v resnici nismo kos ter nastavili obraz novemu udarcu, ki je vnovič spodnesel tla pod nogami. 

To vemo. To smo opazili in zaznali. Na nas je, da se na to odzovemo. Predvsem, da se odzovemo drugače, kot smo se. Tudi mi trije. Ta hip smo namreč sprti. Sprti kot družina. Dopustili smo, da so med nas vstopile sence nove realnosti. In zares ne vem, kako smo, foter in mati, dopustili, da je to zgodilo. O tem smo se konec koncev pogovarjali, pričakovali smo takšen kaos ter vihar in verjeli smo, da smo temu lahko kos. Ker temu moramo biti kos! Zato, da se vnovič povežemo, zato da lahko vnovič kljubujemo. Kajti ravno kljubovanje je tisto, ki v teh časih človeka ohrani - človeka. Kljubovanje, ki vzklije na podlagi zdravega razuma in trezne presoje vseh jebenih in nasprotujočih si informacij, ki se v nas zaletavajo iz dneva v dan, z namenom zmesti, zavesti in … podrediti. Zdi se mi, da se to ravnokar dogaja nam trem. Zato tole pismo, zato nekoliko daljši uvod, zato moje razmišljanje in … refleksija, kot bi rekel ti, foter. Upam, da vaju še nisem izgubil in da bosta brala dalje. 

Preberite še:
Segli ti bodo do možganov #kolumna

Pustite nam, da se odločimo sami

Ker … kot sem vama povedal že v živo, pa me nista slišala, sta za to, da sem danes doma in da nisem v šoli, kjer bi zelo, zelo rad bil, kriva tudi vidva. Predvsem vidva. Ker se ne strinjata z odlokom, ki določa samotestiranje v šoli. Ker se ne strinjata s cepljenjem, ker vaju kot ultimativna grožnja in teorija zarote zmoti domala vsaka f***n predlagana, tudi strokovno predlagana rešitev, ki bi pomenila začetek konca epidemije. 

Razumem lahko, da kljubujemo oziroma skušamo kljubovati novi realnosti ter da morda vsaka predlagana rešitev ni nujno dobra in učinkovita. A ne more in ne sme se nam zgoditi, da za ceno kljubovanja spregledamo in zavračamo ponujene dobre in strokovno utemeljene rešitve. Upor zaradi upora ne vodi in še nikoli ni vodil nikamor. Kljubovati je treba celoviteje, pametneje in trajneje. 

Predvsem pa odgovorneje!

Do odgovornejšega kljubovanja pa se, tako sta me konec koncev učila tudi vidva, pride z izobraževanjem, izobraževanjem in še enkrat … izobraževanjem. Zgolj in samo izobraževanje prinaša znanje, razgledanost, odprtost, odgovornost in pa - kritično misel. 

Upor zaradi upora ne vodi in še nikoli ni vodil nikamor. Kljubovati je treba celoviteje, pametneje in trajneje.
Upor zaradi upora ne vodi in še nikoli ni vodil nikamor. Kljubovati je treba celoviteje, pametneje in trajneje.
Bobo

Ravno ta pot do izobraževanja je v zadnjem letu postala otežena. Otežena, za popi*dit. Dolgotrajna zaprtja šol, karantene, situacija, ko iz tedna v teden ne veš, ali šola v živo bo ali ne. Jeba, zmeda, kaos! Ampak mulci, vsaj tisti mulci, ki nam je mar, se tega zavedamo, to vidimo ter čutimo in pripravljeni smo se prilagoditi. Vsekakor nismo pripravljeni ubirati bližnjic, da bi prišli do tistega, kar potrebujemo, da bomo nekega dne lahko predvideli senčne dogodke in spremembe ter imeli pridobljene vzvode in znanja, da jim bomo znali kljubovati. Lahko se vama tole vse skupaj sliši zaletavo in naivno, ampak resnično verjamem, da imamo mulci to v sebi. To iskro, ki se lahko v času, ki sledi in ko bomo vajeti v roke morali prevzeti mi, razplamti v nekaj lepega, obsežnega in koncev koncev dobrega za vse. Morate nam verjeti in zaupati, da se bomo znali pripraviti na padce, ki bi se utegnili zgoditi, ter kakšnega morda celo predvideti in preprečiti. Morate nam priznati, da se zavedamo, da nam ‘življenje, kot je bilo včasih’ ne zgolj pripada, ampak da je to nekaj, za kar si je treba prizadevati. Iz dneva v dan. Nekaj, za kar se je treba med seboj upoštevati, se slišati, se čemu tudi odreči, predvsem pa - prispevati. Vsak po svojih zmožnostih, vsi oziroma vsaj večina - tisto, kar je očitno, priporočeno, nedvomno potrebno. V aktualnem primeru epidemije je kristalno jasno, kako prispevati. 

Preberite še:
"Probajte bit' vi mladi v teh časih" #kolumna

Vsi bi se morali samotestirati

Zato mi pustita iti v šolo. Pustita mi neposredno predajanje in črpanje znanja, da bom lahko prispeval tudi sam. Pustita mi neposredno izkušnjo doživetja odnosa učitelj - učenec - sošolci. Odnosa, ki tlakuje pot do celovite uresničitve posameznika. Pustita mi ohraniti ključen ščepec normalnosti, tudi dostojanstva v teh podivjanih časih, ko se zdi, da nihče ne odgovarja, da brezbrižnost postaja novodobna vljudnost in da so pošteni nameni postali stvar posmeha. Pustita mi, da s sošolci končam priprave za nastop na debatnem turnirju. Da z njimi odigram kar se da veliko brezskrbnih tekem basketa. Da se pomenimo od bejbah, o Lari. Da Laro tudi vidim. Pustita mi stkati vezi, ki bodo držale leta in leta. 

Fotografija je simbolična.
Fotografija je simbolična.
Dreamstime

Ne bo mi težko nositi maske in upoštevati vsa že sprejeta priporočila, ki veljajo v šolah. Da, zagotovo so to spremembe, velike spremembe in hkrati tudi začasne spremembe. Z njihovim upoštevanjem pokažemo, da nam je mar in se zavedamo tako situacije kot človeka, soljudi. Omogočajo nam, da se lahko spet družimo. Se lahko vidimo, začutimo, izmenjamo mnenja. Izrečemo argumente, prisluhnemo mislim in idejam drug drugega. Dojamemo, da v vsej tej zmedi nismo sami in smo tudi mi tisti, ki vsemu temu lahko pomagamo narediti konec. Ter začnemo novo zgodbo. 

Vsekakor se mi ne bo težko samotestirati. Res ne. Predvsem zato, ker mi je jasno, da je treba ta hip upoštevati vse strokovno dognane, predlagane in potrjene vzvode, vsa priporočila in aktivnosti, da obvladamo in ustavimo epidemijo. Zgolj ena sama rešitev v tem primeru pač ni mogoča, zanikanje, nasprotovanje in otročje upiranje pa je res mimo. Konkretno in sramotno mimo. Več, ko nas bo to dojelo, in hitreje, ko bomo to dojeli, hitreje bo vsega skupaj konec. Sam samotestiranje razumem kot odgovornost vsakega posameznika, ne samo šolarjev. To bi morali vsak ponedeljek, sredo in petek storiti vsi. Cepljeni in necepljeni, vsi tisti, ki se srečujemo, videvamo, smo aktivni in v kakršnemkoli odnosu.

To dokazuje stanje zrelosti in empatije posameznika, stanje zrelosti in empatičnosti družbe, nekaj, kar moramo čim prej dojeti in sprejeti. Ne zato, ker to od nas pričakuje oziroma zahteva bodisi vlada bodisi kdorkoli drug. To od nas zahteva situacija tam zunaj. Situacija, zaradi katere iz dneva v dan obolevajo ter umirajo ljudje. O njeni resnosti, urgentnosti ne bi smeli dvomiti niti za hip. Za posledicami covid-19 je umrlo več kot 5000 Slovencev. To lahko aktivno pomaga preprečiti in ustaviti vsak posameznik. Vidva in jaz. Naši sorodniki, prijatelji, sodelavci, sošolci, znanci, sosedje. Njihovi prijatelji, sodelavci, znanci in sosedje. Z gramom zdrave pameti in osredotočenosti na sočloveka in ne zgolj nase bi nam to uspelo hitreje, kot si mislimo. To, vesta, bi bil v resnici šele začetek. V čas, ki sledi, bi morali kreniti zrelejši in bogatejši za izkušnjo, ki jo pravkar doživljamo. Čeprav vse skupaj deluje bolj ali manj zavoženo, imam še vedno upanje. To konec koncev dokazuje to pismo. 

Preberite še:
Šole nimamo, svobode ne damo #kolumna

Mulc od doma pobegnil v šolo

Vprašanje, ki ga imam ob koncu za vaju, je: ali to zmoremo? Ali smo sposobni zakrpati razpoke med nami? Mi trije kot posamezniki. Mi trije kot osnovna celica družbe in nato mi kot družba. Kljub vsem sencam, ki prežijo na nas in bi nas rade obdržale natanko tam, kjer se nahajamo sedaj. 

Sam samotestiranje razumem kot odgovornost vsakega posameznika, ne samo šolarjev. To bi morali vsak ponedeljek, sredo in petek storiti vsi. Cepljeni in necepljeni, vsi tisti, ki se srečujemo, videvamo, smo aktivni in v kakršnemkoli odnosu.
Sam samotestiranje razumem kot odgovornost vsakega posameznika, ne samo šolarjev. To bi morali vsak ponedeljek, sredo in petek storiti vsi. Cepljeni in necepljeni, vsi tisti, ki se srečujemo, videvamo, smo aktivni in v kakršnemkoli odnosu.
Profimedia

Tam, kjer nočemo biti. Tam, kjer nočemo obstati. 

Kaj bomo torej storili?! 

Kakšen bo naš prvi korak?

PS: Razmišljal sem tudi takole. Če glede tega samotestiranja ne bomo prišli skupaj, bom v šolo pač odšel, ko bosta vidva odšla v službo. Če bo treba, bom šel čez okno, splezal po strelovodu … se samotestiral in … izobraževal. Si predstavljata ta absurd? Mulc od doma pobegnil v šolo, da se je lahko učil in izobraževal. Me prav zanima, kakšno kazen bi si zaslužil z vajine strani in ali bi mi to res rada preprečila. Dajmo no bit pametni.

O avtorju:

Žiga X. Gombač je mladinski pisatelj in medijski multipraktik.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.