Slovensko zdravstvo ima poleg čakalnih vrst, korupcije in nedostopnosti primarnega zdravstva še dodaten post-covidni problem. Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana se sooča z izgubo, ki lahko preraste v večji problem, ki bo prizadel javno zdravje in zdravje posameznika.
Grozeč problem je dolg UKC Ljubljana do Medicinske fakultete (MF), konkretneje do Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo (IMI), ki izvaja mikrobiološke preiskave za UKC Ljubljana. MF in IMI sta v našem primeru sita in polna denarja, lačno pa je javno zdravje in interes posameznika, da pride do najboljše diagnoze hitro, ob pravem času in neodvisno od tega, kje je doma. UKC Ljubljana je samo posrednik, ki zagovarja javni interes in posameznika.
Covid-19, gripo, določene tropske virusne okužbe, kot so ebola in denga, ter odpornost bakterij na antibiotike so Evropski parlament, Evropska komisija in Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) prepoznali kot največjo grožnjo javnemu zdravju. Slovenska država se je s strategijo Eno zdravje zavezala, da bo področje nadzora nad infekcijskimi boleznimi uredila v skladu z mednarodnimi standardi. Vse do epidemije Covid-19 smo bili na dobri poti.
Z izbruhom epidemije pa smo začeli nenadzorovano stresati vreče denarja v mikrobiološko dejavnost. Pravi zmagovalci epidemije niso dobavitelji antigenskih testov ali zdravstveni domovi, ki so izvajali antigenske teste. Zmagovalci so nekateri posamezniki, ki so izvajali antigenske teste in so bili dobro povezani s politiko in IMI, ki je tudi imel odlične povezave s politiko.
Laboratorij je kovnica denarja za fakulteto
IMI je aprila 2020 dobil skoraj dva milijona evrov za preverjanje kakovosti PCR testov za SARS CoV 2. Za kaj se je porabil ta denar, nihče ne ve. (opomba uredništva: šlo je za premostitvena sredstva za nakup reagentov in aparatur za izvajanje laboratorijskih storitev. Po javno dostopnih podatkih je IMI denar v začetku leta 2021 vrnil.)
Je pa znano, da sta Mario Poljak kot prvi avtor in Miroslav Petrovec kot zadnji avtor, pred nakazilom denarja, 29.3.2020, v ugledno revijo Journal of Clinical Microbiology poslala članek na temo preverjanja kakovosti PCR testa podjetja Roche. IMI je dobil denar za študijo, ki je bila že izvedena. Za študijo, kjer je Roche po vsej verjetnosti doniral material za študijo. In za študijo, ki je bila izvedena v rednem delovnem času s strani ljudi, ki so bili zaposleni na IMI za izvajanje vsakdanjega dela.
Denar se verjetno ni porabil za brezplačno testiranje, saj so morale zdravstvene inštitucije v tistem obdobju plačevati več kot 100 evrov za PCR test. Več kot se je testiralo, večji je bil dobiček IMI-ja, kljub padanju državno povrnjene cene PCR testov. Padle so tudi cene reagentov in večala se je avtomatizacija procesa. V krajšem času so lahko opravili več testov in dobički so v začetku leta 2022 s prihodom omikron variante virusa SARS CoV 2 šli v nebo, prav tako tudi dolg UKC Ljubljana, ki je daleč največji pogodbeni partner IMI-ja.
IMI je od nekdaj kovnica denarja MF. Z denarjem IMI se je zgradila nova medicinska fakulteta na Korytkovi, prenovili so se prostori dekana, izplačevale so se visoke plače zaslužnim zaposlenim na fakulteti prek različnih poti, na primer tržnih dejavnosti, avtorskih in podjemnih pogodb, izplačil prek s.p., kot je o tem poročal Pop TV 15. oktobra 2019.
To ni trg, ampak monopol
Tržna dejavnost na IMI ni prava tržna dejavnost, temveč s strani države potrjen monopol in kartelni dogovor.
Konec prvega desetletja 21. stoletja sta se predstojnik IMI in odgovorna oseba Nacionalnega laboratorija za zdravje okolje in hrano (NLZOH) v nastajanju dogovorila, koliko bodo stale mikrobiološke preiskave. Cene so se minimalno razlikovale, zato o konkurenci ne moremo govoriti. Takrat so se tudi dogovorili, da NLZOH določenih preiskav ne bo izvajal, čeprav bi jih lahko, in tako podaljšal čase do prejema rezultatov pomembnih mikrobioloških preiskav. Do pred kratkim NLZOH ni izobraževal specializantov klinične mikrobiologije v obsegu, ki bi bil primeren glede na to, katera področja klinične mikrobiologije pokrivajo in s tem dodatno krnil dostopnost do klinične mikrobiologije na periferiji.
Monopol sta si IMI in NLZOH zagotovila na način, da sta v tako imenovani Pravilnik o laboratorijski dejavnosti vnesla določene člene, ki omejujejo ustanavljanje novih mikrobioloških laboratorijev v okviru bolnišnic, kot to predvideva strategija Eno zdravje. V Sloveniji so do pred kratkim imele samo tri bolnišnice dovoljenje za delo na področju klinične mikrobiologije: Splošna bolnišnica Šempeter, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec in Klinika Golnik. Še te so se morale krepko potruditi, da so dovoljenje za delo obdržale, saj je direktorica NLZOH še poleti 2020 v novelaciji Zakona o nalezljivih boleznih predlagala, da se vsi dobro delujoči laboratoriji v bolnišnicah zaprejo.
Na srečo je nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar to preprečil, kar se je izkazalo za edino pravilno. Bolnišnice s svojim mikrobiološkim laboratorijem v času Covida-19 namreč niso imele izbruhov in nenadzorovanega širjenja virusa med bolniki ravno zato, ker so imela na voljo diagnostiko blizu bolnika, po cenah, ki niso vključevale nenormalnih marž in pribitkov na raziskovalno dejavnost.
Nepoštene poslovne prakse
V pred covidnih časih je imela MF stabilnih 15 milijonov prometa, od tega je na IMI odpadlo približno 12 milijonov evrov. UKC Ljubljana je od vedno zamujal s plačili, tudi eno leto ali več. Vsakokratni generalni direktor UKC si je zadal nalogo, da bo dolg oklestil in znižal cene preiskav. Neuspešno! Nobenemu tudi ni uspelo nadzorovati pošiljanja vzorcev na IMI in z racionalizacijo naročanja preiskav zmanjšati izpostavljenost do IMI. Nikjer niso predlagali, da bi lahko sami nadzorovali pritok vzorcev.
Vodstvo IMI je najbolj veselo, če ima na drugi strani zdravnika, ki je neizkušen in ne ve, kaj se dogaja z bolnikom pred njim. V takem primeru zdravnik naroči mnogo preiskav. Na koncu račun presega 1000 evrov, a zdravnik še vedno ne ve, kaj je bolniku. S takimi primeri se občasno srečujejo tudi izkušeni zdravniki infektologi, ki brez nasveta kliničnega mikrobiologa tavajo v temi. IMI ni v interesu ponuditi pomoč zdravniku, kaj je glede na stanje bolnika najbolj smiselno narediti, saj bi to pomenilo manj preiskav in manjši dobiček za IMI.
IMI se poslužuje tudi nepoštenih poslovnih praks. Ni predlagal državi, da bi lahko znižali cene določenih preiskav, ki se vodijo kot ločeno zaračunljiv material ali LZM. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) povrne stroške zdravstvenim ustanovam za določene preiskave, ki ohranjajo javno zdravje. Primera preiskav sta preiskava na toksoplazmozo pri nosečnicah in skupina preiskav, ki odkriva prisotnost večkratno odpornih bakterij, kot je MRSA. Cene obeh preiskav so pretirane in njihova cena predstavlja desetkratnik cene materiala, ki se uporablja za izvedbo preiskave. Upravičena cena, ko si kot laboratorij na varni strani primernega dobička, je trikratnik materialnih stroškov. Visoka cena ni upravičena, postavili pa so jo odgovorni na IMI in NLZOH.
IMI je v preteklosti zaračunaval preiskave, ki jih ni opravil. Kot dober primer je kultivacija krvi, odvzete v različnih časovnih oknih bolnikom s sepso. V preteklosti se je naredila identifikacija in določilo odpornost na antibiotike samo iz enega pozitivnega vzorca. UKC Ljubljana pa se je zaračunalo, kot da so naredili vse pri vseh treh pozitivnih vzorcih od štirih poslanih. Ali se take prakse še vedno izvajajo, je nemogoče preveriti.
IMI nima sveta zavoda, ne izvajajo se zunanje revizije poslovanja, kot se tudi ne izvajajo nadzori partnerjev ali zunanji strokovni nadzori nad delom IMI. V vsej zgodovini standarda ISO 9001:2015 je partner izvedel samo eno presojo delovanja, kar je vodstvo IMI doživelo kot hudo krivico in dvom v njihovo strokovnost. Predstojnika IMI volijo zaposleni iz kandidatov, ki so visokošolski učitelji na IMI in MF. IMI si sam določa pravila delovanja in cene in nihče mu ne more do živega. Je država v državi, ki se sklicuje na univerzitetno avtonomijo samo takrat, ko mu ustreza. Če pa mu kaj ne ustreza, si sproti prilagaja pravila.
Kaj bi moral storiti direktor Jug? In kaj dekan Švab?
Kaj preostane UKC LJ?
Ima eno prednost, ki je v preteklosti ni imel. Jeseni 2022 sta dva laboratorija dobila dovoljenje za delo na področju klinične mikrobiologije. Eno dovoljenje je dobila Dermatovenerološka klinika za področje glivičnih okužb. Laboratorij ima vodjo in zaposlene laboratorijske delavce in dela preiskave za potrebe klinike. Drugi laboratorij za molekularno mikrobiologijo deluje znotraj Pediatrične klinike. Nima zaposlenega vodje ali odgovorne osebe s specializacijo iz klinične mikrobiologije za polni delovni čas, kot to zahteva Pravilnik o laboratorijski dejavnosti. Nima tudi osebja ali stabilnega dotoka vzorcev, saj dela samo en test, ki pokriva dokazovanje SARS CoV 2, influence A in B (povzročitelja gripe) in respiratornega sincicijskega virusa ali RSV, ki ogroža predvsem dojenčke.
Če bi Marko Jug razmišljal kot poslovni direktor, ne bi grozil s forenzično revizijo ali trdil, da dolg do medicinske fakultete ne obstaja, temveč bi izkoristil potencial, ki ga ima v laboratoriju za molekularno mikrobiologijo. Če bi začeli sami izvajati molekularne preiskave, bi krepko znižali stroške za mikrobiološke preiskave. Če pa bi uvedli še določene presejalne mikrobiološke preiskave, ki jih izvajajo druge bolnišnice v svojih biokemičnih laboratorijih, bi zmanjšali tudi neprimerno uporabo antibiotikov in s tem odpornost bakterij na antibiotike. Pretirana raba antibiotikov ali raba antibiotikov, ko to ni potrebno, je glavno gonilo tihe epidemije odpornosti bakterij na antibiotike.
Od UKC Ljubljana smo prejeli odziv, ki ga objavljamo v celoti: "UKC Ljubljana pojasnjuje, da že ima in širi laboratorijsko dejavnost – tako patohistološko kot mikrobiološko. Potek dogodkov dokazuje, da je zaostrovanje s strani Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani prav posledica predvidenega povečanja obsega lastnih laboratorijskih storitev UKC Ljubljana."
Vse grožnje dekana medicinske fakultete Igorja Švaba bi se v primeru izkoristka potenciala, ki ga ima UKC Ljubljana, spremenile v prošnje po nadaljnjem sodelovanju in njegovo tiho preklinjanje, zakaj sem poslušal vodstvo IMI in njihovo neuradno ekonomsko direktorico, nekdaj zaposleno v Rochu, ki je na seznamu iz leta 2019 edina od 30-tih, ki je prihajala iz podpornih služb in ni zasedala učiteljskega mesta na univerzi.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
