Pred kratkim se je ZDA zgodil primer Brett Kavanaugh. Naučil nas je, da v državi, ki si pravi zibelka demokracije, četudi to že dolgo več ni, nosilce ključne funkcije dojemajo zelo resno. Občasno celo tako, da jih ob njihovi kandidaturi slečejo do spodnjic.
To se je v dobesednem pomenu te fraze zgodilo Kavanaughu, izbiri Donalda Trumpa za položaj vrhovnega sodnika.
Kako to počnejo v ZDA
V tednih pred njegovim imenovanjem se je skoraj vsa država ukvarjala s sumi, da je pred trideset ali več leti spolno nadlegoval več žensk. Na zaslišanju v kongresu tako Kavanaugh večinoma ni odgovarjal na vprašanja o svojih pogledih na pravo in delo sodišča, ampak o tem, ali bi privolil v preiskavo zveznega urada FBI in koliko piv je spil na študentskih zabavah.
Jasno je, zakaj. Mandat vrhovnega sodnika v ZDA je "for life", torej dosmrtni. Odpoklic s položaja praktično ni mogoč. Tudi zato Američani preverijo, ali in kaj v karieri posameznega kandidata bi lahko dokazovalo, da so vrednote, ki jih javno zagovarja, drugačne od njegovih ravnanj.
Gre za pravila igre, ki jih sprejemajo vsi. Republikanci in demokrati. Mediji in strankarski aparati, zadolženi za preverjanje in obrambo izbranih kandidatov.
Pri nas te tradicije niti v blažji obliki nimamo. To dokazuje tudi sedanje iskanje guvernerja Banke Slovenije.
Kaj pomeni biti guverner
Biti šef centralne banke je ena najpomembnejših funkcij v državi:
- Banka Slovenije je namreč institucija, ki ima veliko moč: nadzoruje in regulira bančni sistem, napoveduje in analizira dogajanja in trende, ima odločilno vlogo pri odločanju o dovoljenjih za nove lastnike bank ter licencah za nadzornike in člane uprav ...
- Hkrati gre za pomembno "zunanjepolitično" funkcijo. Guverner je namreč edini predstavnik Slovenije v svetu Evropske centralne banke, ki vodi monetarno politiko območja evra.
- Leta 2013 pa smo spoznali, da je položaj guvernerja v času krize finančnega sistema pravzaprav močnejši od položaja predsednika vlade.
Funkcija ima še eno specifično značilnost. Sam mandat guvernerja traja šest let, v tem času pa ga tako rekoč ni mogoče odpoklicati s položaja. To lahko storijo le njegovi kolegi iz sveta Banke Slovenije in še to le v primeru težjih kršitev.
Kdo je sploh človek, ki sedi pred nami
Če odštejemo letno poročanje državnemu zboru, sistema nadzora (checks and balances v angl.) nad delom Banke Slovenije ni. Nad centralnobančno "kabalo" je v smislu nadzora le nebo.
Prav zato je pred imenovanjem novega guvernerja preveritev njegovih referenc in potencialnih tveganj v najvišjem interesu javnosti. S tem pa imamo v Sloveniji očitno resen problem.
Pri nas se razprave o kandidatih za funkcije ponavadi vrtijo okoli istih vprašanj: kdo je za njim, katera stranka ga podpira in katera ne in kakšen je njegov ideološki profil. V zadnjih letih se nam zaradi pomanjkanja kandidatov vedno pogosteje zastavlja tudi vprašanje, kdo sploh je človek, ki sedi pred nami.
In to je to. Gre za nekakšen standardni obrazec, ki ga lahko prekine le kakšna odmevnejša anonimka. Hkrati obstajajo teme, ki so še vedno tabu. Od članstva v različnih združenjih, recimo rotarijancih, ki so pomembna za razumevanje posameznih kadrovskih odločitev do ekonomskega oziroma finančnega položaja posameznika, ki pretendira na posamezno funkcijo.
Novinarji so morilci, kandidati pa vnaprejšnje žrtve
Gre za protislovje, celo svetohlinstvo, specifično za tranzicijsko družbo, kot je slovenska.
Medtem ko se v tej nepregledni mlakuži ogromno energije porablja za iskanje dejanskih in fantomskih "ozadij" posameznikov, ki kandidirajo za določen položaj, se teh istih ljudi domala ne preverja v segmentu, zaradi katerega so potencialno najbolj ranljivi za zunanje vplive in interese. Pri denarju.
Niti približno nas ne zanima, ali je kandidat finančno neodvisen, reven kot cerkvena miš, močno zadolžen, ali razpolaga z zelo visokimi zneski gotovine ... Nihče se ne sprašuje, ali kandidat neko funkcijo dojema kot čast, nov korak v svoji karieri, ali bi jo lahko uporabljal kot orodje za reševanje lastnih težav.
Ne, pri nas se tudi ob najbolj benignih vprašanjih na to temo celo pri politikih, kaj šele o "tehničnih" kandidatih, govori o medijskih umorih, ki kandidate takoj postavijo v vlogo žrtve. Sploh v očeh njihovih navijačev – na desni ali na levi. V tem cenenem moraliziranju novinarji dobijo etiketo morilcev, tračarjev, "mešalcev dreka", frustrirancev ali "infohijen".
Povejte, kaj (vas) še lahko sprašujemo
Vprašajmo se torej naslednje: ali objava podatka o višini zadolženosti, hipotekah in premoženju kandidata za položaj guvernerja Banke Slovenije res ni nekaj, kar bi javnost morala vedeti?
Kaj pa podatek, da je nekoč najel dobrih pol milijona evrov posojila v švicarskih frankih? Je to pomembna informacija, sploh ob dejstvu, da Združenje frank toži Banko Slovenije? Ali je že pisanje o tem polje, na katero novinarji ne smemo več stopiti? In ob moraliziranju o "grehih" milostno čakati, da bo to kandidat ali razkril sam ali pa se ga bo kdo od poslancev ali uslužbencev urada predsednika republike o tem celo drznil kaj vprašati.
Bi morali pred leti vedeti, da je eden od nekdanjih guvernerjev, ki bi moral biti kot centralni bankir pregovorno konservativen, pomemben del prihrankov izgubil v delniških špekulacijah v Bosni in Hercegovini? Ali gre spet za moraliziranje?
Kandidatov zmanjkuje, a ne zaradi medijev
Bi moralo tudi skoraj milijonsko posojilo, ki ga je pred leti najelo družinsko podjetje nekdanje visoke uslužbenke Banke Slovenije, ostati skrivnost? Četudi ga je odobrila Factor Banka, ki jo je ta ista Banka Slovenije očitno pomanjkljivo nadzorovala in nato na hitro poslala v likvidacijo?
Da, z iskanjem guvernerja imamo v Sloveniji resne težave. Kandidatov je dejansko zmanjkalo, in to zaradi različnih razlogov: uveljavljanja kolektivne krivde za bančno luknjo, ki je izločila vse kadarkoli zaposlene v največjih domačih bankah, sporov v vrhu Banke Slovenije, ki bodo tudi novemu guvernerju grenili življenje, splošne oseke v državnih kadrovskih bazenih ...
Eni si v politični areni, kamor so vrženi, ne želijo "mazati" imena, drugi ga ne želijo posojati za dajanje legitimnosti postopkom, ki so pogosto odločeni vnaprej, tretji so našli dobro plačane službe pod radarjem, s katerimi so zadovoljni ...
Toda to ne pomeni, da moramo vrata te ali drugih institucij, denimo ustavnega sodišča, Slovenskega državnega holdinga (SDH), Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) itd., na stežaj odpreti vsakomur, ki bo pripravljen vanje vstopiti - in pri tem ne zastavljati vprašanj, navajati (javno dostopnih) dejstev in jih povezovati v kontekst.
Vrata so odprta za ljudi, o katerih se ne ve nič
Ravno sedanje razmere namreč pomenijo največjo nevarnost, da na posamezne položaje dobimo ljudi, ki v normalnih časih ne bi prišli niti blizu.
Izbirni postopki se v nedogled ponavljajo. Kriteriji se opazno znižujejo. Razdrobljena in šibka koalicija, polna ljudi brez resnih izkušenj iz politike in zgodovinskega spomina, pa ima odprte številne fronte, zato želi nekatere od teh na hitro zapreti.
Je to res tisto, kar si želite? Pomislite na to, ko vam bodo naslednjič moralizirali o medijskih umorih. Ali pa na Bretta Kavanaugha.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
