"Koga moram poklicati, če želim govoriti z Evropo?"
(Henry Kissinger, nekdanji ameriški zunanji minister)
Bilo je maja letos, a se zdi kot leta nazaj. "EU se je spremenila. Poti nazaj ni več. Ugasnili smo luči za sabo, pred nami je le ena pot naprej," je bila navdušena podpredsednica Evropske komisije Margrethe Vestager, sicer tista komisarka, ki je v zadnjih desetih letih preiskovala in tožila ameriške tehnološke velikane, Siemens, Alstom in Gazprom.
Ko je govorila o EU kot "geopolitični sili", je imela v mislih njen odgovor na rusko agresijo na Ukrajino. Ko so Putinovi tanki februarja 2022 šli nad Kijev, se je nekaj časa res zdelo, da je Unija v zunanjepolitičnem smislu vstala od mrtvih.
Prvič v svoji zgodovini je EU uvedla 10 krogov sankcij proti agresorski državi (Rusiji) in zagotovila neposredno vojaško pomoč napadeni državi (Ukrajini). Le eno, sicer toplo zimo je potrebovala, da je za polovico oklestila uvoz ruskega plina. Resda pozno, a vendarle je stopila na prste energetskim špekulantom, ki so s tankerji pred evropskimi obalami čakali na dvig cene plina. Z "bailouti" energetskih podjetij pa je preprečila scenarij iz Velike Britanije, kjer gospodinjstva niso zmogla več plačevati računov za elektriko. Po desetletju so se znova odprle celo razprave o širitvi EU.
In nato se je zgodila Gaza.
Najprej zaustavili, nato potrojili humanitarno pomoč
7. oktober, dan Hamasovega pokola 1.500 ljudi v kibucih okrog Gaze, ni bil 11. september le za Izrael, ampak tudi za EU – v smislu, da je "dan pozneje" spet ni videti nikjer. Odziv Evrope je kaotičen od prvega dne, ko je evropski komisar za širitev Oliver Varhelyi takoj napovedal zaustavitev humanitarne pomoči za Palestince, a ga je visoki predstavnik za zunanje zadeve Josep Borrell takoj "popravil", da bi "kaznovanje Palestincev škodilo interesom EU".
Kmalu zatem je EU potrojila pomoč, a je v mesecu dni ostalo bolj ali manj zgolj pri tem. Sprijaznila se je z neambiciozno vlogo humanitarke, ki v Jeruzalemu treplja vedno bolj izgubljenega Benjamina Netanjahuja, palestinskim civilistom v Gazi pa daje drobtinice, medtem ko se arabske države bolj ali manj glasno sprašujejo, kaj je sploh njen cilj.
Ursula von der Leyen je v Jeruzalemu govorila o izraelski pravici do samoobrambe. Toda od tu naprej nikoli ni jasno dala vedeti, ali to vključuje tudi kolektivno kaznovanje dveh milijonov ljudi na območju Gaze ali celo njihovo trajno preselitev v Egipt, o kateri so nekateri v Jeruzalemu na glas razmišljali. Emmanuel Macron, šef edine evropske države, ki ima jedrske bombe, je Netanjahuju predlagal, da bi šla nad Hamas mednarodna koalicija, ki se v Siriji in Iraku bori proti teroristom Islamske države. To je storil prav v času, ko so ZDA delale vse, da se konflikt iz Gaze ne razširi na jug Libanona.
Medtem je Nemčija, obremenjena z zgodovinsko krivdo za holokavst, na lastni "liniji". Olaf Scholz je Izraelu pet dni po Hamasovem napadu ponudil vojaško pomoč zaradi "zgodovinske odgovornosti za izraelsko varnost", šef nemških zračnih sil pa se je v Izraelu udeležil krvodajalske akcije.
Kaj sploh hoče EU?
Po mesecu dni je linija ZDA jasna: s pomočjo tihe diplomacije, kjer ključni igralec postaja Katar, zagotoviti, da se vojna ne razširi na Zahodni breg in jug Libanona. V Washingtonu vedo, da to ne bo mogoče, ne da se izraelsko časovno okno z "bianco menico" za maščevanje po skoraj 10.000 mrtvih v Gazi zapre. Pri EU še vedno ne vemo, kje smo in kakšen je sploh načrt.
Je to nadaljevanje vojne, ki terja strahovit davek med civilnim prebivalstvom, ali prekinitev ognja? In potem? Podpora maščevanju za množični umor z vojnimi zločini? Smo v Evropi za vrnitev Gaze pod palestinsko samoupravo in "status quo" na Zahodnem bregu? Je v načrtu razmišljanje o časovnici za priznanje Palestine, torej "rešitvi dveh držav", o kateri zdaj govori Borrell? Ali pa zgolj neskončno objemanje z Netanjahujem, ki ga celo nekateri donedavni domači zavezniki že pozivajo k odstopu?
Šele v teh dneh je Macron pozival Izrael k zaščiti civilistov. Medtem ko ameriški državni sekretar Antony Blinken v zadnjih tednih praktično živi na Bližnjem vzhodu, se voditelji EU se pogovarjajo o morskem koridorju, po katerem bi pomoč do Gaze prišla s Cipra.
To je to. To je v tem trenutku EU. V krizi, ki lahko "raznese" regijo na njenem spodnjem robu, je Unija s pol milijarde prebivalcev zreducirana na "rdeči križ". In ponujanje slamic Netanjahuju, ki ve, da premirje ob njegovi nesporni odgovornosti za varnostni fiasko ob pohodu Hamasovih klavcev pomeni njegov politični konec. Zato skuša vojno zavleči čimdlje v kampanjo za ameriške predsedniške volitve.
Veliki konflikti gredo mimo EU
V zadnjih mesecih se je brezzobost EU pokazala še v dveh zgodbah v njeni neposredni soseščini EU. Konec oktobra so se po dolgih mesecih brez uspeha prekinili pogovori o ureditvi odnosov na relaciji Srbija-Kosovo. Pri tem so edini, ki so Aleksandra Vučića uspeli stisniti v kot, spet Američani, ki so očitno izsilili odstop proruskega notranjega ministra Aleksandra Vulina.
Še pred tem je režim v Azerbajžanu izpeljal "končno rešitev" vprašanja enklave Gorski Karabah, ki je pomenila izgon 120.000 tamkajšnjih Armencev. Če odštejemo Macrona, ki ga k temu zavezujejo zgodovinske vezi med Francijo in Armenijo, Evrope tudi pred eksodusom na tem območju praktično ni bilo.
Če k temu prištejemo še "upravljanje" migrantskih "tokov" in dejstvo, da je EU pozabila na severno Afriko, je slika jasna. Enotno pokritje hrbta Ukrajini je bilo prej enkratni dogodek kot začetek preobrazbe EU v geopolitično silo, o kateri je govorila Vestager.
Za nameček se ji utegneta hitro ukrepanje in pomoč Ukrajini na Bližnjem vzhodu vrniti kot bumerang. Arabski voditelji bodo lahko EU očitali dvojna merila, pri čemer je žalostna resnica, da se je Unija 30 let, tam nekje od Osla naprej, pretvarjala, da palestinskega problema ni. Nekatere članice so priznale Palestino, druge razmišljale o selitvi ambasad v Jeruzalem, tretje, med katerimi so tudi najmočnejše, pa dale prosto pot dogodkom na "terenu".
Mar res ne zmore(mo) več?
