"Zaupanje nedolžnega je glavno orožje lažnivca." (Stephen King, ameriški pisatelj)
Danes obeležujemo obletnico dogodka, ki je dodobra zamajal zahodno krščanstvo. Teze Martina Lutra so vodile v protestantsko reformacijo in novo delitev že tako deljenega zahodnega krščanstva, ducate krvavih vojn, preganjanje in dvom, vseobsegajoči dvom vsega o vsem.
Protestantska reformacija ni bila neizogibna. Ne Martin Luter in ne njegovi sledilci niso izrecno želeli ustvariti nove verske ločine, ki bi delovala kot protiutež papežu v Rimu. Prvotni cilj ni bila odcepitev od Rimokatoliške cerkve, temveč njena reformacija v nekaj, na kar bi bili verniki ponosni.
Ekscesi Rimokatoliške cerkve konec 15. in začetek 16. stoletja so tema epov in legend, njena moč je bila neomajna. Medtem ko so verniki pridno hodili k maši in darovali zadnjo skorjo kruha za duhovne, so ti za posredovanje pri odpuščanju grehov začeli zaračunavati odpustke. Odpustki so začeli načenjati vero in razvil se je dvom, ali Cerkev morda ne dela predvsem zase. Verniki so morali dvome obdržati v tajnosti. V Rimu so dolge jezike kaznovali možje Gonfalonierja (poveljnika papeških vojska), drugod bodisi njihovi odposlanci bodisi zemljiška gospoda.
Kaj nam je prinesla reformacija
Vsak upor je dejanje poguma, toda protestantizem ni bil navaden kmečki punt. Bil je upor proti največji in najstarejši organizaciji v zgodovini in eni največjih političnih in vojaških sil v Evropi, za katero so stali oboroženci vseh kronanih glav Evrope. Toda zaupanje v vseobsegajočo moč Rimokatoliške cerkve je bilo že prej močno omajano, z Lutrom se je zlomilo. Cerkev je z odpadniki obračunavala hitro in okrutno, toda premagati jih pravzaprav ni uspela.
Pri nas smo tako dobili bogoslužje v domačem jeziku, Abecednik in liturgijska besedila, z njimi so prišli zametki lastnega naroda. Naši predniki so še naprej hodili v Rimokatoliške cerkve, toda če bi bile od nekdaj take, do protestantizma sploh ne bi prišlo.
Zaupanje nedolžnega je glavno orožje lažnivca, toda laži niso omejene na zgodovino in tudi na verske organizacije ne. Lažnivcev okoli nas ne manjka, kot tudi ne manjka naivnih ljudi. Ena pogostejših laži, ki se pogosto pojavljajo v medijih, je "te osebe ne poznam". "Zanj vem iz medijev", "nikoli nisva govorila", "z njim nimam nič" in podobno so laži, ki spominjajo na zaračunavanje odpustkov. Pri obojih gre za denar, ki ga je bogatin vzel iz žepov reveža. Samo zgodba, zakaj in kako je drugačna.
Ekscesi nekoč so podobni ekscesom danes
Ljudje živimo v velikih skupinah ravno zato, ker imamo sposobnost zaupati tudi ljudem, ki jih ne poznamo. Mnogi se s tem zaupanjem okoriščajo, nekateri se nam celo rogajo v glavo in s socialno podporo gradijo dvorce s pristajališči za helikopter in se vozijo okoli s prijateljevimi maseratiji. Ker je to čisto normalna stvar, kdo pa ne bi obubožanemu kolegu dal svojega maseratija. Najbolje kar dva. Če se en slučajno umaže, si z njim ne bo delal sramote, ko bo šel po socialno podporo.
Ti ekscesi so podobni ekscesom iz začetka 16. stoletja, kjer so reveži plačevali odpustke in gladovali za zlate oltarje. Zaupanje se nekoč zlomi in ta zlom prinese spremembe, ki se jih lažnivci najbolj bojijo. V tej bitki dejansko ne morejo zmagati, enako kot rimokatoliška cerkev ni nikjer zares zmagala v boju proti Luteranom. Obdržala je svoj obstoj ter senco nekdanje moči, toda odšli so odpustki, cerkvena nedotakljivost, vsemogočnost in tudi bogoslužje v latinščini.
Predvsem je odšlo zaupanje družbe v vsesplošno dobronamernost Cerkve. Ta sicer ostaja najstarejša ustanova v zgodovini, toda njena resnična moč je presahnila. Kronane glave so nekoč potrebovale papeža, da jim je posadil simbol oblasti na glavo. Danes niti španski kralj ne potrebuje več papeža, krona ga ljudstvo.
Naše lažnivce čaka enaka usoda kot Cerkev pred stoletji
To je prihodnost, ki čaka vse lažnivce. Vsi vemo, kdo so in kaj počno, samo v tem trenutku imajo nekateri njihovi podporniki še kopreno pred očmi. Zaupajo jim, ker si ne želijo sprevideti, kako so nalagani, bojijo se resnice in ta boli, zelo boli. Toda novih naivežev je malo, premalo in zaupanje se lomi. Naše lažnivce čaka podobno kruta usoda, kot sta jo že doživela moč in ugled Rimokatoliške cerkve.
Toda Rimokatoliška cerkev je bila najstarejša in najmogočnejša organizacija v zgodovini, ki je še dandanes največja in najbogatejša verska organizacija sploh. Je bleda senca same sebe, toda ta senca je prežeta z dvema tisočletjema zgodovine in bogastva nekoč največjih imperijev sveta. Ta bleda senca je še vedno mogočna in če ni vredna strahospoštovanja, je vsaj strašljiva.
Kakšno senco bodo po vaše metali naši lažnivci, s kariero profesionalnega tatiča v neki Sloveniji? No, ravno strahospoštovanja ne bo vredna, strašljiva pa tudi ne bo prav zelo.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
